Jedro

Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, saj sta ga kupili v času zakonske zveze. Ker pa je toženec v zvezi s stanovanjem sklenil leasing pogodbo in plačal določen del kupnine oziroma leasing obroke že pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico, je pravilen tudi nadaljnji zaključek, da je toženec v nakup stanovanja vložil del posebnega premoženja. Je pa pritožbeno sodišče nepravilno odločilo, da spada v skupno premoženje 76 % vrednosti stanovanja. Glede na to, da leasing obroki predstavljajo tako poplačilo dela glavnice kot plačilo stroškov financiranja in obresti, je pritožbeno sodišče nepravilno štelo tisto, kar sta pravdni stranki plačali skupaj, izključno na račun kupnine za stanovanje, ki je bila dana prvi lastnici, kar pa je plačal toženec sam pred tem, pa je štelo pretežno na račun obresti in stroškov zaradi financiranja z leasingom. V obravnavani zadevi, ko je toženec za stanovanje sklenil leasing pogodbo z namenom, da bo stanovanje odkupil, in določen del vrednosti leasinga odplačal že pred sklenitvijo zakonske zveze, bi moralo pritožbeno sodišče pri ugotavljanju skupnega premoženja pri izračunu deležev, ki so bili plačani iz posebnega in skupnega premoženja, upoštevati vrednost leasinga (torej tudi stroške in obresti) in ne zgolj kupnine, določene s prodajno pogodbo z dne 10. 11. 2006.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se tožničina pritožba v celoti zavrne in se v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje (I., II., III in IV. točka izreka) ter da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

II. V ostalem se revizija zavrne.

III. Tožnica je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožencu njegove stroške revizijskega postopka v znesku 1.110,20 EUR.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da spada v skupno premoženje pravdnih strank 51 % (51/100) nepremičnine - posameznega dela št. 106 v stavbi št. 1045 k. o. ... (v nadaljevanju stanovanje) ter ugotovilo, da znaša solastniški delež tožnice na skupnem premoženju 66 % oz. 1683/5000 in toženca 34 % oziroma 867/5000. V presežku (glede ugotovitve, da spada v skupno premoženje pravdnih strank še nadaljnjih 25 % (25/100) stanovanja in osebni avtomobil ter zahtevka, da znaša tožničin solastniški delež na njem 66 %, toženčev pa 34 %; in glede zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižno sposobne listine) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odločilo, da v skupno premoženje sodi 76 % stanovanja, potrdilo pa je ugotovljene deleže pravdnih strank na njem. V celoti je zavrnilo toženčevo pritožbo in v še izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožencu je naložilo kritje tožničinih pravdnih in pritožbenih stroškov, glede stroškov odgovora na pritožbo pa je odločilo, da pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje.

**Bistvene navedbe strank v revizijskem postopku**

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženec revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in razveljavi sodbi obeh sodišč ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je pritožbeno sodišče materialnopravno zmotno odločilo, da spada v skupno premoženje 76 % stanovanja, ker naj bi v skupno premoženje spadalo stanovanje, vredno 9.000.000,00 SIT, v še neodplačani vrednosti 6.381.718,64 SIT in ne celoten znesek iz leasing pogodbe (14.706.972,80 SIT), kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Toženec je že v letu 2001 sklenil glede stanovanja pogodbo z leasingodajalcem, ki je stanovanje nato kupil od prodajalke A. A. na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 11. 9. 2001, se v zemljiški knjigi vknjižil kot lastnik stanovanja in stanovanje izročil tožencu kot leasingojemalcu. Toženec je prodajalki plačal aro v znesku 3.075.016,00 SIT (27.428,00 DEM), kupnina za stanovanje pa je znašala 80.000,00 DEM. Toženec je torej že s plačilom are pridobil več kot 34 % delež na stanovanju. Toženec je od sklenitve pogodbe do sklenitve zakonske zveze 18. 6. 2005 odplačeval tudi obroke leasinga, zato njegov delež na stanovanju kot njegovem posebnem premoženju ne more biti samo 24 %. Pritožbeno sodišče bi moralo pri vrednosti stanovanja upoštevati tudi stroške financiranja nakupa tega stanovanja in obresti. Uveljavlja bistvene kršitve postopka, ker pritožbeno sodišče ni obrazložilo zaključka, da sta pravdni stranki v času zakonske zveze plačali 76 % vrednosti stanovanja. Na podlagi sicer napačnega izračuna bi sodišče moralo kvečjemu ugotoviti, da sta odplačali 84 % vrednosti stanovanja (7.565.895,39 SIT/9.000.000,00 SIT). Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila. Tožnica predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrne, tožencu pa naloži povrnitev njenih revizijskih stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je toženec izrazil izrecno željo po predčasnem odkupu stanovanja in da je bila s prodajno pogodbo z dne 10. 11. 2006 določena kupnina za stanovanje 9.000.000,00 SIT, pri čemer je bil del te že poravnan, na podlagi že plačanega pologa in plačanih leasing obrokov, ostal pa je še neplačan del v znesku 6.381.718,64 SIT. Kljub opravljenim plačilom, je bilo v letu 2006 še vedno neodplačene skoraj 71 % kupnine za stanovanje. V okviru izračuna že plačane kupnine se visoke pogodbene obresti in stroški samega leasinga ne upoštevajo. Ni res, da bi bilo treba vse plačane zneske leasinga enostavno odšteti od dogovorjene kupnine, saj velik del posameznega leasing obroka znašajo (še zlasti v začetnem obdobju odplačevanja) stroški leasinga in pogodbene obresti. Bistvena je opredelitev zneskov, kot so navedeni v prodajni pogodbi z dne 10. 11. 2006. Upoštevati je treba tudi, da sta bili pravdni stranki do sklenitve prodajne pogodbe poročeni že skoraj 18 mesecev. Toženec je v letu 2001 sam izbral način financiranja in bremena svoje finančno neugodne odločitve sedaj ne more prevaliti na tožnico. Če pa bi sodišče upoštevalo stroške in obresti po leasing pogodbi, bi moralo upoštevati tudi vse stroške, ki so bili vezani na najem bančnega kredita za plačilo zneska, določenega v prodajni pogodbi (6.381.718,64 SIT oziroma 26.682,00 EUR), torej bi moralo upoštevati znesek 32.758,38 EUR. Iz pogodbe o deviznem stanovanjskem kreditu z dne 28. 11. 2006 je namreč razvidno, da je bilo treba plačati stroške odobritve kredita v vrednosti 250,38 EUR, dogovorjenih pa je bilo še 84 mesečnih anuiteti v višini 387,00 EUR.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

5. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 72/2016 z dne 19. 5. 2016 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali se pri ugotavljanju skupnega premoženja pri izračunu deležev, ki so bili plačani iz posebnega in skupnega premoženja, upošteva zgolj vrednost po kupni pogodbi ali vrednost odplačanega kredita oziroma leasinga (tudi stroški in obresti).

Po določbi drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Zato ni presojalo revizijskih navedb, s katerimi toženec uveljavlja kršitve postopka v zvezi s pravdnimi stroški in neobrazloženostjo sodbe pritožbenega sodišča. **Ugotovljeno dejansko stanje**

6. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili (v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je Vrhovno sodišče na te ugotovitve vezano): − Pravdni stranki sta 18. 6. 2005 sklenili zakonsko zvezo, ki je neformalno prenehala 31. 8. 2012, razvezana pa je bila 10. 6. 2013. − Toženec je kot leasingojemalec glede stanovanja sklenil leasing pogodbo z RAP Raiffeisen Leasing, d. o. o. kot leasingodajalcem z namenom, da po odplačilu leasinga postane lastnik stanovanja. Vrednost stanovanja je bila ocenjena na 8.995.888 SIT, vendar je bila vrednost leasinga večja, in sicer 14.706.972,80 SIT.

− Na podlagi kupoprodajne pogodbe med prvotno lastnico A. A. z dne 11. 9. 2001, od katere je leasingodajalec kupil najprej kupil stanovanje, da je potem tožencu stanovanje kot predmet leasinga prepustil v uporabo, izhaja, da je toženec prodajalki že plačal aro v višini 3.075.016,00 SIT, ki se je ob sklenitvi pogodbe o leasingu upoštevala kot plačilo v znesku 3.084.227,16 SIT. Iz pogodbe tudi izhaja, da je toženec že plačal polog v znesku 2.698.766,40 SIT in stroške leasinga v znesku 224.897,20 SIT ter varščino v znesku 117.833,09 SIT, in je tako bil dolžan v nadaljevanju z mesečnimi leasing obroki odplačati še razliko od celotne vrednosti leasinga v znesku 8.581.249,98 SIT.

− Toženec je z leasingodajalcem v času trajanja zakonske zveze s tožnico sklenil prodajno pogodbo z dne 10. 11. 2006, po kateri je bilo treba plačati še znesek 6.381.718,64 SIT. Za ta znesek je tožnica najela kredit pri Banki Celje, ki sta ga odplačevala delno skupaj, delno pa tožnica sama s sredstvi, ki sta jih tekom zakonske zveze pridobila z delom. Kot lastnik stanovanja je bil v zemljiško knjigo vpisan le toženec.

− Pravdni stranki sta v času od sklenitve zakonske zveze (18. 6. 2005) do najetja kredita (28. 11. 2006) skupaj odplačali tudi 18 obrokov leasinga v znesku 1.171.820,88 SIT.

**Presoja utemeljenosti revizije**

7. Revizija je utemeljena.

8. Po prvem odstavku 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Po prvem odstavku 59. člena ZZZDR se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Po drugem odstavku 59. člena ZZZDR sodišče v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja.

9. Nižji sodišči sta pravilno zaključili, da stanovanje predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, saj sta ga kupili v času zakonske zveze (prodajna pogodba z dne 10. 11. 2006). Glede na to, da je toženec v zvezi s stanovanjem sklenil leasing pogodbo (v letu 2001) in plačal določen del kupnine oziroma leasing obroke že pred sklenitvijo zakonske zveze s tožnico (sklenjene 18. 6. 2005), sta nižji sodišči tudi pravilno zaključili, da je toženec v nakup stanovanja vložil del posebnega premoženja. Sta pa sodišči različno ugotovili, kolikšen je ta del in posledično različne deleže pravdnih strank na skupnem premoženju.

10. Vrhovno sodišče se strinja s tožencem, da je pritožbeno sodišče nepravilno zaključilo, da spada v skupno premoženje 76 % vrednosti stanovanja. Pritožbeno sodišče je drugače od sodišča prve stopnje2 upoštevalo dogovorjeno kupnino v znesku 9.000.000,00 SIT (in ne vrednost leasinga v znesku 14.706.972,80 SIT). Ker sta pravdni stranki skupaj (s sredstvi pridobljeni v času trajanja zakonske zveze) odplačali znesek v višini 7.565.895,36 SIT (18 obrokov leasinga v znesku 1.171.820,88 SIT in najeli kredit v znesku 6.381.718,64 SIT), je odločilo, da sta tekom trajanja zakonske zveze dejansko plačali 76 % vrednosti stanovanja.

11. Takšen izračun (ki je sicer matematično očitno napačen, saj bi bil pravilen 84 % - 7.565.895,36/9.000.000, vendar je tožnica v pritožbi uveljavljala 76 %) je po presoji Vrhovnega sodišča materialno pravno zmoten. Glede na to, da leasing obroki predstavljajo tako poplačilo dela glavnice kot plačilo stroškov financiranja in obresti, je pritožbeno sodišče nepravilno štelo tisto, kar sta pravdni stranki plačali skupaj, izključno na račun kupnine za stanovanje, ki je bila dana prvi lastnici, kar pa je plačal toženec sam pred tem, pa je štelo pretežno na račun obresti in stroškov zaradi financiranja z leasingom. V obravnavani zadevi, ko je toženec za stanovanje sklenil leasing pogodbo z namenom, da bo stanovanje odkupil, in določen del vrednosti leasinga odplačal že pred sklenitvijo zakonske zveze, bi moralo pritožbeno sodišče pri ugotavljanju skupnega premoženja pri izračunu deležev, ki so bili plačani iz posebnega in skupnega premoženja, upoštevati vrednost leasinga (torej tudi stroške in obresti) in ne zgolj kupnine, določene s prodajno pogodbo z dne 10. 11. 2006. 12. Vrhovno sodišče ni presojalo tožničine navedbe v odgovoru na revizijo, da bi moralo sodišče upoštevati tudi vse stroške, ki so bili vezani na najem bančnega kredita za plačilo zneska 6.381,817,64 SIT, določenega v prodajni pogodbi, saj jo tožnica sedaj navaja prvič in predstavlja nedovoljeno revizijsko novoto. Stranke smejo v reviziji namreč navajati nova dejstva le v primeru, da se ta nanašajo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija (372. člen ZPP), ta pogoj pa v konkretnem primeru ni izpolnjen.

**Odločitev o reviziji**

13. Ker je sodišče druge stopnje ob sicer popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče toženčevi reviziji v tem delu delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je tožničino pritožbo v celoti zavrnilo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v I., II., III. in IV. točka izreka (prvi odstavek 380. člena ZPP). V preostalem pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

14. Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi ustrezno spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).

15. Glede stroškov pritožbenega postopka je revizijsko sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj nobena od strank s pritožbo ni uspela.

16. Glede stroškov revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odločilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencu, ki je z revizijo uspel, stroške v znesku 1.110,20 EUR, sama pa krije svoje stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Toženčeve stroške revizijskega postopka je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOT), in sicer: strošek nagrade za postopek z revizijo v znesku 890,00 EUR (tar. št. 3300 Tarife), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 Tarife) in 22 % DDV v znesku 200,20 EUR (tar. št. 6007 Tarife). Revizijsko sodišče tožencu ni priznalo priglašenega pavšalnega zneska za fotokopiranje in tiskanje (tar. št. 6000) v znesku 7,5 EUR. Po tar. št. 6000 Tarife se ta strošek ne priznava v pavšalnem znesku, temveč glede na dejansko število fotokopij, poslanih faksov oziroma izročenih datotek in sicer 0,15 EUR za prvih 50 strani in 0,10 EUR za vsako nadaljnjo stran. Ker toženec tega stroška ni določno opredelil, saj ni navedel števila kopij oziroma datotek niti ga ni izkazal, do njegove povrnitve ni upravičen. Tožnica je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

1 O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem. 2 Sodišče prve stopnje je, ker je bil nakup stanovanja predhodno financiran z leasingom (v znesku 14.706.972,80 SIT), ki je bil zneskovno višji od kupnine, ki jo je bilo treba plačati prvotni prodajalki (9.000.000,00 SIT), pri izračunu tožnikovega deleža upoštevalo, koliko je bilo dejansko, do najetja kredita 28. 11. 2006 (v znesku 6.381.718,64 SIT za poplačilo preostalega zneska leasinga) že plačano za stanovanje in preostali dolgovani znesek odštelo od celotne vrednosti leasinga in ne od dogovorjene kupnine. Ker sta pravdni stranki skupaj odplačali znesek v višini 7.565.895,36 SIT, je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta odplačali 51 % vrednosti celotnega leasinga (7.565.895,36/14.706.972,80) in je to znesek, ki ga je bilo treba plačati za pridobitev lastninske pravice na stanovanju. Temu deležu pa ustreza tudi delež stanovanja, ki spada v skupno premoženje pravdnih strank.