Jedro

Ker gre pri presoji invalidnosti za pravni standard, je naloga sodišča, da določi element abstraktnega dejanskega stanja. Pri tem imata sodišči druge in prve stopnje prav, da je glede na specifičnost oblike škode potreben restriktiven pristop. Ob tem pa je treba upoštevati tudi, da stopnja invalidnosti ni absolutna kategorija, temveč jo je treba relativizirati s poškodovančevimi aktivnostmi pred poškodbo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevka tožnikov za plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin ob posebno težki invalidnosti sina A., ki je bil hudo poškodovan v prometni nesreči 28.5.1997. Zavrnilna sodba temelji na ugotovitvi, da niso podani vsi elementi odškodninske obveznosti, ker popoškodbeno stanje A. A. ne dosega standarda posebno težke invalidnosti, saj ga ni mogoče uvrstiti v VI. skupino Fischerjevega sistema in invalidova odvisnost od pomoči drugih ni dovolj vseobsežna.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo obeh tožnikov in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnika sta vložila revizijo proti prvostopenjski sodbi zaradi razloga zmotne uporabe materialnega prava. Revidenta poudarjata, da so se pri A. A. pred nekaj leti pojavili tudi znaki duševne bolezni, zaradi katere je bil hospitaliziran. Zaradi hudih možganskih poškodb ni sposoben storiti kaj več kot da poskrbi zgolj za svoje osnovne življenjske potrebe: sposoben se je sam hraniti s hrano in pijačo, ki mu jo pripravita tožnika, lahko pa se tudi obleče v obleko, ki mu jo pripravita in pred tem še opereta tožnika. Pri tožnikih sin živi v razumevajočem in urejenem okolju, brez katerega ne bi zmogel izvrševati najosnovnejših življenjskih funkcij.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ta pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

5. Zmotno je stališče sodišča, da ugotovljeno popoškodbeno stanje A. A. ne predstavlja posebno težke invalidnosti v smislu tretjega odstavka 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ZOR. Ker gre pri presoji invalidnosti za pravni standard, je seveda naloga sodišča, da določi element abstraktnega dejanskega stanja. Pri tem imata sodišči druge in prve stopnje prav, da je glede na specifičnost oblike škode potreben restriktiven pristop. Ob tem pa je treba upoštevati tudi, da stopnja invalidnosti ni absolutna kategorija, temveč jo je treba relativizirati s poškodovančevimi aktivnostmi pred poškodbo. Kot posebno težko invalidnost po tretjem odstavku 201. člena ZOR je zato treba šteti stanje, povzročeno z uničenjem pomembne sfere oškodovančeve osebnosti(1).

6. Relevantne ugotovitve sodišča za odločanje o stopnji invalidnosti sina obeh tožnikov so naslednje: - pred poškodbo je bil A. A. star 27 let in zaposlen kot mladi raziskovalec na ... in študent podiplomskega študija strojništva; - v prometni nesreči je utrpel udarnino možganov, številne krvavitve v frontalno-bazalnem in tempero-polarnem delu desne možganske poloble z oteklino možganov, zlom senčne kosti desno in zlom zatilne kosti levo ter zlom lobanjskega dna, krvavitev v možganih, okvare tretjega možganskega živca, lažjo ohromelost levih okončin s sumom zloma sklepnega podaljška četrtega vratnega vretenca ter udarnino srca; - kljub rednemu zdravljenju, zaradi posledic ireverzibilne možganske okvare ni prišlo do vzpostavitve predpoškodbene psihične integritete bolnika, ki je zato ostal psihoorgansko spremenjen, temu pa se je pridružila še duševna bolezen v nediferencirani obliki; - posledice poškodb so trajne narave;- po rehabilitaciji je bil invalidsko upokojen in živi pri starših v ..., ki mu nudijo popolno oskrbo; - poškodovanec je sam sposoben poskrbeti za svoje osnovne življenjske potrebe, kot so prehranjevanje in oblačenje, pri čemer rabi pomoč pri striženju nohtov, rezanju kruha, pranju in podobno.

7. Ob upoštevanju ugotovljenih relevantnih dejstev postane očitno, da je v konkretnem primeru povsem uničena intelektualna sfera oškodovančeve osebnosti. Stanja neposrednega oškodovanca, ki je v dinamičnem pogledu regrediral od perspektivnega znanstvenika do nekoga, ki le s težavo (ob ustrezni stimulaciji okolja) poskrbi za svoje osnovne življenjske potrebe, ni mogoče opredeliti drugače kot posebno težko invalidnost. Sodišči druge in prve stopnje sta zato zmotno uporabili materialno pravo, ker sta se postavili na stališče, da pri neposrednem oškodovancu ni podana posebno težka invalidnost in zato ni podan eden od elementov odškodninske obveznosti, ki jih predpisuje tretji odstavek 201. člena ZOR. Sodišče v dosedanjem postopku ni ugotavljalo, ali so podani ostali elementi obveznosti toženke in zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe(2). Pred ponovnim odločanjem o zahtevkih bo moralo prvostopenjsko sodišče ugotoviti, ali so kumulativno podani preostali elementi toženkine (odškodninske) obveznosti.

8. Odločitev o stroških revizijskega postopka ima podlago v tretjem odstavku 165. člena ZPP.

.Op. št. (1): Primerjaj Pravno mnenje, Poročilo VSS 2/86, str. 38. Op. št. (2): Primerjaj drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP.