Jedro

Sodišče prve stopnje je napačno razlagalo domnevo prenosa materialnih avtorskih pravic v skladu s 112. členom ZASP, ko je štelo, da sta stranki domnevo izključili s tem, da pogodba prenosa izvorne kode ne ureja. Takšna razlaga je v nasprotju s samim bistvom domneve. Vendar na končno odločitev to ne vpliva, ker je tožnik sam ponudil predajo izvorne kode toženki, ki pa iz nepojasnjenih razlogov ni želela sodelovati pri tem in ne podpisati pogodbe o predaji izvorne kode. Zato v tej pravdi toženka ne more odklanjati tožniku plačila za razvoj aplikacije zaradi neizročitve izvorne kode, saj je s svojimi ravnanji takšno izročitev preprečila.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora tožniku v 15 dneh povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku plača 13.420,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). V presežku, za 10.931,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da mora toženka tožniku povrniti 55,10% njegovih pravdnih stroškov (III. točka izreka) in tožnik toženki povrniti 44,90% njenih pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2.Toženka se pritožuje zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3.Tožnik je odgovoril na pritožbo in višjemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba ni utemeljena.

Sodba sodišča prve stopnje

5.Tožnik zahteva plačilo za razvoj mobilne aplikacije na podlagi dogovora s toženko, ki je bil sklenjen preko elektronskih sporočil. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja naslednje dejansko stanje.

Toženka je aprila 2020 povprašala o razvoju mobilne aplikacije, ki bi delovala skupaj s posebno napravo. Tožnik je 12. 4. 2020 poslal ponudbo, ki je vključevala razvoj aplikacije za Android (10.000,00 - 12.000,00 EUR, brez DDV) ter dodatnih 4.000,00 EUR za iOS. Toženka je ponudbo sprejela tri dni kasneje. Razvoj naj bi trajal vsaj tri mesece za Android in še dodaten mesec za iOS.

Toženka je tožniku junija 2020 predala potrebno strojno opremo, septembra prvo verzijo grafičnega dizajna, končno verzijo pa šele konec novembra. Tožnik je oktobra 2020 izdelal prvo verzijo aplikacije, ki jo je toženka nato testirala in sporočala potrebne popravke. Tožnik je po toženkinih testiranjih in povratnih informacijah razvijal nove verzije aplikacije. Med razvojem je toženka večkrat zahtevala spremembe, dodatne funkcionalnosti ter posredovala nove verzije API dokumentacije. Prav tako so se pojavljale tehnične težave z napravo, ki jo je bilo treba zamenjati in večkrat posodobiti.

Januarja 2021 sta stranki dogovorili obračun v višini 11.000,00 EUR + DDV, pri čemer je toženka zaprosila za izdajo računa v letu 2021. Februarja 2021 je tožnik dostavil verzijo aplikacije, ki jo je štel za končno. Takrat je toženka prvič izrazila nujnost dokončanja razvoja zaradi predstavitve neznanim investitorjem. Toženka je nato 1. 4. 2021 potrdila verzijo 19.1 kot dokončano, pri čemer je bilo potrebno le še nekaj manjših popravkov. Končno verzijo je tožnik poslal 4. 5. 2021, toženka pa jo je potrdila 27. 5. 2021.

Toženka je 4. 5. 2021 sporočila, da je investitor odstopil od projekta, ker ni mogla potrditi, da je aplikacija zaključena. Ob potrditvi zadnje verzije je zahtevala še izročitev izvorne kode, vendar je tožnik pogojeval njeno predajo s plačilom ali zagotovilom plačila. Toženka je nato zagrozila z iskanjem drugega razvijalca, tožnik pa ji je predlagal podpis pogodbe o predaji izvorne kode, saj je bila aplikacija končana.

6.Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen v višini 11.000,00 EUR + DDV (skupaj 13.420,00 EUR), kot izhaja iz računa z dne 4. 6. 2021 (priloga A60). V presežku, ki se nanaša na dodatna dela, je zahtevek zavrnilo, saj je bila ponudba cenovno omejena, tožnik pa ni zatrjeval posebnega dogovora o dodatnih delih.

7.Sodišče prve stopnje je pri presoji poudarilo, da se je razvoj aplikacije začel brez jasno določenih specifikacij, ki so se sproti dopolnjevale, vendar sta se stranki strinjali, da lahko projekt izvajata na tak način. Čeprav bi moral tožnik kot podjemnik opozoriti na nejasnosti v naročilu, to ni vplivalo na pravno oceno, saj sta obe stranki tehnično usposobljeni podjetji. Toženki pomanjkljivosti v lastnem naročilu niso mogle ostati neznane, zato tožnik ni kršil pojasnilne dolžnosti, kot jo določa tretji odstavek 625. člena Obligacijskega zakonika - OZ.

8.Sodišče prve stopnje je še obrazložilo, da tožnik ni odgovoren za zamudo, saj rok za dokončanje dela ni bil določen. Poleg tega je razvoj trajal dlje časa tudi zaradi ravnanja toženke, ki je z zamudo predala napravo in grafični dizajn, vmes spreminjala programski vmesnik (API) ter zahtevala dodatne funkcionalnosti aplikacije. Prav tako toženka ne more zavrniti plačila zaradi neizročitve izvorne kode, saj ta ni bila dogovorjena kot del pogodbenega razmerja in njena predaja ni samoumevna. Tožnik je bil pripravljen izročiti izvorno kodo ob plačilu in podpisu posebne pogodbe, vendar je toženka to zavrnila in s tem sama preprečila sočasnost izpolnitve.

Glede procesnih kršitev

9.7. Višje sodišče pritožbene navedbe, da se sodbe sodišča prve stopnje ne da preizkusiti, ker ni jasno, katera dejstva je sodišče ugotovilo in kakšna je njegova dokazna ocena, zavrača kot neutemeljene.

10.8. Res je, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe obsežno in mestoma nepotrebno prepisovalo navedbe strank ter vsebino listinskih dokazov. Kljub temu pa je iz izpodbijane sodbe razvidno ugotovljeno dejansko stanje in na tej podlagi sprejeti pravni zaključki. Čeprav je sodišče prve stopnje obširno povzemalo procesno gradivo, to ne pomeni, da ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče razbrati. Nasprotno, povzeta vsebina listinskih dokazov predstavlja dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za dokazana. Iz obrazložitve sodbe je mogoče razločiti, katera dejstva je sodišče štelo za dokazana, katerim dokazom je dalo odločilno težo in kako jih je presodilo.

11.9. Ker so ugotovljena dejstva in sprejeti zaključki razvidni, je pritožba imela možnost, da se do njih opredeli in jih izpodbija, s tem pa je pritožnici zagotovljena pravica do pravnega sredstva, višjemu sodišču pa omogočen pritožbeni nadzor. Zato se navedeni pritožbeni očitki, ki jih pritožnica uveljavlja v okviru bistvenih kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije izkažejo za neutemeljene.

12.10. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo listin, ki jih je navedlo v dokaznem sklepu, izpovedi zaslišanih prič in izvedenskega mnenja. Sodišču se namreč ni potrebno opredeliti do vseh izvedenih dokazov, ampak le do tistih, ki so pravno relevantni za odločitev in jih je povzelo v podlago svoje odločitve. Pritožnica ne navaja, katerih listin in katerih delov izpovedi sodišče ni upoštevalo, pa bi jih moralo, kaj naj bi bilo s takšno opustitvijo zmotno ali nepopolno ugotovljeno ter nasploh, zakaj bi bili pomembni za končno odločitev. Prav tako nima posledic dejstvo, da sodišče ni posebej zapisalo, zakaj sledi postavljenemu izvedencu. Po presoji višjega sodišča izvedensko mnenje za odločitev v obravnavanem sporu niti ni imelo pravno odločilnega pomena. Pritožnica pa svojih očitkov ne konkretizira in substancira na način, da bi pojasnila, kateri deli izvedenskega mnenja so strokovno napačni in jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. V pritožbi sicer navaja, da naj bi bilo izvedensko mnenje brez prave strokovne vrednosti, saj izvedenec ni pogledal aplikacije, ampak samo listinske dokaze, pri tem pa naj bi podajal pravne zaključke. Vendar je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj izvedenec ni pregledal aplikacije (131. točka obrazložitve) in sicer, ker to ni bilo možno zaradi medsebojne povezanosti aplikacije in naprave ter različnih verzij aplikacije. Do teh razlogov se pritožnica ne opredeli. Hkrati tudi ne pojasni, kaj naj bi izvedenec s pregledom aplikacije potrjeval in zakaj naj bi bilo to za odločitev v obravnavanemu sporu pravno odločilno. Tudi ne pojasni, kakšne pravne zaključke naj bi sodni izvedenec podal in pri katerih ugotovitvah naj bi jih sodišče upoštevalo. Očitane kršitve postopka zato po presoji višjega sodišča pritožnica ne utemelji v skladu z zakonskimi zahtevami. Ker gre v tem primeru za relativno bistveno kršitev pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, jo mora pritožnica obrazložiti in izkazati njen vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe. Takšnega vpliva pritožnica ne izkaže, zato se ti pritožbeni očitki izkažejo za neutemeljene.

13.11. Pritožnica ne more uspeti z očitkom o bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (protispisnost). Zatrjevano nasprotje v obrazložitvi sodbe pritožnica utemeljuje s tem, da naj bi sodišče v 138. točki obrazložitve zapisalo, da enkratna izročitev izvorne kode na predhodnem projektu ne pomeni ustaljene poslovne prakse, čeprav je v predhodnih točkah ugotavljalo, da sta stranki v preteklosti sodelovali in se zato utemeljeno šteje, kaj druga od druge pričakujeta. Najprej višje sodišče poudarja, da je očitana kršitev podana le v primeru tehničnih napak pri prenosu vsebine listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov v razloge sodbe; ko se sodišče še ni vrednostno opredelilo do povzetega dokaza. Pritožnica ne konkretizira, katere listine naj sodišče ne bi pravilno povzelo, ampak mu v zvezi z določenimi dokazi očita napačno ugotovitev dejanskega oziroma medsebojno nasprotujoče si razloge. Očitana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ne more biti podana. Po vsebini takšne navedbe merijo na kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar tudi ta ni podana. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da sta stranki sodelovali na predhodnem projektu (pritožnica ne navaja drugače), ki se je uspešno zaključil, vključno s predajo izvorne kodo. Preostali del obrazložitve prvostopenjske sodbe pa se glede preteklega sodelovanja strank pretežno nanaša na dejstvo, da sta obe stranki tehnični podjetji, iz česar je izpeljana posledica o omejeni pojasnilni dolžnosti tožnika glede (ne)določenosti naročila in ponudbe. Pritožnica ne navaja, da bi sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe protislovno ugotovilo, da sta stranki sodelovali večkrat in je tožnik vedno izročil izvorno kodo brez posebnih pogodb. Očitki o protislovnosti obrazložitve se zato izkažejo za neutemeljene.

Glede zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja

14.12. Pritožnica ne more uspeti z navedbami, da je ostalo neugotovljeno, kaj sta bili pravdni stranki sploh dogovorjeni. V povezavi z navedenim pritožnica tudi vztraja, da bi moral sodni izvedenec aplikacijo pregledati in odgovoriti na vprašanji, kaj aplikacija s strokovnega vidika sploh je in iz česa je izdelana. Takšna pritožbena dikcija je nejasna. Iz prvostopenjske sodbe namreč izhaja dogovor med strankama o razvoju mobilne aplikacije, ki deluje v povezavi s posebno napravo. In to ni sporno. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje (s pomočjo sodnega izvedenca) ugotoviti natančnejše lastnosti in specifikacije aplikacije so nesubstancirane. Pritožnica je bila stranka dogovora in bi zato morala sama pojasniti, kakšne so bile dogovorjene lastnosti aplikacije. Višje sodišče iz pritožbe ne razbere, zakaj bi sodni izvedenec moral podrobneje opisati aplikacijo in njeno delovanje. Ni namreč pojasnjeno, katero pravno odločilno dejstvo naj bi bilo na tak način ugotovljeno in še manj, zakaj je to potrebno za odločitev v sporu o plačilu. Iz sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da toženka ni nikdar navajala, da bi imela končana aplikacije napake, ki jih je pravočasno grajala, da torej ni imela dogovorjenih lastnosti. Pritožnica zgolj posplošeno zatrjuje, da so po potrditvi zadnje verzije aplikacije 27. 5. 2021 odkrili še druge napake, ki jih tožnik ni odpravil. Ker pri tem ne navaja, katere konkretne napake naj bi odkrila, kdaj in komu jih je grajala, se višje sodišče do takšnih posplošenih navedb podrobneje ne opredeljuje in jih zato zavrača kot neutemeljene.

15.13. Pritožnica nadalje graja zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil v zamudi z izpolnitvijo obveznosti oziroma mu za to ni mogoče pripisati odgovornosti. Vztraja pri navedbah, da se je tožnik zavezal razviti aplikacijo v roku treh mesecev, vendar je potreboval več kot eno leto, kar je nesprejemljivo. Pritožnica še navaja, da je tožnika opozarjala, da je potrebno projekt čim prej zaključiti zaradi predstavitve investitorjem, zato je bil rok zanjo bistvenega pomena, pri čemer je bil skrajni rok za dokončanje dela 1. 6. 2021.

16.14. Višje sodišče ugotavlja, da gre v tem delu za ponavljanje podanih trditev v postopku na prvi stopnji, na katere je sodišče prve stopnje že odgovorilo. Zaključkom sodišča prve stopnje (108. - 117. točka obrazložitve) višje sodišče pritrjuje. Od samega začetka sodelovanja stranki izpolnitve obveznosti v določenem roku nista šteli kot bistvene sestavine pogodbe v smislu 104. člena OZ. Tudi v sami ponudbi (priloga A2) je tožnik zapisal "po moji oceni je dela vsaj za 3 mesece", iz česar izhaja, da ta rok ni bil ponujen kot fiksen, saj gre le za oceno. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tri mesece dela ne pomeni, da bo aplikacija končana tri mesece po sprejemu ponudbe, ampak oceno, da bo delo terjalo vsaj toliko časa. Pravilnost takšnega zaključka je utemeljena tudi z drugimi ugotovljenimi dejstvi. Kot izhaja iz neizpodbitega dejanskega stanja, je pritožnica tožniku prvič omenjala potrebo po čim prejšnjem dokončanju del šele februarja 2021, kar navaja tudi v pritožbi. Navedeno potrjuje, da pritožnica trimesečnega roka po ponudbi ni štela kot bistvenega, saj bi v nasprotnem primeru nedvomno že od julija 2020 opozarjala na zamudo in nujnost dokončanja dela, vendar kaj takšnega niti ne trdi. Prav tako pritožnica ne navaja, da bi po februarju 2021 tožniku postavila fiksen rok za dokončanje dela, ki bi ga tožnik prekoračil. Nasprotno v pritožbi celo trdi, da je tožniku postavila skrajni rok za izpolnitev obveznosti 1. 6. 2021, in na tej točki zaide v protislovje. Iz prvostopenjske sodbe namreč izhaja, da je tožnik 4. 5. 2021 poslal pritožnici zadnjo verzijo aplikacije, ki jo ta potrdila 27. 5. 2021. To pomeni, da je bila aplikacija izdelana pred rokom, ki ga navaja pritožnica. S tem je bila obveznost tožnika pravočasno izpolnjena. Zato ni jasno, zakaj se pritožnica sklicuje na skrajni rok izpolnitve, če je bila obveznost izpolnjena znotraj postavljenega roka, hkrati pa iz tega tudi ne izpelje kakšne pravne posledice, kot na primer, da je odstopila od pogodbe po 105. členu OZ.

17.15. Iz razlogov, navedenih v prejšnjem odstavku, o zamudi tožnika ni mogoče govoriti. Zato za odločitev o pritožbi niso pomembne pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je s svojimi ravnanji prispevala k daljšemu času razvoja aplikacije (zaradi zamud z izročitvijo naprave, grafičnega dizajna in zahtevanih sprememb tekom razvoja). Višjemu sodišču se do teh navedb zato ni potrebno opredeliti, ker na končno odločitev ne vplivajo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18.16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je pritožnica 27. 5. 2021 s potrditvijo zadnje verzije aplikacije potrdila le zadnje popravke, ne pa končne verzije. Pritožnica je v tem delu nedosledna, saj trdi, da so na aplikaciji odkrili več pomanjkljivosti (kar je povsem pavšalen ugovor, kot že obrazloženo) in hkrati, da bi bila obveznost tožnika izpolnjena le z izročitvijo aplikacije z izvorno kodo. Če bi bila aplikacija res nedokončana, bi bilo nelogično zahtevati izročitev izvorne kode kot končno izpolnitev pogodbenih obveznosti. S tem pritožnica sama potrjuje, da je bilo delo zaključeno, saj je izročitev izvorne kode smiselna šele po dokončanju projekta.

19.17. Vprašanje glede obveznosti izročitve izvorne kode sicer predstavlja jedro pritožbe. Pritožnica vztraja, da je bila izročitev izvorne kode obveznost tožnika, saj brez nje mobilna aplikacija zanjo nima pomena. Pritožnica še navaja, da je očitno tudi tožnik štel izročitev izvorne kode za svojo obveznost, saj je izročil izvorno kodo demo verzij in jo pozval k podpisu posebne pogodbe o predaji izvorne kode.

20.18. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da izročitev izvorne kode ni bila predmet dogovora med strankama, zaradi česar je izključena domneva po 112. členu Zakona o avtorski in sorodnih pravicah - ZASP. Zaradi izogibanja pritožnice s plačilom oziroma pogojevanjem le tega s pridobitvijo investitorjev, je kot upravičeno štelo zahtevo tožnika po zagotovitvi plačila pred predajo izvorne kode.

21.19. Po presoji višjega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je potrebno uporabiti 112. člen ZASP. Ta določa, da se v primeru, ko računalniški program ustvari avtor po avtorski pogodbi o naročilu, šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem programu izključno in neomejeno prenesene na naročnika, če ni s pogodbo drugače določeno. Med vsemi materialnimi avtorskimi pravicami, ki jih določa 22. člen ZASP je glede vprašanja obveznosti izročitve izvorne kode ključna pravica predelave, ker je ta brez izročitve izvorne kode brezpredmetna. Z domnevo iz 112. člena ZASP se ob molku strank prenese tudi pravica predelave in z njo zahtevek zoper programerja za izročitev izvorne kode.

Vendar je sodišče prve stopnje določbo, ki določa domnevo prenosa materialnih avtorskih pravic na naročnika, napačno tolmačilo na način, da je domneva izključena s tem, ker se stranki nista posebej dogovorili o prenosu izvorne kode. Takšna razlaga je nasprotna samemu konceptu domneve, ki velja v primeru, da pogodba ne določa drugače. Če pogodba o vprašanju prenosa materialnih avtorskih pravic (oziroma konkretneje o predaji izvorne kode) molči, potem velja domneva. Če želita stranki izključiti domnevo, potem morata o tem doseči soglasje ali pa mora vsaj avtor jasno izraziti voljo, da ne pristaja na obveznost izročitve izvorne kode.

To se v obravnavanem primeru ni zgodilo. Pritožnici je mogoče pritrditi, da je tudi tožnik štel izročitev izvorne kode kot del medsebojnega dogovora, saj je poslal izvorno kodo demo verzij, kot tudi ponudil predajo izvorne kode končne aplikacije.

22.20. Vendar zmotna razlaga 112. člena ZASP s strani sodišča prve stopnje na končno odločitev ne vpliva. Tožnik je namreč ponudil predajo izvorne kode s podpisom pogodbe in tega ključnega dejstva pritožnica ne izpodbija. Podpis posebne pogodbe o predaji izvorne kode je ustrezen način izpolnitve obveznosti, tudi iz vidika 80. člena ZASP, ki določa pisno obliko za pravne posle, s katerimi se prenašajo materialne avtorske pravice. Zato je po presoji višjega sodišča ravnanje pritožnice nekonsistentno, saj v pritožbi poudarja pomen izročitve izvorne kode, hkrati pa ponujene izvorne kode ni prevzela. Ob tem pa tudi ne pojasni, zakaj ni želela sodelovati pri predaji izvorne kode oziroma ne navede razlogov, zakaj ponujene izvorne kode ni prevzela. Zahteva tožnika po podpisu posebne pogodbe o predaji izvorne kode za pritožnico ni predstavljala nikakršnega bremena, zato višje sodišče ne vidi opravičljivega razloga, zakaj izvorne kode ni prevzela. Pritožnica se sicer sklicuje na enkratno preteklo sodelovanje, ki pa pri tem ne igra posebne vloge. Enkratno sodelovanje namreč ne vzpostavlja ustaljene prakse, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Ker je tožnik toženki izročitev izvorne kode ponudil, ona pa je ni sprejela, zaradi nepredaje izvorne kode ne more odklanjati plačila za razvoj aplikacije.

23.21. S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbene navedbe so neutemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

22.Zaradi neuspeha s pritožbo pritožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in mora tožniku povrniti njegove stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). V skladu s priglašenim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT) je tožnik upravičen do povračila stroškov za odgovor na pritožbo (625 točk, saj vrednost izpodbijanega dela znaša 13.420,00 EUR), 2% materialne stroške (12,5 točk) in 22% DDV, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znese 466,65 EUR. Rok izpolnitve je 15 dni (313. člen ZPP).

-------------------------------

1 Ta določa: (1) Če izpolnitev obveznosti v določenem roku ni bistvena sestavina pogodbe, obdrži dolžnik pravico, da tudi po izteku roka izpolni svojo obveznost, upnik pa, da zahteva njeno izpolnitev. (2) Če hoče upnik odstopiti od pogodbe, mora pustiti dolžniku primeren dodatni rok za izpolnitev. (3) Če dolžnik ne izpolni obveznosti v dodatnem roku, nastanejo enake posledice kot takrat, ko je rok bistvena sestavina pogodbe. 2 Miha Trampuž, Izvorna koda pri naročenem računalniškem programu, Pravna praksa št. 15/09, str. 8. 3 Prav tam.

Zveza:

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 112

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.