Jedro

Tožena stranka do konca glavne obravnave ni navedla nobenih dejstev in ni predlagala nobenih dokazov - podala je le neobrazložen ugovor - s katerimi bi izpodbijala dejstva, ki so izhajala iz tožbe in tožbi priloženih listin, zato je sodišče utemeljeno zaključilo (na podlagi listin, ki jih je predložila tožeča stranka), da je tožbeni zahtevek utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da ostane v celoti v veljavi sklep o izvršbi, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačilo zneska 80.095,10 SIT s pripadki. Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 8.200,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov.

Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da tožeča stranka svoje terjatve ni izkazala z listinami, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje. Terjatev tožeče stranke sploh ni nastala, ker najemna pogodba ni bila podpisana oziroma je bila sporazumno stornirana, ker je najemnik ugotovil, da v najem vzeti prostori niso primerni oziroma so neuporabni. Ker najemno razmerje ni nastalo, tudi tožbeni zahtevek ni utemeljen. Sodišče zaključuje, da je bila tožena stranka pravilno vabljena, pooblaščenec tožene stranke pa vabila ne najde.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče sodi na podlagi navedb pravdnih strank. Vsaka stranka mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke (219. čl. ZPP). Glede na trditve pravdnih strank, pri čemer je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da tožena stranka v ugovoru ni navedla nobenih dejstev niti predložila nobenih dokazov, s katerimi bi izpodbijala trditve in dokaze tožeče stranke, niti ni prišla na glavno obravnavo, kjer bi to lahko storila, je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo v zadostnem obsegu. Tožena stranka šele v pritožbi navaja dejstva in predlaga dokaze, ki kažejo na to, da naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Teh dejstev pa ni mogoče upoštevati. V postopku v gospodarskih sporih se namreč lahko v pritožbi navedejo nova dejstva in novi dokazi le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do konca glavne obravnave (1. odst. 496.a čl. ZPP). Kaj takega tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje. Dejansko stanje torej ni ostalo nepopolno ugotovljeno. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo. Tožena stranka je bila tudi na glavno obravnavo pravilno in pravočasno vabljena. Vabilo je pooblaščenec tožene stranke sprejel dne 6.11.1992, kar je razvidno iz poštne povratnice v spisu. Tako tudi smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP ni podana. Sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo drugih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je izpodbijano sodbo potrdilo (368. čl. ZPP).