Jedro

Iz določb 181. čl. ZPP izhaja, da glede na zapadlost dajatvenega zahtevka ugotovitvena tožba ni dovoljena. Če so izpolnjene predpostavke iz 3. odst. 181. čl. ZPP, to je, če je odločitev odvisna od obstoja nekega pravnega razmerja, lahko tožeča stranka v tožbi postavi ugotovitveni zahtevek o obstoju tega pravnega razmerja in posebej dajatveni zahtevek, lahko pa postavi tudi samo dajatveni zahtevek, saj tudi ta zagotavlja ugotovitev obstoja celotnega materialnopravnega razmerja, ki je kot temelj zajet v tožbi in kasnejši dajatveni sodbi. Samo ugotovitveni zahtevek tožeče stranke pa v primeru, ko bi morala postaviti dajatveni zahtevek, ni na mestu, zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo tožeče stranke na ugotovitev, da je toženec D.M. dolžan priznati, da obstoji denarna terjatev tožnika I. M. do zapustnika v višini 840.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo ob vložitve tožbe dalje do plačila ter da se bo navedena terjatev upoštevala v zapuščinskem postopku po pokojnem I.M. ki se vodi pri Okrajnem sodišču v N.G.pod opr.št. D 202/2001. S sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je toženec D. M. dolžan priznati, da v zapuščino po pokojnem I.M., pokojnega A., ki se vodi pri Okrajnem sodišču v N.G.pod opr.št. D 202/2001 ne spada solastninski delež do 1/10-tine na vsem premičnem in nepremičnem premoženju zapustnika in zapuščinsko premoženje v navedenem obsegu predstavlja izključna last tožnika I.M. Zoper takšno odločitev se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po zakonu. Trdi, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kajti sklep in sodba sodišča prve stopnje imata takšne pomanjkljivosti, da ju ni mogoče v celoti preizkusiti. Razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni oz. so med seboj v nasprotju, poleg tega pa sploh nimata razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Z izdajo sodbe pa je sodišče tudi bistveno kršilo določbo 2. odst. 339. čl. točka 10. ZPP, saj je izdalo sodbo brez glavne obravnave, glavno obravnavo pa bi moralo opraviti. V nasprotnem primeru pa bi sodišče v razlogih svoje sodbe moralo obrazložiti na kakšni pravni podlagi je lahko izdalo meritorno sodbo in s tem tožeči stranki odvzelo možnost morebitne subjektivne ali objektivne spremembe tožbe. Zmotna in nepopolna je tudi ugotovitev dejanskega stanja. V kolikor bi sodišče opravilo glavno obravnavo in izvedlo vsaj dokaze z zaslišanjem strank, bi lahko ugotovilo, da ima tožeča stranka pravni interes za ugotovitveno tožbo in zato ni pogojev za zavrženje tožbe, ker tožeča stranka ni postavila dajatvenega zahtevka. Res je sicer, da v zapustnikovo premoženje sodijo tudi morebitne terjatve in dolgovi zapustnika, kar pa kvečjemu govori v prid postavljenemu tožbenemu zahtevku in ne v prid odločitvi sodišča. Tožnik je zakoniti dedič po zapustniku in mu zato pripada tudi pravica do uveljavljanja nujnega deleža po zapustniku. Za ugotovitev utemeljenosti takšnega zahtevka pa mora sodišče upoštevati določbo 28. čl. ZD in torej ugotoviti tudi utemeljenost vseh terjatev do zapustnika oz. zapuščine. Enaki razlogi veljajo tudi za odločitev sodišča v izpodbijani sodbi, pri čemer razlogi v obrazložitvi sodbe niso povsem jasni in so med seboj v nasprotju. Ni pomembno dejstvo, da je obseg zapuščine sporen in da o njem tečejo pravde, saj je namen vseh obstoječih pravd ravno v tem, da se razčistijo vse dejanske okoliščine in bo sodišče lahko ugotovilo dejanski obseg zapuščine. Gre le za vprašanje vrstnega reda reševanja spornih zadev in morebitne prekinitve posamezne pravde. Napačno je sodišče prve stopnje uporabilo tudi materialno pravo, kar izhaja že iz obrazložitve pritožbe glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V konkretnem primeru je lahko vprašljivo zgolj ravnanje tožnika, ker je tožbo naperil le zoper sodediča, čeprav bi bilo mogoče govoriti o enotnem in nujnem sosporništvu. V tem delu si pravna teorija in sodna praksa nista povsem enotni, saj je bilo večkrat zavzeto stališče, da sodišče napoti na pot pravde proti tistemu dediču, ki ne priznava zahtevka. Kakršnokoli pomanjkljivost pa bi tožeča stranka lahko odpravila že tekom postopka. Večina dedičev bi namreč v pravdo nedvomno vstopila, v kolikor pa kateri izmed dedičev ne bi vstopil v pravdo, pa se lahko vloži nova tožba in kasneje združi obe pravdni zadevi v enotno obravnavanje.

Pritožba ni utemeljena.

Očitana bistvena kršitev določb pravnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana, kajti tako sodba kot sklep nimata pomanjkljivosti zaradi katerih se ju ne bi dalo preizkusiti. Sodba in sklep sta konsistentna, jasna in obrazložena, zato ju je mogoče preizkusiti, le da se tožnik z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, zato po njegovem ni mogoč preizkus odločbe. Prav tako tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka po 10. tč. 2 odst. 339. čl. ZPP, ko je sodišče izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek brez glavne obravnave. Sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, je izdalo skladno z določili 3. odst. 318. čl. ZPP, ki določa, da če iz dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne. V tem primeru sodišču ni bilo potrebno opraviti glavne obravnave, kot zmotno zatrjuje v svoji pritožbi tožeča stranka.

Nato k pritožbi zoper sklep.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo tožbo tožeče stranke na ugotovitev, da obstoji denarna terjatev dolžnika do zapustnika v višini 840.000,00 SIT s pp in da bo navedena terjatev upoštevana v zapuščinskem postopku po pokojnem I. M.. Noben predpis ugotovitvenega zahtevka v takšnem primeru ne predpisuje, nasprotno, iz določb 181. čl. ZPP izhaja, da je glede na zapadlost dajatvenega zahtevka ugotovitvena tožba ni dovoljena. Če so izpolnjene predpostavke iz 3. odst. 181. čl. ZPP, to je, če je odločitev odvisna od obstoja nekega pravnega razmerja (predhodno vprašanje) lahko tožeča stranka v tožbi postavi ugotovitveni zahtevek o obstoju tega pravnega razmerja in posebej dajatveni zahtevek, lahko pa postavi tudi samo dajatveni zahtevek, saj tudi ta zagotavlja ugotovitev obstoja celotnega materialnopravnega razmerja, ki je kot temelj zajet v tožbi in kasnejši dajatveni sodbi. Da sodišče lahko toženi stranki naloži določeno dajatev, mora najprej ugotoviti, ali med strankama obstaja takšno materialnopravno razmerje, ki zahtevek tožeče stranke opredeljuje. Samo ugotovitveni zahtevek tožeče stranke pa v primeru, ko bi morala postaviti dajatveni zahtevek, ni na mestu, zato je sodišče prve stopnje v tem delu tožbo zavrglo.

Nato o pritožbi zoper sodbo.

Kot je že povedano, je sodišče prve stopnje pri izdaji sodbe postopalo skladno z določbo 3. odst. 318. čl. ZPP, kateri določa, da če iz dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek zavrne. Gre za vprašanje sklepčnosti tožbe, torej za vprašanje, ali iz dejstev, ki jih tožnik navaja v tožbi izhaja tista pravna posledica, ki jo tožnik zatrjuje v tožbenem zahtevku. Ob tožbenih trditvah, da je obseg zapustnikovega premoženja sporen in da sta v teku pravda zaradi ugotovitve, da sodi v zapuščino znesek 9.500.000,00 SIT ter pravda zaradi ugotovitve ničnosti zapustnikove pogodbe o dosmrtnem preživljanju, katere predmet so bile nepremičnine iz vl.št. 693 in 748 k.o. M., potem ni mogoča pravna posledica, da tožniku pripada 1/10-ina celotnega zapustnikovega premoženja. Zapustnikovo premoženje je še vedno sporno. Tožeča stranka zato neupravičeno v pritožbi zatrjuje, da bi sodišče moralo o tožbenem zahtevku odločiti v prid tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno postopalo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo, kajti ta je nesklepčen. Ker je pritožba tožeče stranke iz navedenih razlogov neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.