Jedro

Tožnica se je poškodovala pri toženi stranki na skladiščnem platoju terminala za sadje. Do delovne nesreče je prišlo, ko je tožnica na desni strani platoja popisovala številke tovornih kontejnerjev. Med takšnim delom jo je povozil viličar. Viličar ima v premikajočem stanju lastnost nevarne stvari, zato tožena stranka tožnici za nastalo škodo odgovarja po načelih, ki veljajo za objektivno odškodninsko odgovornost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 54.598,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2012 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka v višini 1.741,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka, vse v 15 dneh pod izvršbo (I. točka izreka), medtem ko je višji zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve zahtevku iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je nesrečo povzročil voznik viličarja, ki je bil zaposlen pri drugi družbi, ki je za toženo stranko izvajala storitve. Zato bi moralo sodišče iz tega razloga zavreči tožbo. Poleg ne more biti za nesrečo objektivno odgovorna. Tožnica je takrat delala pri njej kot študentka in je pred nastopom dela opravila preizkus iz varstva pri delu. V okviru takšnega preizkusa je bila seznanjena z dejstvom, da mora biti delavec v bližini delovnega stroja viden in o tem seznaniti voznika. Tožnica se je kritičnega dne nahajala na področju, kjer je viličar izvajal opravila pretovora. Po izpovedbi priče A.A. bi lahko tožnica izvedla popis kontejnerjev v situaciji, ko na delovišču ne bi bilo delovnih strojev. Njenega ravnanja jo ne razbremeni niti okoliščina, da je viličar deloval tiho oziroma brez hrupa, saj bi morala poskrbeti, da bi bil viličarist ves čas seznanjen z njenim gibanjem oziroma prisotnostjo na delovni površini. Zato je sama odgovorna za nesrečo in nastanek škode. Tožena stranka se ne strinja tudi s prisojeno odškodnino po višini. Tožnica je trpela hude bolečine šele pred drugo operacijo, ki pa z jemanjem analgetikov niso bile več tako intenzivne. Sodišče ni preizkušalo vprašanja, kdaj in kako se je tožnica ob nesreči ustrašila. Primarni strah zaradi poškodovane noge je bil prisoten šele v bolnici med nudenjem prve pomoči. V nadaljevanju je sekundarni strah lahko trajal največ tri dni in pol. Izvedenka psihološke stroke je v mnenju navedla, da je tožnica doživela tri šoke oziroma strese, ki pa jih ni mogoče obravnavati kot strah in na podlagi njih priznati odškodnino. Sodišče je prisodilo tožnici odškodnino iz naslova zmanjšanih življenjskih aktivnosti in skaženosti v previsokem znesku. V tej zvezi je obravnavalo skaženost kot posebno odškodninsko postavko. Glede tega je dalo prevelik pomen izpovedbi tožnice in mnenju izvedenke psihološke stroke. Tožničino subjektivno stisko in neprijetna čustva zaradi skaženosti je zmotno obravnavalo v sklopu odškodnine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Opozarja na sprejeto sodno prakso v konkretni sodbi Višjega sodišča v Celju. Odškodnina pokriva tudi ostale posledice skaženosti, med katerimi se šteje umik oškodovanca v socialno izolacijo. Tožnica o tem ni ničesar izpovedala, čeprav jo je sodišče jasno vprašalo, v čemu je njeno življenje sedaj drugačno kot pred poškodbo. Pritožba navaja primer, ko nekdo zaradi večje brazgotine ne hodi več na plažo, da mu to lahko povzroči neprijetne občutke, kar ima za posledico tudi socialno izolacijo. Meni, da je potrebno obravnavati skaženost kot celovito kategorijo in jo ločiti od škode iz naslova zmanjšanih splošnih življenjskih aktivnosti. Tožnica se na posledice skaženosti ni sklicevala niti v svoji izpovedbi na naroku dne 6. 1. 2012. Tožena stranka glede odškodnine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti še navaja, da pri tožnici takšne aktivnosti niso prizadete, saj lahko vozi rolerje in kolo, čeprav nekoliko težje kot pred poškodbo. Lahko tudi dela enako kot prej. Sposobna je teči, vendar je izvedenec medicinske stroke ugotovil, da je pri tem zmanjšano sposobna. Sodišče je pri ugotavljanju zmanjšanih telesnih sposobnosti dalo prevelik pomen tudi mnenju izvedenke psihološke stroke. Tožnica ni doživela nobene stigmatizacije, saj je v izpovedbi v ničemer ne omenja. Pomembno je, da je po poškodbi obdržala vezo s partnerjem. Tožnica ima polno energije, kar je izvedenka ugotovila na podlagi psihometričnega preizkusa. Tožnica vsa mesta na telesu, ki predstavljajo skaženost, lahko skrije, pri čemer je brazgotina na podplatu vidna le v primeru, če je bosa. Tožnica se ni v ničemer sklicevala, da bi skažena mesta vzbujala pretirano zanimanje okolice v tej zvezi, zato je osebne lastnosti oškodovanca potrebno upoštevati do razumne mere. Tožnica ni dokazala, da je imela kakršnekoli stroške s tujo pomočjo. Sodišče ji je previsoko odmerilo tudi odškodnino iz naslova poškodovanih oblačil. Tožnica bi morala dokazati vrednost oblačil z ustreznimi listinskimi dokazi. Tožena stranka se ne strinja tudi z višino priznanih prevoznih stroškov, ki jih je tožnica imela v zvezi z obiskovanjem zdravnikov in terapij. Tožnica ni navedla, če je lahko sama izvajala prevoze oziroma jo je vozil kdo drug. Poleg tega sodišče ni imelo podlage, da ji je prisodilo odškodnino iz naslova izgubljenega zaslužka v času zdravljenja, saj bi se moralo v sporu pridobiti podatke pri davčni upravi, če je imela tožnica v spornem času še kakšne druge dohodke. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da tožničine zahtevke v celoti zavrne oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče o zahtevkih pravilno razsodilo. Navaja, da je bila tožena stranka lastnica viličarja, ki ga je upravljal delavec družbe A d.o.o.. Tožena stranka šele v pritožbi opozarja, da v sporu ni pasivno legitimirana. Takrat je bil neposredni vodja na delovišču B.B., ki je voznika viličarja seznanil z navodili za razkladanje. Do prenosa odgovornosti za škodo, ki izvira iz nevarnosti, pride takrat, ko tretji prevzame nevarno stvar z namenom samostojne oprave določenega posla, saj s tem v celoti prevzame tudi nadzor nad nevarno stvarjo. Tožnica ni ravnala v nasprotju s pravili varnega dela, saj je opozorila voznika viličarja na prisotnost v skladišču. Sodišče je tožnici pravilno priznalo odškodnino iz naslova nematerialne in materialne škode. Pritožba zmotno navaja, da je sodišče pri odmeri odškodnine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti upoštevalo subjektivne okoliščine tožnice, ki vplivajo na odmero odškodnine iz naslova skaženosti. Glede tega sta oba izvedenca verodostojno obrazložila njene poškodbe in nastale posledice. Čeprav tožnica socialne izolacije ni izpostavila med zaslišanjem, to ne spremeni dejstev, ki utemeljujejo priznanje odškodnine, saj je zaradi posledic nesreče trajno prizadeta njena kvaliteta življenja na področju dela in prostočasnih aktivnosti. Poleg tega ji je sodišče pravilno priznalo odškodnino iz naslova materialne škode, ki se nanaša na stroške tuje pomoči, prevoza in poškodovanih oblačil ter nenazadnje tudi odškodnino zaradi izgubljenega zaslužka v času zdravljenja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

V sporu je predmet presoje upravičenost tožnice do odškodnine iz naslova nematerialne in materialne škode, zaradi posledic delovne nesreče pri toženi stranki. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnica dne 21. 3. 2010 poškodovala pri toženi stranki na skladiščnem platoju terminala za sadje. Takrat je bila zaposlena pri toženi stranki kot študentka. Do delovne nesreče je prišlo, ko je tožnica na desni strani platoja popisovala številke tovornih kontejnerjev. Med takšnim delom jo je povozil viličar, ki je bil v lasti tožene stranke, upravljal pa ga je C.C., ki je bil delavec družbe A d.o.o.. Voznik viličarja je takrat praznil paletirano blago iz tovornega kontejnerja. Ko je tožnica popisovala kontejnerje na poziciji D skladiščnega platoja, jo je voznik z zadnjim delom vozila zadel, da je padla, ter ji povozil desno nogo do kolka. Pri tem ji je zmečkal stopalo, polomil štiri stopalnice, povzročil razpočno rano desnega stopala, odrgnine kolena in zmečkal kožo na desnem stegnu. Tožnica je bila odpeljana z vozilom prve pomoči na zdravljenje v Splošno bolnišnico ..., kjer so jo oskrbeli, v nadaljevanju pa je trajalo njeno zdravljenje do 21. 9. 2010. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna za nesrečo, skladno z določbo drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe), kar pomeni, da odgovarja za škodo ne glede na krivdo viličar, ki ima v premikajočem stanju lastnosti nevarne stvari. Tožena stranka v sporu ni dokazala, da je škoda nastala zaradi morebitnega tožničinega ravnanja, saj v danih okoliščinah tožnica ni mogla pričakovati in se izogniti posledicam delovanja nevarne stvari. Njena prisotnost je bila takrat na terminalu pričakovana, voznik viličarja je zanjo vedel, saj ga je med delom pred nesrečo pozdravila, kar pomeni, da je voznik viličarja videl, da na mestu razkladanja popisuje kontejnerje. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tako ugotovljena dejstva v izpodbijani sodbi.

Neutemeljena je pritožba, da je bila tožnica tista, ki je odgovorna za nastanek delovne nesreče. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je položaj delovanja viličarja med obratovanjem na terminalu spreminjal. Tožnica je izpovedala, da so bili kontejnerji postavljeni v več vrstah, videla je viličarja, da je zapeljal v pokrito skladišče, sama pa je popisovala kontejnerje zunaj in se odmikala od viličarja. Pri delu je bila obrnjena proti njemu s hrbtom, saj drugače ni mogla izvajati popisovanja. Ker se je položaj viličarja ves čas spreminjal, ni mogla vedeti, kje se je nahajal, saj je deloval tiho, zaradi česar ga ni mogla slišati. Voznik viličarja je glede tega v izjavi (priloga B3) navedel, da je bil pri razkladanju četrtega zabojnika pri vožnji nazaj pozoren na višino palete. Ko je zavijal vzvratno na levo stran, je preko desnega ramena pogledal nazaj, vendar ni videl nikogar za viličarjem. Zato je nadaljeval z vožnjo in potem povozil tožnico. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča bi moral voznik pri vzvratni vožnji pogledati na obe strani in se v celoti prepričati o varnem delu.

Neutemeljena je pritožba, da je tožnica takrat ravnala v nasprotju z 9. točko preizkusa o varnem delu v skladiščih – C16 – vprašalnik (priloga B1), saj natančnejše zahteve o načinu seznanitve voznika delovnega stroja v takšnem preizkusu niso določene. Sodišče prve stopnje je glede tega pravilno štelo za dokazano, da je tožnica v danem trenutku storila vse, ko je opozorila voznika viličarja, da se nahaja v delovnem prostoru. Pomembno pa je, da ona ni bila tista, ki je vozniku viličarja odredila delo, temveč neposredni vodja tožene stranke B.B., ki mu je dal navodila za razkladanje zabojnikov. Poleg tega na odvrnitev odgovornosti tožene stranke za (kot to poskuša uveljaviti pritožba) nesrečo ne vpliva dejstvo, da je bil voznik viličarja delavec drugega delodajalca, ki je pogodbeno opravljal delo za toženo stranko, saj je za presojo tega vprašanja odločilno, da je takrat delal pod njenim nadzorom in z viličarjem, ki je bil njena last. Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi prisojeno višino odškodnine tožnici iz naslova nematerialne škode. Pravna podlaga za priznanje takšne odškodnine je v določbi 179. člena OZ, po kateri prisodi sodišče oškodovancu pravično denarno odškodnino za pretrpljene telesne in duševne bolečine ter za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Sodišče presoja v takšnem primeru pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pri čemer pazi tudi na to, da ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom pravične odškodnine. Temeljni načeli za odmero odškodnine sta na eni strani individualizacija ter na drugi strani objektivna pogojenost višine škode. Poleg tega mora sodišče upoštevati različne okoliščine posameznega primera in ravnati z vso skrbnostjo, da določi odškodnino čim bolj objektivno glede na razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter njihovimi odškodninami. Pomembno pa je, da sodišče pri odmeri odškodnine upošteva tudi tiste odškodnine, ki so bile v podobnih primerih že dosojene, kakor tudi ustrezna razmerja med njimi, ki se v sodni praksi prisojajo za lažje in za hujše primere poškodb.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijanem delu sodbe o priznani odškodnini iz naslova nematerialne škode tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za strah, za zmanjšanje splošnih življenjskih aktivnosti in za skaženost. Tako določena odškodnina nudi zadoščenje tožnici za posledice, ki jih je trpela v času zdravljenja in opravljenih terapijah, in ki jih bo čutila oziroma jo bodo spremljale tudi v bodoče, bodisi pri njenem izgledu (skaženost) bodisi pri omejitvah v delovnem smislu in prostočasnih aktivnostih. Sodišče prve stopnje je pri odmeri višine odškodnine po posameznih škodnih postavkah pravilno izhajalo iz izpovedbe tožnice ter mnenj izvedencev medicinske in psihološke stroke. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema odmerjeno višino odškodnine tožnici iz naslova nematerialne škode, ki ustreza standardu pravične denarne odškodnine, v celoti pa je primerljiva tudi z odškodninami iz sodne prakse, ki so bile oškodovancem prisojene v podobnih primerih. Ker se tožnici nematerialna škoda zaradi posledic nesreče v naravi ne more povrniti, predstavlja odmerjena odškodnina v obliki denarne odmene le zadoščenje ob prizadetih dobrinah, ki jih varuje zakon.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi prisojeno odškodnino iz naslova materialne škode, to je zaradi tuje pomoči v času zdravljenja, stroškov prevoza, stroškov zaradi nadomestila poškodovanih oblačil ter zaradi izgubljenega zaslužka, ker v času zdravljenja in terapij ni mogla delati in zaslužiti na način, kot je to zmogla pred nesrečo. Da je tožnica v času zdravljenja potrebovala tujo pomoč pri osebni higieni, pripravi hrane, prevozih in ostalih nujnih opravilih, je ugotovil tudi izvedenec medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica upravičena do odškodnine iz naslova tuje pomoči, četudi so ji takrat pomagali domači. V tej zvezi je sodna praksa že zavzela stališče, da je oškodovanec upravičen do vrnitve potrebnih stroškov za tujo nego in pomoč ne glede na to, kdo mu jo nudi. Sodišče prve stopnje ji je tako iz tega naslova pravilno in skladno s prostim preudarkom (216. člen ZPP) prisodilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR, ki jo tudi pritožbeno sodišče smatra za ustrezno odškodnino. Enako velja tudi za prisojeno nadomestilo iz naslova prevoznih stroškov v času zdravljenja in pregledov pri zdravnikih ter terapijah, povračilo stroškov za nadomestilo poškodovanih oblačil in izgubljenega zaslužka, saj bi tožnica, če se ne bi poškodovala pri toženi stranki, še naprej delala in na podlagi tega zaslužila denarna sredstva za življenje in normalno študiranje. Ne gre prezreti dejstva, da je tožnica v času zdravljenja imela okrnjene možnosti opravljanja izpitov ter bila omejena tudi pri drugih aktivnostih, ki so značilni za študentsko življenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti pritožba, da ovrže odločitev v izpodbijanem delu sodbe. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (prvi odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka v pritožbi ni priglasila stroškov, zato je pritožbeno sodišče odločilo le o stroških, ki jih je priglasila tožnica v odgovoru na pritožbo. Ugotovilo je, da njen odgovor ni v ničemer prispeval k rešitvi zadeve. Zato je odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).