Jedro

Glede na pomen neprekinjenega opazovanja kopalnih površin je odločilno dejstvo, koliko časa tožnikove nepozornosti oziroma neopazovanja kopalnih površin šteje sodišče prve stopnje za še sprejemljivo v smislu opredelitve tožnikove kršitve (le) kot blažje kršitve delovnih obveznosti, ki po mnenju sodišča prve stopnje ne utemeljuje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot najstrožje sankcije. Sodišče prve stopnje torej ne obrazloži, za koliko časa je tožnik umaknil svojo pozornost z bazenov, za katere je bil zadolžen, zato se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je neživljenjsko, da v celotnem delavniku ne bi nikoli odvrnil pogleda od bazena. Vendar, kot rečeno, ima lahko že kratkotrajna nepozornost oziroma odsotnost reševalca hude posledice za življenje in zdravje ljudi. Zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti in obrazložiti, koliko časa v očitanem obdobju tožnik ni opazoval bazenov, za katere je bil takrat zadolžen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, nezakonita in se kot taka razveljavi. Toženki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v zavarovanja ter mu obračunati plače, razen za čas zaposlitve pri drugem delodajalcu od 9. 9. 2021 do 8. 9. 2022. Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu ZPP in kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drug senat ali pa sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Sodišču prve stopnje očita, da je izdalo sodbo presenečenja, ki je tako arbitrarna, da posega v njene ustavne pravice. Primarno izpodbija obrazložitev sodišča prve stopnje glede detektivskega poročila. Meni, da je ta povsem neustrezna, neprimerna in neobrazložena. Zato dvomi tudi v nepristranskost sojenja. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo izpoved detektiva ter poročilo detektiva s foto albumom 41 fotografij in video posnetkom. Tem dokazom ni dalo ustrezne teže. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj šteje izpoved detektiva za vehementno in prenapihnjeno ter zakaj ne verjame fotografijam. Prav tako ne pojasni, v čem je zaznalo pretiravanje in negativen odnos detektiva do tožnika. Če bi navedene dokaze pravilno ocenilo, bi ugotovilo pravilno dejansko stanje, in sicer, da je tožnik s tem, ko ni izvajal opazovanja bazenov, ravnal hudo malomarno ter ogrožal življenja in zdravje kopalcev; zato z njim ne more in ne sme nadaljevati delovnega razmerja. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo njen predlog za uporabo 118. člena ZDR-1. Do tega predloga se sploh ni opredelilo. Glede na vse navedeno predlaga, da se zadeva po razveljavitvi sodbe odstopi v reševanje pred drug senat. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni zaslišalo priče A. A. o tem, kaj je tožnik pil, saj ji je hkrati očitalo, da ni dokazala, da je tožnik pil pivo. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da sedenje tožnika na zunanjem delu bazenskega kompleksa ne predstavlja hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti. Skladno s Pravilnikom o varstvu pred utopitvami na kopališčih mora reševalec neprestano opazovati, kar pa je tožnik najmanj iz hude malomarnosti opustil. Ves čas trajanja nadzora s strani detektiva se je namreč nahajal na zunanji ploščadi in ni bil pozoren na dogajanje. Tožnik svojih nalog ni izpolnjeval. S tem je povzročil nevarno okolje za kopalce. Teh ravnanj tožnika ni mogoče tolerirati. Ne gre le za manjše kršitve, manjša odstopanja od navodil in navadno malomarnost, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje. Tožnik je opustil svoje ključne naloge in le srečno naključje je, da ni prišlo do potrebe po intervenciji. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno verjelo tožniku namesto detektivskemu poročilu, iz katerega izhaja, da se je tožnik zunaj zadrževal 47 minut dne 14. 7. 2021 in 54 minut dne 15. 7. 2021. Nobenega razumnega razloga ni, da sodišče ne bi verjelo detektivu in materialnim dokazom. Sodišče prve stopnje je kršilo ne le 8. člen ZPP, pač pa se sodbe zaradi nesmiselne utemeljitve niti ne da preizkusiti, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22. in 23. člena Ustave.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da pritožba utemeljeno uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Bistven očitek izredne odpovedi je, da tožnik, ki je opravljal dela reševalca iz vode, ni spremljal dogajanja na bazenih, katere bi moral opazovati oziroma za katere je bil takrat zadolžen.

7. Skladno s 6. členom Pravilnika o ukrepih za varstvo pred utopitvami na kopališčih (Ur. l. RS, št. 84/2007 in nasl.) je reševalec iz vode dolžan neprekinjeno opazovati kopalne površine in bazensko ploščad. Glede na naravo dela reševalca iz vode je neprekinjeno opazovanje kopalnih površin bistvenega pomena, saj ima lahko že kratkotrajna odsotnost reševalca resne posledice za življenje in zdravje kopalcev. Gre torej za odgovorno delo, zato toženka kot delodajalec utemeljeno izpostavlja pomen zaupanja v delavca, ki to delo opravlja.

8. Sodišče prve stopnje je (med drugim) obrazložilo, da je tožnik za krajši čas svojo pozornost res usmeril stran od bazenov, na katere bi moral biti ves čas skoncentriran; da je sedel ob zunanjem bazenu tako, da je bil s hrbtom obrnjen proti notranjem bazenu; da se je nekoliko predolgo zadržal ob zunanjem bazenu in pogovoru s sodelavcem, s čimer je bil zmanjšan nadzor nad notranjim delom nadzorovanega kompleksa; da je svojo pozornost le začasno preusmeril drugam in se nekoliko dlje zadržal sede pri bazenu s toboganom. Zato je zaključilo, da gre le za blažje kršitve in blažjo obliko malomarnosti, ki ne utemeljujejo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

9. Glede na že obrazložen pomen neprekinjenega opazovanja kopalnih površin, je zato odločilno dejstvo, koliko časa tožnikove nepozornosti oziroma neopazovanja kopalnih površin šteje sodišče prve stopnje za še sprejemljivo v smislu opredelitve tožnikove kršitve (le) kot blažje kršitve delovnih obveznosti, ki po mnenju sodišča prve stopnje ne utemeljuje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot najstrožje sankcije. Sodišče prve stopnje torej ne obrazloži, za koliko časa je tožnik umaknil svojo pozornost z bazenov, za katere je bil zadolžen, zato se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s tožnikom, da je neživljenjsko, da v celotnem delavniku ne bi nikoli odvrnil pogleda od bazena. Vendar, kot rečeno, ima lahko že kratkotrajna nepozornost oziroma odsotnost reševalca hude posledice za življenje in zdravje ljudi. Zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti in obrazložiti, koliko časa v očitanem obdobju tožnik ni opazoval bazenov, za katere je bil takrat zadolžen.

10. Izpodbijana odpoved temelji na ugotovitvah detektivskega poročila, podkrepljenega s številnimi fotografijami in video posnetkom, iz katerega izhaja, da je detektiv ugotovil, da tožnik dne 14. 7. 2021 od 19.04 do 19.51 ure in prav tako dne 15. 7. 2021 od 19.50 d0 20.34 ure ni spremljal dogajanja v bazenskih kopališčih, za katere je bil takrat zadolžen. Navedenega časovnega obdobja po oceni pritožbenega sodišča nikakor ni mogoče opredeliti kot sprejemljive in zgolj začasne preusmeritve pozornosti reševalca z vode s kopalnih površin, za katere je zadolžen.

11. Vendar pa sodišče prve stopnje detektivu, ki ga je zaslišalo kot pričo, in njegovemu detektivskemu poročilu, ki je ključen dokaz, na katerem temelji izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni sledilo, pri tem pa, kot pravilno opozarja toženka v pritožbi, ni argumentirano pojasnilo, zakaj ne, kar predstavlja nadaljnjo pomanjkljivost, zaradi katere se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti. Detektiv mora skladno z določili Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD-1; Ur. l. RS, št. 17/2011) za opravljanje svoje dejavnosti izpolnjevati pogoje, med katerimi je tudi opravljen izpit za detektiva, opravljeno varnostno preverjanje in odsotnost varnostnih zadržkov. Sodišče prve stopnje bi moralo temeljito obrazložiti, zakaj mu ne verjame. Ni jasna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je detektiv evidentno pričal v skladu s svojim pisnim poročilom. To je namreč edino logično, saj ga je on sestavil. Sodišče prve stopnje nadalje obrazloži, da ga detektiv ni prepričal, saj je njegova izpoved vehementna in prenapihnjena. Pri tem pa ne pojasni, v čem naj bi bila njegova izpoved prenapihnjena, kot tudi ne v čem je zaznalo njegov negativen odnos do tožnika in pretiravanje v korist toženke. Izpodbijane sodbe se zato ne da preizkusiti. Zgolj to, da priča izpoveduje vehementno, pa še ne pomeni, da ni prepričljiva in da ne izpoveduje verodostojno.

12. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje po nepotrebnem ukvarjalo s tožnikovimi ugovori o tem, da je veljal za vodjo, da je gostom pomagal odklepati omarice, da je moral med delovnikom oditi tudi na stranišče, da ni bilo vedno mogoče dobiti zamenjave, o nesoglasjih z direktorico. Tožnik namreč ni zatrjeval (niti mu toženka ne očita), da bi v s strani detektiva opazovanem obdobju, na katerega se nanaša izpodbijana odpoved, opustil nadzor nad bazeni zato, ker bi šel takrat na stranišče ali pa pomagat gostom odklepati omarice. Izpodbijana odpoved tožniku na podlagi ugotovitev detektiva očita, da se je v času, ko bi moral nadzorovati bazene, posvečal svojemu mobilnemu telefonu na zunanji ploščadi, se pogovarjal po telefonu in kasneje s sodelavcem, gledal v tla ter tako ni bil pozoren na dogajanje v okolici, sploh pa ne v notranjem bazenu.

13. Toženka v pritožbi nadalje utemeljeno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenega podrednega ugovora (podanega za primer, da bi sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku), da sodišče odloči o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi na podlagi določil 118. člena ZDR-1. 14. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj te niso bile odločilne za razveljavitev izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Ocenilo je, da postopkovnih kršitev glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti. Ne more namreč namesto sodišča prve stopnje napisati manjkajočih razlogov. Teh namreč ne pozna. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Ker je sodišče prve stopnje dokazni postopek že izvedlo, mu tega (za razliko od pritožbenega sodišča) ne bo treba ponavljati (le če bo menilo, da je to potrebno, zgolj dopolniti). V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva v tem sklepu poudarjena izhodišča in odpravi izpostavljene pomanjkljivosti; svojo odločitev naj ustrezno obrazloži, tako da bo mogoč njen preizkus. Pritožbeno sodišče pa ni sledilo pritožbenemu predlogu, da se zadeva vrne v novo sojenje pred drug senat. Pooblastilo, ki ga ima pritožbeno sodišče na podlagi 356. člena ZPP, se lahko uporabi predvsem takrat, ko bi ponovno sojenje pred istim senatom ogrozilo učinkovit potek sojenja. Takšne okoliščine pa niso podane zgolj zaradi v pritožbi (sicer utemeljeno) izpostavljene neustrezne obrazložitve izpodbijane sodbe.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.