Jedro

V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik ni državljan RS, pač pa je tujec, državljan SM. Tožbeni ugovori v smeri, da ima tožnik položaj upravičenca do BPP po 2. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP, ker se nahaja v ZPKZ in se to šteje za naslov njegovega bivanja v RS, niso utemeljeni. Upravno sodišče se je o tem vprašanju že izreklo, in sicer je v sodbi I U 341/2022 z dne 11. 5. 2022 (11. točka obrazložitve) pojasnilo, da je v navedeni določbi ZBPP uporabljen izraz "dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje", kar je t.i. terminus technicus in pomeni, da gre za dovoljenje, ki ga pristojni organ izda na prošnjo na podlagi ZTuj-2. Sodišče še dodaja, da med zakonsko določene namene za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ne sodi pripor oziroma prestajanje kazni zapora (prvi in drugi odstavek 35. člena ZTuj-2). Po presoji sodišča pa je utemeljen ugovor o pomanjkljivi utemeljitvi odločbe glede zaključka, da tožnik (kot državljan SM) ne more biti upravičenec do BPP po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP. Za takšen zaključek mora biti, kot prvič, ugotovljeno, da ni podana vzajemnost, kot to določa tretji odstavek 10. člena ZBPP, torej da po predpisih države tujca (v konkretnem primeru po predpisih SM) slovenski državljani v državi tujca (torej v SM) niso upravičeni do BPP. Druga možnost, da postane tujec brez dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje v RS upravičenec do BPP po ZBPP, je namreč pod pogoji in v primerih, določenih z zavezujočimi mednarodnimi pogodbami. Toženka razlogov za zavrnitev te možnosti v konkretnem primeru v izpodbijani odločbi ni zadostno obrazložila. Zato ni pravilno uporabila določb 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP oziroma uporabe teh določb ni ustrezno obrazložila, s čimer so bistveno kršena pravila postopka (glej prvi odstavek 214. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP ter 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1016/2023 z dne 23. 5. 2023 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Bpp 1016/2023 z dne 23. 5. 2023 je toženka odločila, da se zavrne tožnikova prošnja z dne 12. 12. 2022 za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v obsegu sestave in vložitve odgovora na zahtevo o varstvu zakonitosti Vrhovnega sodišča RS I Ips 55097/2021 z dne 6. 12. 2022. 2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da je zgoraj navedeno (v nadaljevanju: predmetno) prošnjo za dodelitev BPP zavrnila z odločbo Bpp 3197/2022 z dne 22. 12. 2022, ker je tožnik brez stalnega ali začasnega bivališča v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) in med RS in Severno Makedonijo (v nadaljevanju: SM) ne obstaja vzajemnost pri kazenskih postopkih, vendar je tožnikovi tožbi zoper navedeno odločbo Upravno sodišče s sodbo I U 126/2023 z dne 27. 3. 2023 ugodilo, odločbo z dne 22. 12. 2022 odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek toženki, saj tožnika ni seznanila o svojih ugotovitvah in mu dala možnosti izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Toženka citira 3. točko prvega odstavka 10. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP). Nato navaja, da je tožnik državljan SM, brez stalnega ali začasnega bivališča v RS (kar je ponovno ugotovila ob vpogledu v uradni register CRP dne 25. 4. 2023) in je upravičen do BPP na podlagi dopisa Ministrstva za pravosodje Republike Makedonije (sedaj SM) št. 13/1- 2922/Cn z dne 6. 6. 2005 (v nadaljevanju: dopis z dne 6. 6. 2005) ter pojasnila Ministrstva za pravosodje RS št. 5601- 2061/2017 z dne 27. 12. 2017 (v nadaljevanju: dopis z dne 27. 12. 2017), da obstaja vzajemnost med državama, vendar samo za civilne postopke. Po navedenem toženka zaključuje, da ni pravne podlage za dodelitev BPP državljanu SM v kazenskih postopkih.

3. V nadaljevanju obrazložitve pojasnjuje, da je z dopisom z dne 25. 4. 2023 tožnika seznanila, da iz CRP izhaja, da je državljan SM, brez stalnega ali začasnega bivališča v RS. Ob tem pripominja, da začasnega bivanja v zavodu za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju: ZPKZ) ni mogoče šteti za začasno bivališče na podlagi Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju: ZPPreb-1) in Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2). Kot dalje navaja, je vzajemnost podana, če bi po predpisih države tujca tudi slovenski državljani v državi tujca bili upravičeni do BPP, torej če bi iz obvestila tuje države o njenem pravu izhajalo, da so slovenski državljani upravičeni do BPP v kazenskih postopkih v SM, po podatkih toženke pa ni tako. Tožnik se je na njen poziv, naj se v 5 dneh izjavi o tem in priloži relevantne listine, odzval z elektronskim dopisom z dne 10. 5. 2023, v katerem je poudaril, da mu je bila v več zadevah odobrena BPP in v dokaz priložil odločbo Okrožnega sodišča v Kopru Bpp 765/2021. Navedel je, da se nahaja v ZPKZ, kar se šteje kot naslov za bivanje v RS in se na tej podlagi tudi določi pristojnost sodišča. V kazenski priporni zadevi je obramba po odvetniku obvezna. Da je BPP v SM zagotovljena, izhaja tudi s spletne strani https://pravda.gov.mk/usluga/11. Toženka po povedanem navaja, da obstaja vzajemnost s SM v civilnih zadevah, odločba Bpp 765/2021 pa se nanaša na dodelitev BPP za pobudo za začetek postopka presoje ustavnosti 308. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in torej ne na kazenski postopek. Zavrača tožnikovo sklicevanje, da je v ZPKZ in ima zato v RS naslov bivanja, o čemer se je že opredelilo Upravno sodišče v sodbi I U 1765/2021. Pri kazenski priporni zadevi je res obvezna obramba po odvetniku, vendar ta ne bi bila okrnjena, saj v takšnih primerih obdolžencu, če si sam ne vzame zagovornika, tega postavi predsednik sodišča po vrstnem redu s seznama odvetnikov, ki zastopajo v kazenskih postopkih. Toženka vztraja, da tožnik kot državljan SM brez stalnega ali začasnega bivališča v RS ne izpolnjuje pogojev iz 10. člena ZBPP, zato je njegovo prošnjo za BPP kot neutemeljeno zavrnila.

4. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo v upravnem sporu iz razlogov kršitev določb postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se v celoti ugodi tožnikovi prošnji za BPP za pravno svetovanje in zastopanje v obsegu vložitve odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti in kot oprostitev stroškov sodnega postopka, oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje toženki, kot izvajalca BPP pa naj se določi odvetnika A. A. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. V tožbi navaja, da je z izpodbijano odločbo, v kateri je uvodoma napačno naveden njen datum, toženka zavrnila prošnjo za BPP, ker naj tožnik ne bi izpolnjeval pogojev za BPP, saj je tuj državljan (državljan SM). S tako odločitvijo je neenakopravno obravnavan, gre za kršitev 2., 14. in 21. člena Ustave Republike Slovenije. Kot je pojasnil že v dopolnitvi prošnje z dne 10. 5. 2023, mu je pristojni organ za BPP v Kopru v več zadevah odobril BPP. Med SM in RS obstaja vzajemnost glede BPP. Da je ta v SM zagotovljena tudi za tuje državljane, je razvidno tudi s spletne strani https://pravda.gov.mk/uluga/11. Sicer pa tožnik vztraja, da je upravičenec do BPP, ker se nahaja v ZPKZ in se to šteje za naslov njegovega bivanja v RS. Glede na to, da mu je bila BPP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti odobrena, za odgovor na vlogo Vrhovnega državnega tožilstva pa ne, je očitno toženkino diskriminatorno postopanje. Tožnik še navaja, da je brez zaposlitve, hudo bolan, v RS je v kazenskem postopku in mu je zato treba odobriti BPP, ker bo sicer odvetniške stroške moral plačati sam, kar bo okrnilo njegova sredstva za preživetje, to pa je v nasprotju z ZBPP. V nadaljevanju citira zakonske določbe, pomembne za presojo izpolnjevanja finančnega pogoja za dodelitev BPP. Zatrjuje, da je diskriminiran v primerjavi z upravičenci, ki jim je BPP v celoti odobrena in jim v dohodek ne štejejo otroških dodatkov in kmetijskih subvencij. Ugovarja tudi, da je izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena, saj manjkajo konkretni razlogi za zavrnitev prošnje. Tožbi je poleg izpodbijane odločbe priložil še del sodbe I U 126/2023 ter odločbo in sklep Okrožnega sodišča v Kopru Bpp 576/2022 z dne 20. 10. 2022, predlagal je tudi svoje zaslišanje.

6. Toženka je sodišču predložila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, odgovora na tožbo pa ni podala.

7. V tem upravnem sporu je odločala sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (prvi odstavek 13. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1, ter drugi odstavek 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, ZUS-1C).

**K I. točki izreka:**

8. Tožba je utemeljena.

9. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ki jo je toženka izdala v ponovnem postopku po tem, ko je tožnikovi tožbi zoper v zadevi prvotno izdano odločbo Upravno sodišče RS s sodbo I U 126/2023 ugodilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek.

10. Glede na tožbeno navedbo o tem sodišče uvodoma ugotavlja, da je na prvi strani izpodbijane odločbe res napačno naveden njen datum (23. 5. 2022 namesto pravilno 23. 5. 2023), pri čemer pa gre za očitno pisno pomoto, ki je popravljiva (223. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP, v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP) in za odločitev ni bistvena.

11. Pravno izhodišče za odločanje o dodelitvi BPP (in posledično za presojo izpodbijane odločbe) je v določbah ZBPP. Toženka je tudi v ponovnem postopku predmetno prošnjo zavrnila ob zaključku, da tožnik ni upravičenec do BPP po določbah 10. člena ZBPP. Pred tem je dopolnila postopek, vendar pa v njem sprejete odločitve ni utemeljila tako, da bi sodišče odločbo lahko potrdilo kot pravilno in zakonito.

12. ZBPP v prvem odstavku 10. člena določa, da so upravičenci po tem zakonu: 1. državljani RS; 2. tujci z dovoljenjem za stalno ali začasno prebivanje v RS in osebe brez državljanstva (apatridi), ki zakonito prebivajo v RS; 3. drugi tujci pod pogojem vzajemnosti ali pod pogoji in v primerih, določenih z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo RS; 4. nevladne organizacije in združenja, ki delujejo neprofitno in v javnem interesu ter so vpisane v ustrezen register v skladu z veljavno zakonodajo, v sporih v zvezi z opravljanjem dejavnosti v javnem interesu oziroma z namenom, zaradi katerega so ustanovljene; 5. druge osebe, za katere zakon ali mednarodna pogodba, ki obvezuje RS, določa, da so upravičenci do BPP. Kot je dalje določeno v tretjem odstavku 10. člena ZBPP, je vzajemnost iz 3. točke prvega odstavka tega člena podana, če so po predpisih države tujca tudi slovenski državljani v državi tujca upravičeni do BPP. Zaprosilo o tujem pravu sestavi strokovna služba za BPP in ga skupaj s prevodom, skladno z veljavnimi mednarodnimi pogodbami ali po diplomatski poti prek ministrstva, pristojnega za pravosodje, pošlje v tujo državo. Obvestilo tuje države o njenem pravu na področju BPP ima v postopku za dodelitev BPP značaj javne listine po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek.

13. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik ni državljan RS, pač pa je tujec, državljan SM. Vprašanje je, ali je upravičenec do BPP po 2. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP, ker je začasno nastanjen v ZPKZ, ter dalje, ali je kot državljan SM lahko upravičenec do BPP po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP.

14. Tožbeni ugovori v smeri, da ima tožnik položaj upravičenca do BPP po 2. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP, ker se nahaja v ZPKZ in se to šteje za naslov njegovega bivanja v RS, niso utemeljeni. Upravno sodišče se je o tem vprašanju že izreklo, in sicer je v sodbi I U 341/2022 z dne 11. 5. 2022 (11. točka obrazložitve) pojasnilo, da je v navedeni določbi ZBPP uporabljen izraz "dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje", kar je t.i. terminus technicus in pomeni, da gre za dovoljenje, ki ga pristojni organ izda na prošnjo na podlagi ZTuj-2. Tudi v sodbi I U 1484/2022 z dne 16. 6. 2023 (glej točko 21 in sledeče njene obrazložitve) je sodišče pojasnilo, da pogoje bivanja tujcev v RS ureja ZTuj-2, ki tudi opredeljuje, kaj je dovoljenje za prebivanje: to je dovoljenje za vstop v RS in prebivanje za določen čas in določen namen ali prebivanje za nedoločen čas (prvi odstavek 31. člena ZTuj-2). Določbe tega zakona, ki se nanašajo na dovoljenje za prebivanje, se uporabljajo tudi za enotno dovoljenje za prebivanje in delo, če zakon ne določa drugače (drugi odstavek 32. člena ZTuj-2). Dovoljenje za prebivanje se izda kot dovoljenje za začasno prebivanje ali kot dovoljenje za stalno prebivanje (prvi odstavek 32. člena ZTuj-2). Dovoljenje za začasno prebivanje se lahko izda le za določen namen in za določen čas (drugi odstavek istega člena ZTuj-2). Dovoljenje za prebivanje se izda na prošnjo tujca, ki želi prebivati v RS; v določenih primerih pa lahko prošnjo zanj vloži tudi druga fizična ali pravna oseba (prvi odstavek 33. člena tega zakona). Za izdajo dovoljenja za prebivanje morajo biti izpolnjeni predpisani zakonski pogoji (npr. tujec mora imeti veljavno potno listino, ustrezno zdravstveno zavarovanje, sredstva za preživljanje - tretji odstavek 33. člena ZTuj-2). Sodišče še dodaja, da med zakonsko določene namene za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje ne sodi pripor oziroma prestajanje kazni zapora (prvi in drugi odstavek 35. člena ZTuj-2). O prošnji za izdajo dovoljenja za prebivanje odloča pristojna upravna enota oziroma Ministrstvo za notranje zadeve (54. člen ZTuj-2). Izdano dovoljenje ima obliko samostojne listine, to je izkaznice (prvi odstavek 58. člena ZTuj-2).

15. Navedeno povzeto pomeni, da je tujec upravičenec do BPP po 2. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP, če ima opisano dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje po ZTuj-2, kar enostavno izkaže z izkaznico. Da bi mu bilo izdano takšno dovoljenje, tožnik niti ne trdi (in tudi ne, da bi imel omenjeno izkaznico). Sklicuje se, da se (začasno) nahaja v ZPKZ in ima tam naslov bivanja, s čimer pa po povedanem ne more uspeti. V tej zvezi sodišče dodaja, da ZPPreb-1 (glej 1. člen) določa pravila o prijavni in odjavni obveznosti v zvezi s stalnim in začasnim prebivališčem ter naslovom za vročanje v RS, stalnim in začasnim naslovom v tujini, o registru stalnega prebivalstva, evidenci začasno nastanjenih, prijavi in odjavi gosta ter evidenci gostov. Vendar se pogoj za upravičenca do BPP iz 2. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP ne nanaša na pojem začasnega prebivališča po določbah ZPPreb-1 (glej tudi 5. točko 2. člena), pač pa na dovoljenje za stalno ali začasno prebivanje, torej dovoljenje po določbah ZTuj-2. Povedano še drugače, nahajanje in s tem naslov v ZPKZ ne pomeni izdanega dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje po ZTuj-2. S temi ugovori torej tožnik ne more uspeti.

16. Pač pa je po presoji sodišča utemeljen ugovor o pomanjkljivi utemeljitvi odločbe glede zaključka, da tožnik (kot državljan SM) ne more biti upravičenec do BPP po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP. Za takšen zaključek mora biti, kot prvič, ugotovljeno, da ni podana vzajemnost, kot to določa tretji odstavek 10. člena ZBPP, torej da po predpisih države tujca (v konkretnem primeru po predpisih SM) slovenski državljani v državi tujca (torej v SM) niso upravičeni do BPP. ZBPP glede tega jasno predpisuje, da je pridobitev obvestila o tujem pravu obveznost toženke in kako ga ta pridobi. Pridobljeno obvestilo tuje države ima značaj javne listine po ZUP, kar pomeni, da je dovoljeno dokazovati, da je njegova vsebina nepravilna, toženka pa se mora o takšnih navedbah stranke izreči. Glede na načelo ekonomičnosti postopka je sicer mogoče upravičiti, da toženka ne sestavlja zaprosila o tujem pravu in ga s prevodom v skladu z veljavnimi mednarodnimi pogodbami ali po diplomatski poti prek ministrstva za pravosodje pošilja tuji državi v vsaki posamezni zadevi, ampak se sklicuje na že pridobljeno obvestilo, kolikor je to še relevantno in vsebinsko ustreza obravnavani zadevi. Sodišče glede na predložene upravne spise v tej zvezi pripominja, da dopis z dne 6. 6. 2005, na katerega se sklicuje toženka, neposredno govori le o oprostitvi plačila stroškov sodnih postopkov (medtem ko se obravnavana prošnja nanaša na dodelitev BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo vloge v kazenskem postopku), toženka pa se tudi ni izrekla do tožnikovih navedb v smeri, da naj bi bilo iz spletne strani, ki jo je navedel že v Bpp postopku, razvidno, da je vsebina prava SM drugačna. Sodišče pa že na tem mestu še ugotavlja, da toženka tudi ni konkretno navedla vsebine relevantnih določb Pogodbe oziroma Dogovora med RS in tedaj Republiko Makedonijo o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah z dne 6. 2. 1996, ki jo omenjata dopisa z dne 27. 12. 2017 oziroma 6. 6. 2005, na katera se sklicuje.

17. Druga možnost, da postane tujec brez dovoljenja za stalno ali začasno prebivanje v RS upravičenec do BPP po ZBPP, je namreč pod pogoji in v primerih, določenih z zavezujočimi mednarodnimi pogodbami. Toženka razlogov za zavrnitev te možnosti v konkretnem primeru v izpodbijani odločbi ni zadostno obrazložila. Golo sklicevanje na dopisa z dne 27. 12. 2017 in 6. 6. 2005 ne zadostuje. Sodišče ob tem še izpostavlja, da je v dosedanji sodni praksi (npr. v sodbah I U 341/2022 in I U 1484/2022, kot tudi v sodbi III U 2/2023 z dne 24. 2. 2023) že pojasnilo, da 3. točka prvega odstavka 10. člena ZBPP ne določa, da bi morala mednarodna pogodba, na podlagi katere bi lahko bili tudi drugi tujci upravičeni do BPP, zavezovati obe državi, ampak je dovolj, da zavezuje RS, ter da je z vidika navedene določbe ZBPP lahko relevantna tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (v nadaljevanju: EKČP) kot mednarodna pogodba, ki obvezuje RS. Pravico do BPP je namreč treba obravnavati tudi z vidika pravice dostopa do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Ko stranka zaproša za BPP v zvezi s kazenskim postopkom, pa je še posebej relevantna določba točke c) tretjega odstavka 6. člena EKČP. Ta določba se uporablja neposredno (8. člen Ustave). Zato je treba vprašanje, ali ima tujec položaj upravičenca do BPP po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZBPP obrazloženo presoditi tudi z vidika 6. člena EKČP in pri tem izhajati iz kriterijev, ki jih je v tej zvezi oblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice. Zaključek o tem pa lahko toženka napravi šele ob ugotovitvi in presoji vseh okoliščin tujčevega primera in (tiste) zadeve, za katero z obravnavano prošnjo uveljavlja dodelitev BPP.

18. Kot izhaja iz navedenega, toženka pri izdaji izpodbijane odločbe ni pravilno uporabila določb 3. točke prvega odstavka 10. člena ZBPP oziroma uporabe teh določb ni ustrezno obrazložila, s čimer so bistveno kršena pravila postopka (glej prvi odstavek 214. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP ter 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1). Sodišče je zato na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala upoštevati pravno mnenje in stališča sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Ob tem sodišče dodaja, da se do ostalih tožbenih ugovorov, ki za odločitev o tej tožbi niso bistveni in o katerih se je izreklo že v sodbi I U 126/2022, ni ponovno opredeljevalo.

19. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave na podlagi določbe 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov, ki se nanašajo na zadevo, očitno treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti, v postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj takšno odločanje po prvem odstavku 65. člena ZUS-1 pomeni zgolj možnost, ki se kot izjema od splošnega koncepta upravnega spora kot spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov uporabi takrat, ko stranki sicer ne bi bilo mogoče zagotoviti varstva njenih pravic, za kar pa v obravnavanem primeru (tudi upoštevajoč s strani samega tožnika podredno podani predlog odločitve, ki naj jo sprejme sodišče) ne gre.

**K II. točki izreka:**

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožnik upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Na tej podlagi mu je sodišče, ker je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in je tožnika zastopal odvetnik, priznalo pavšalni znesek povračila stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča povečan za uveljavljani 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR. Ta znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja v upravnem sporu na prvi stopnji, tudi materialne. Tožniku ga mora povrniti toženka v roku 15 dni (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka dalje do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

21. Tožnik je zaprosil tudi za oprostitev plačila sodne takse, o čemer pa sodišče ni odločalo s posebnim sklepom, ker se v tem upravnem sporu že po zakonu, to je šestem odstavku 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in na tej podlagi ustaljeni praksi, sodna taksa ne plača.