Jedro

Tožnica v tožbi zgolj pavšalno navaja, da ni ničesar dolžna, ne navede pa konkretno, kdaj naj bi dolgovani znesek plačala in v kakšni višini, ter za svoje navedbe tudi ne predloži nobenih dokazov. Pri tem pa v tožbi tudi sama priznava, da je morda dolžna plačilo za NUSZ za leto 2013. Pavšalnih ugovorov tožnice pa sodišče ne more presoditi. Na podlagi 20. člena ZUS-1 sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta zgolj v okviru tožbenih navedb.

Izrek

I. Tožba se v delu, ki se nanaša na točko 2 izreka sklepa Finančne uprave Republike Slovenije DT 4934-98782/2016-41 z dne 19. 4. 2021, zavrže

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom obravnavanje pritožbe zoper sklepa DT 4934-98782/2016-34 z dne 18. 1. 2021 in DT 4934-98782/2016-38 z dne 19. 3. 2021 združila tako, da postane vodilna številka zadeve DT 4934-98782/2016 (točka 1 izreka). Postopek, začet zoper tožnico s sklepom o davčni izvršbi na denarna sredstva DT 4934-98782/2016-1 08 z dne 11. 7. 2016 je delno ustavila zaradi zastaranja pravice do izterjave za glavnico v višini 286,20 EUR, zamudne obresti v višini 248,79 EUR in stroške predhodnih davčnih izvršb v višini 28,25 EUR, skupaj 563,24 EUR in sicer za obveznosti pod točko 4 izreka sklepa in pod zap. št. 4 obveznost iz naslova stroškov davčne izvršbe v delni višini 28,25 EUR ter pod zap. št. 10 do 14 za obveznost iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) v višini 286,20 EUR glavnice in 248,79 EUR zamudnih obresti (točka 2 izreka). Davčna izvršba zoper tožnico pa se nadaljuje za preostali dolg po sklepu DT 4934-98782/2016-1 08 z dne 11. 7. 2016, z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi za glavnico 305,42 EUR, pripadajočimi obrestmi do 16. 4. 2021 v višini 225,82 EUR, stroški davčnih izvršb v višini 115,00 EUR in stroški davčne izvršbe v višini 25,00 EUR, skupaj 671,24 EUR z nadaljnjimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od glavnice od 17. 4. 2021 do vključno dneva plačila. Neplačane zamudne obresti po navedenem sklepu, izkazane v knjigovodstvu davčnega organa na dan 16. 4. 2021, so razvidne iz izvršilnih naslovov, navedenih v tabeli, ki jih navaja (točka 3 izreka). Vsa doslej opravljena dejanja v postopku davčne izvršbe se v ustavljenem delu razveljavijo, v preostalem delu pa ostane sklep davčnega organa DT 4934-98782/2016-1 z dne 11. 7. 2016 (točka 4 izreka). Sklepa DT 4934-98782/2016-34 z dne 18. 1. 2021 in DT 4934-98782/2016-38 z dne 19. 3. 2021 se nadomestita s tem sklepom (točka 5 izreka). Zavrnila je tožničin zahtevek za vračilo odtegnjenih sredstev in stroškov postopka v višini 70,00 EUR, davčnemu organu pa stroški niso nastali (točke 6, 7 in 8 izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je davčni organ 11. 7. 2016 izdal sklep o davčni izvršbi na denarna sredstva tožnice, s katerim je začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti iz naslova prispevkov za prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in NUSZ ter iz naslova stroškov treh predhodno izdanih sklepov in izpodbijanega sklepa v višini 18.761,83 EUR. Dne 4. 10. 2016 je prvostopenjski organ izdal sklep, s katerim je postopek davčne izvršbe zoper tožnico, začet s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 11. 7. 2016, na podlagi 155. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) (prvič) delno ustavil za skupaj 11.689,15 EUR in odločil, da se postopek davčne izvršbe nadaljuje še za ostali dolg iz naslova NUSZ z datumi izvršljivosti od 16. 11. 2006 do 26. 3. 2016 ter iz naslova stroškov dveh predhodno izdanih sklepov in zadevnega sklepa v skupnem znesku 1.987,20 EUR (od tega za glavnico v znesku 1.243,41 EUR, zamudne obresti do 12. 7. 2016 v znesku 567,79 EUR, stroške prejšnjih davčnih izvršb v znesku 151,00 EUR in stroške sklepa v znesku 25,00 EUR). Dne 19. 12. 2016 je prvostopenjski organ izdal še en sklep, s katerim je zgoraj navedeni postopek davčne izvršbe zoper tožnico, na isti zakonski podlagi (drugič) delno ustavil še za skupno 765,36 EUR (od tega za glavnico 537,97 EUR in zamudne obresti 227,39 EUR) in odločil, da se postopek nadaljuje še za ostali dolg za obveznosti iz naslova NUSZ z datumi izvršljivosti od 7. 7. 2007 do 10. 2. 2015 ter iz naslova stroškov dveh predhodno izdanih sklepov in zadevnega sklepa, v skupnem znesku 1.196,69 EUR (od tega za glavnico v znesku 669,54 EUR, zamudne obresti do 19. 12. 2016 v znesku 351,15 EUR, stroške prejšnjih davčnih izvršb v znesku 151,00 EUR in stroške sklepa v znesku 25,00 EUR). V pritožbenem postopku zoper slednji sklep je pritožbeni organ z odločbo DT-499-29-89/2017-11 z dne 28. 4. 2017 spremenil izrek sklepa in odločil, da se po sklepu z dne 19. 12. 2016 davčna izvršba delno ustavi za skupaj 962,78 EUR (in ne 765,36 EUR), nadaljuje pa za ostali dolg v višini 1.050,95 EUR (in ne za 1.196,69 EUR), od tega za glavnico v znesku 591,62 EUR (in ne za 669,54 EUR) in za zamudne obresti do 19. 12. 2018 v znesku 283,33 EUR (in ne za 351,15 EUR), obenem pa še za že navedene stroške. Upravno sodišče RS je s sodbo I U 1623/2017 z dne 13. 12. 2017 zavrnilo tožbo tožnice zoper sklep prvostopenjskega organa z dne 19. 12. 2016. Na podlagi 155. člena ZDavP-2 je nato prvostopenjski organ 21. 11. 2018 izdal še en sklep, s katerim je postopek davčne izvršbe, začet s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 11.7. 2016, (tretjič) delno ustavil za skupni znesek 21.433,32 EUR in odločil, da se davčna izvršba nadaljuje za ostali dolg v višini 1.145,79 EUR. V postopku s pritožbo zoper sklep z dne 21. 11. 2018 je prvostopenjski organ ugotovil, da ni pravilno naveden znesek, za katerega se davčna izvršba delno ustavi, ravno tako pa ni pravilno naveden znesek, za katerega se postopek davčne izvršbe nadaljuje. Obenem je ugotovil, da iz knjigovodske evidence izhaja, da je bilo 16. 3. 2018 evidentirano plačilo v višini 7,75 EUR. Glede na navedene ugotovitve je prvostopenjski organ 7. 3. 2019 na podlagi 242. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) izdal nadomestni sklep.

3. Pritožbeni organ je pritožbo zoper ta sklep zavrnil, odločitev pa je potrdilo Upravno sodišče RS s sodbo I U 1762/2019 z dne 22. 10. 2020. Na isti pravni podlagi sta bila izdana sklepa o delni ustavitvi z dne 18. 1. 2021 in 19. 3. 2021, s katerima je prvostopenjski organ odločil, da se postopek davčne izvršbe, začet s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva z dne 11. 7. 2016, (četrtič) delno ustavi za skupni znesek 21.968,31 EUR in odločil, da se davčna izvršba nadaljuje za ostali dolg v višini 692,83 EUR, nato pa še, da se (petič) delno ustavi še za skupni znesek 28,25 EUR in nadaljuje za ostali dolg v višini 669,12 EUR. Zoper oba navedena sklepa je tožnica vložila pritožbo. Prvostopenjski organ je oba pritožbena postopka na podlagi 130. člena ZUP združil in v postopku s pritožbama ugotovil, da sklep z dne 18. 1. 2021 ne vsebuje sestavin, kot to določata 145. člen in 151. člen ZDavP- 2 in da iz obrazložitve ni razvidno, v katerem delu se postopek davčne izvršbe ustavi ter posledično tudi ni mogoče ugotoviti, v katerem delu se postopek izvršbe nadaljuje. Obenem je ugotovil, da ni pravilno navedena višina, za katero se davčna izvršba delno ustavi. Do izdaje sklepa 18. 1. 2021 je tudi že zastarala pravica do izterjave neporavnanih obveznosti iz naslova NUSZ za leti 2009 in 2010 v višini glavnice 286,20 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki so bile v prvotnem sklepu o davčni izvršbi navedene v tabeli pod zap. št. od 10 do 14. Ugotovil je tudi, da v sklepu z dne 19. 3. 2021 ni pravilno navedeno, da se postopek delno ustavi za glavnico, ker je bil postopek zaradi zastaranja delno ustavljen za stroške predhodne davčne izvršbe, ki so bili v prvotnem sklepu o davčni izvršbi navedeni v tabeli pod zap. št. 4. Kot pravno podlago za svojo odločitev glede zastaranja navaja 125. člen in 126. člen ZDavP-2, kar pojasni. Zahtevo tožnice za vračilo odtegnjenih sredstev zavrne, kar iz knjigovodske evidence davčnega organa ne izhaja preplačilo tožnice.

4. Ministrstvo za finance je kot pritožbeni organ tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

5. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in v laični tožbi ter dopolnitvi tožbe navaja, da ni nič dolžna, razen morda plačila za NUSZ za leto 2013. Odločiti pa je potrebno na podlagi dokazov. Tožnica je pričakovala ugodilno rešitev, saj ji je najprej potrebno dokazati, kaj je dolžna, česar davčni organ ni dokazal. Toženka dolg pavšalno navaja in ga izterjuje. Toženka noče priznati, da predmetne davčne obveznosti ni. Od sodišča pričakuje, da odloči, da mora davčni organ ravnati na podlagi dokazov in mu naloži, da naj tožnico preneha terjati ter da naj ji vrne znesek, ki ga je neupravičeno odtegnil iz tožničinih računov. Priglaša tudi stroške postopka v višini 200,00 EUR.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Upravno sodišče RS je s sklepom I U 1874/2021-5 z dne 20. 4. 2022 tožbo zavrglo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom I Up 142/2022 z dne 12. 10. 2022 predhodno naveden sklep Upravnega sodišča RS razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

**K točki I izreka:**

8. Tožnica s tožbo izpodbija predmetni sklep toženke v celoti. Tožba v delu, ki se nanaša na točko 2 izreka izpodbijanega sklepa, ni dopustna. V tem delu je toženka postopek, začet zoper tožnico, s sklepom o davčni izvršbi na denarna sredstva DT 4934-98782/2016-1 08 z dne 11. 7. 2016 delno ustavila zaradi zastaranja pravice do izterjave za glavnico v višini 286,20 EUR, zamudne obresti v višini 248,79 EUR in stroške v višini 28,25 EUR, skupaj 563,24 EUR. Ker je bil postopek davčne izvršbe zoper tožnico zaradi zastaranja delno ustavljen, tožnica v tem delu ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.

9. V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi zanj pomenila izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

10. Tožnica s tožbo izpodbija predmetnoi sklep tudi v točke 2 izreka, s katerim je toženka postopek izvršbe zoper tožnico zaradi zastaranja ustavila. Tožnica si s tožbo v tem delu ne more izboljšati svojega pravnega položaja in v navedenem obsegu po presoji sodišča ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. V skladu s 6. točko prvega odstavka 36 člena ZUS-1 sodišče v primeru, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, tožbo s sklepom zavrže. Sodišče je zato tožbo v delu, ki se nanaša na točko 2 izreka izpodbijanega sklepa zavrglo na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. **K točki II izreka:**

11. Tožba v delu, ki se nanaša na točke 1 ter 3 do 8 izreka izpodbijanega sklepa, ni utemeljena.

12. Sodišče je v skladu z napotki iz sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 142/2022 z dne 12. 10. 2022 v zadevi vsebinsko odločalo saj je iz vsebine laične tožbe izhajala navedba izpodbijanega akta ter navedba tožnice, naj se jo po intervenciji sodišča preneha terjati. Na podlagi 20. člena ZUS-1 je sodišče izpodbijani akt presojalo v okviru tožbenih navedb, pri čemer je tožničin laični tožbeni zahtevek vsebinsko obravnavalo kot zahtevo za odpravo izpodbijanega sklepa oz. kot izpodbojno tožbo.

13. V predmetni zadevi je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito izdal izpodbijani sklep v delu, s katerim je nadaljeval postopek izterjave dolga po sklepu DT 4934-98782/2016-1 08 z dne 11. 7. 2016 v višini 671,24 EUR.

14. Tožnica v tožbi zgolj pavšalno navaja, da ni ničesar dolžna, ne navede pa konkretno, kdaj naj bi dolgovani znesek plačala in v kakšni višini, ter za svoje navedbe tudi ne predloži nobenih dokazov. Pri tem pa v tožbi tudi sama priznava, da je morda dolžna plačilo za NUSZ za leto 2013. Pavšalnih ugovorov tožnice pa sodišče ne more presoditi. Na podlagi 20. člena ZUS-1 sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta zgolj v okviru tožbenih navedb. Po drugi strani pa iz obsežne obrazložitve izpodbijanega akta izhaja jasna navedba podlage za izdajo izpodbijanega sklepa in navedba višine dolgovanega zneska tožnice, kakor tudi navedba izvršilnega naslova. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa iz obrazložitve ter jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

15. Po presoji sodišča je izpodbijani sklep delu, ki se nanaša na točke 1 ter 3 do 8 izreka pravilen in zakonit, dejansko stanje je pravilno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče v postopku tudi ni našlo kršitev določb postopka ter tudi ne kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo v navedenem delu kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločalo brez glavne obravnave.

**K točki III izreka:**

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.