Jedro

Če predlagani dokazi niso primerni za dokazovanje zatrjevanega dejstva, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, če se pritožbeno sodišče ni podrobneje opredelilo do predlaganih novih dokazov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso 300,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu je E. P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), mu zanj izreklo pogojno obsodbo, v njej določilo kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo tri leta in posebnim pogojem, da oškodovancu plača znesek 30.000,00 EUR. Sodišče je oškodovanemu J. O. prisodilo uveljavljani premoženjskopravni zahtevek v znesku 30.000,00 EUR, obsojencu pa v plačilo naložilo še stroške kazenskega postopka od 1. do 5. točke 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in krivdno povzročene stroške. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornice obsojenca in višje državne tožilke zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo ter obsojencu v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zagovornica obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, iz vseh razlogov iz 420. člena ZKP, zlasti pa iz razloga po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP. Pravno sredstvo vlaga tudi iz razloga drugih kršitev določb kazenskega postopka (neupoštevanje novih dejstev in dokazov, navedenih v pritožbi), ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vložnica zahtevi prilaga dokazila o komunikaciji med obsojencem in F. R., izpisek iz Telefonskega imenika Slovenije in Poslovnega imenika bizi.si, vpogled v telefon, na katerem se nahajajo natisnjena sporočila, ki ga je obsojenec dostavil na poziv sodišča, ter predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje (v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje) razveljavi ter vrne zadevo v novo sojenje oziroma „da postopa v skladu s 426., 427. in 428. členom ZKP“, obdolžencu pa povrne stroške te pritožbe. V obrazložitvi zahteve vložnica opozarja, da je obsojenec v 1. točki pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje izpostavil nova dejstva in dokaze, ki jih brez svoje krivde ni mogel navesti in predložiti že tekom postopka na prvi stopnji, na podlagi katerih bi sodišče, če bi bili ti dokazi izvedeni, lahko ugotovilo, da si je denar, ki je predmet obravnavanega kaznivega dejanja, prilastila F. R. Vložnica navaja, da se sodišče druge stopnje do teh dokazov sploh ni opredelilo in v tem vidi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Poleg tega vložnica izpostavlja, da dejanje, zaradi katerega je bil obsojenec v kazenskem postopku, ni kaznivo dejanje, saj niso podani vsi elementi kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. 3. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti posebej poudarja okoliščine, iz katerih po njenem sledi, da je bila R. na morju že pred 23. 7. 2011, ko je bil obsojenec še doma, in zaključuje, da je nedvomno zamenjala ključavnico na vratih stanovanjske hiše in onemogočila obsojencu, da bi denar, ki ga je imel med oblačili, izročil kot je bilo dogovorjeno. Nadalje vložnica zatrjuje, da obsojenec nikoli ni imel namena, da bi si tujo stvari prilastil in jo obdržal kot svojo lastnino, ta svoj zaključek pa utemeljuje z dokazno oceno izjav oškodovanca, priče Ž., R. in obsojenca.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da so navedbe zagovornice obsojenca neutemeljene. Opozarja na sodbo višjega sodišča, v kateri je v točkah 9 do 11 podrobno zavzeto stališče do najpomembnejših dejstev in dokazov in je bilo pritožnici odgovorjeno: „Ob takih ugotovitvah ni nobene potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka, kot to predlaga v pritožbi zagovornica. Izvedba v pritožbi predlaganih dokazov po mnenju pritožbenega sodišča ne bi pripeljala do drugačnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, kot jih je že sprejelo sodišče prve stopnje“. Državni tožilec zato ocenjuje, da ni bilo potrebno, da bi se sodišče podrobneje opredelilo do novih dokazov. Sicer pa meni, da pritožba v tem delu sploh ni zadostila zahtevi iz četrtega odstavka 369. člena ZKP, saj zagovornica v njej ni obrazložila, zakaj novih dejstev in dokazov ni navedla že med dokazovanjem na prvi stopnji; navedba, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti in predložiti obsojenec, ostajajo le na splošnem nivoju. Vrhovni državni tožilec nadalje ugotavlja, da navedbe v točkah II in III zahteve po vsebini predstavljajo uveljavljanje razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, in zaključuje, da kršitve, ki jih zatrjuje zahteva, niso podane in da je vložena tudi iz razlogov, ki niso dovoljeni, zato ni utemeljena.

B.

5. Sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru obsojenega P., da je 23. 7. 2011 del oškodovančevega denarja shranil pod oblačila in da do denarja po 29. 7. 2011 ni mogel več priti, ker ga je R. tega dne izselila, njegova oblačila odpeljala k njegovemu očetu na dom, med oblačili pa kasneje denarja ni našel. Tak zagovor je sodišče ocenilo kot nelogičen, o čemer ima sodba sodišča prve stopnje obširne razloge v točkah 18, 19, 20, 21, 22, 23 in 24. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da sta P. in R. skušala prevaliti krivdo eden na drugega in je nato v sodbi v točkah 26 do 33 ugotovilo, da R. ni mogoče očitati, da je vzela denar oškodovancu. V luči teh ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritrjuje tudi drugostopenjsko sodišče, je potrebno oceniti utemeljenost dokaznih predlogov, ki so bili podani s strani zagovornice obsojenega P. v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Tako je mogoče ugotoviti, da predlagani dokazi niso bili primerni za ugotovitev zatrjevanih dejstev oziroma izpodbijanje dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve in potrdilo sodišče druge stopnje. Na podlagi predlaganih dokazov tudi če uspejo, namreč ni mogoče izključiti ugotovitev sodišča, da si je denar prilastil obsojenec, niti v te ugotovitve sodišča vnesti upošteven dvom. Pri tem je treba ponoviti stališče pritožbenega sodišča, na katerega opozarja posebej vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer, da dopolnitev dokaznega postopka, kot ga v pritožbi predlaga zagovornica, ni potrebna, saj izvedba v pritožbi predlaganih dokazov ne bi pripeljala do drugačnih dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov, kot jih je sprejelo že sodišče prve stopnje. Prav zaradi tega, ker predlagani dokazi niso primerni za dokazovanje zatrjevanega dejstva, to je, da si obsojenec sploh ni mogel prilastiti denarja, tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker se pritožbeno sodišče ni podrobneje opredelilo do predlaganih novih dokazov.

6. Zatrjevanje zahteve, da obsojenec denarja brez svoje krivde ni mogel vrniti, saj z njim ni razpolagal in ga ni imel v posesti, in da ni mogel storiti kaznivega dejanja zatajitve, saj za to niso bili izpolnjeni in podani vsi zahtevani zakonski znaki, predstavlja uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 420. člena ZKP v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno.

7. Na podlagi navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnica v svoji zahtevi in da je zahteva v pretežnem delu vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Izrek o dolžnosti plačila sodne takse temelji na določilu prvega odstavka 95. in 98.a člena ZKP.