Jedro

Pri presoji, ali je upnik opravičil začasno odredbo, v konkretnem primeru ne zadošča le presoja sodišča prve stopnje, da upnik ni vložil tožbo iz naslova motenja posesti, na kar ga je očitno napačno napotilo sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi. V konkretnem primeru je namreč odločilno, ali je bil napotek sodišča na vložitev tožbe iz naslova motenja posesti (v roku 30 dni od izdaje začasne odredbe) pravilen, glede na očiten pretek 30-dnevnega roka za vložitev zahtevka iz naslova posestnega varstva, kar je obsojeno na neuspeh v pravdi.

Prvostopenjsko sodišče je podlago zahtevka presojalo ozko in posledično spregledalo, da upnica ni zatrjevala le obstoja pravice do posesti, temveč tudi bodočo lastninsko pravico, saj je zatrjevala, da njena terjatev, po plačilu vseh obveznosti po leasing pogodbi, iz naslova poroštva, zahteva izstavitev listine za prepis osebnega avtomobila nanjo kot lastnico, zato je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je upnica v predlogu zatrjevala le obstoj pravice do posesti, napačna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki 1 postopek zavarovanja z začasno odredbo opr. št. Z 434/2015 ustavilo in razveljavilo opravljena dejanja, v točki 2 pa naložilo upnici, da je dolžniku dolžna povrniti stroške ugovora v višini 309,59 EUR v roku osem dni od prejema sklepa, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper sklep se pritožuje upnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da izpodbijani sklep sodišče utemeljuje z navedbo, da je v izdani začasni odredbi presojalo ali je upnica s stopnjo verjetnosti izkazala obstoj pravice do posesti, ne pa obstoja lastninske pravice in je bila začasna odredba izdana v zvezi s posestnim varstvom, upnik pa je vložil tožbo na ugotovitev lastninske pravice in naj posledično ne bi opravičila razlogov zaradi katerih je sodišče izdalo začasno odredbo. Pri tem je kot primerjavo predlagalo sklep Cp 665/2007. Takšno stališče sodišča je napačno. Zmotno je namreč prvostopenjsko sodišče izpodbijani sklep oprlo na navedeni sklep, ki ga navaja kot ustaljeno sodno prakso. Res je sklep nekoliko skop glede obrazložitve odločitve in s tem nejasen, pa vendar je iz sklepa razbrati, da je bil vzrok ustavitve postopka zavarovanja in razveljavitev opravljenih dejanj v dejstvu, da je upnik predlagal izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve, nato pa v opravičbo izdane začasne odredbe vložil tožbo s čistim denarnim zahtevkom. Ob dejstvu, da so pogoji za izdajo začasne odredbe, določeni v ZIZ, v zavarovanje nedenarne terjatve različni od pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je jasno, da sodišče v zadevi vloženo tožbo ni moglo šteti za tožbo, s katero je upnik opravičil izdano začasno odredbo. Dejanski stanji v zadevi Cp 655/2007 in v konkretni zadevi, kjer je upnica predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve in vložila tožbo z nedenarnim zahtevkom, sta različni in je sklic prvostopnega sodišča na citirano sodno odločbo napačen. Še zlasti ob dejstvu, da je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom III Ip 1942/2012 odločilo, da je sodišče vezano na upnikov predlog glede dejanske podlage in glede vsebine predlagane začasne odredbe, vendar ne v smislu napovedi bodočega tožbenega zahtevka, če je začasna odredba predlagana samostojno, brez hkratne vložitve tožbe. V tem primeru je potrebno predlog presojati v okviru vseh terjatev, ki so glede na dejansko podlago predloga materialnopravno lahko utemeljene, saj tožbenega zahtevka še ni. Iz citirane odločitve izhaja, da je sodišče vezano na dejansko podlago predloga za izdajo začasne odredbe in predlagano vsebino le te, ne more in sme sme pa upniku s sklepom v opravičbo izdane začasne odredbe določiti tudi vsebine tožbenega zahtevka. Sodišče je torej ob izdaji izpodbijanega sklepa napačno uporabilo določbo 278. člena ZIZ, ko je štelo, da je upnica s sklepom o izdaji začasne odredbe vezana na vsebino tožbenega zahtevka, kot ga opredeli sodišče. Tega sodišče ne more opredeliti, saj mu dejansko stanje stvari, glede na vsebino predloga ne more biti znano. Predlog za izdajo začasne odredbe mora namreč vsebovati trditveno podlago le v obsegu, ki sodišču omogoči ugotavljati in ugotoviti pogoje za izdajo začasne odredbe. Ostala dejanska trditvena podlaga pa je prihranjena za kasnejšo vložitev tožbe. Nenazadnje 277. člen ZIZ sodišča ne opravičuje na določitev vsebine tožbenega zahtevka, pač pa k napotitvi na vložitev tožbe. Vsakršna drugačna razlaga določb ZIZ bi namreč pomenila, da je sodišče dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno glede predloga za izdajo začasne odredbe, kot vložene tožbe, čemur pa seveda ne gre pritrditi brezprizivno. Temu pritrjuje dejstvo, da je upnica predlog za izdajo začasne odredbe vložila 28. 9. 2015 in v njem zatrdila in listinsko izkazala, da ji je bila posest predmetnega vozila odvzeta 8. 9. 2015, prvostopno sodišče je začasno odredbo izdalo 9. 10. 2015, torej po preteku 30-dnevnega roka za vložitev zahtevka zaradi motenja posesti, upnico pa napotilo prav na vložitev tožbe zaradi posestnega varstva. Če bi sodišče dejansko stanje na podlagi trditev predloga pravilno in popolno ugotovilo, bi ugotovilo tudi, da je napotitev upnice na vložitev zahtevka iz naslova posestnega varstva po preteku roka za vložitev takšnega zahtevka povsem nesmiselna in obsojena na neuspeh v pravdi. Je pa dejstvo, da po upnici vložena tožba ni merila na ugotovitev lastninske pravice, pač pa tudi na izročitev vozila v posest. Prvostopenjsko sodišče pa je vsebino predloga za izdajo začasne odredbe presojalo ozko in posledično dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno. Spregledalo je, da je upnica v predlogu zatrjevala, da so bile, glede na odplačen prenos terjatve, poravnane vse obveznosti iz predmetne leasing pogodbe ter da je zatrjevala, da je izkazala za verjetno, da njena terjatev, po plačilu vseh obveznosti po leasing pogodbi, iz naslova poroštva, zahtevati izstavitev listine za prepis osebnega avtomobila nanjo kot lastnico zoper dolžnika obstoji ali ji bo nastala. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je upnica v predlogu zatrjevala le obstoj pravice do posesti, je tako napačna, zato je podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Upnica priglaša tudi stroške pritožbe.

3. Dolžnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

6. Če izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe oziroma pred začetkom kakšnega drugega postopka, določi sodišče upniku, kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči (drugi odstavek 277. člena ZIZ). Pri presoji ali je upnik opravičil začasno odredbo, v konkretnem primeru ne zadošča le presoja sodišča prve stopnje, da upnik ni vložil tožbo iz naslova motenja posesti, na kar ga je očitno napačno napotilo sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi. V konkretnem primeru je namreč odločilno, ali je bil napotek sodišča na vložitev tožbe iz naslova motenja posesti (v roku 30 dni od izdaje začasne odredbe) pravilen, glede na očiten pretek 30-dnevnega roka za vložitev zahtevka iz naslova posestnega varstva, kar je obsojeno na neuspeh v pravdi. Upnica je vložila tožbo na ugotovitev lastninske pravice, ki vsebuje tudi zahtevek na izročitev vozila v posest, medtem ko je v motenjski pravdi (glede na hitrost reševanja zadeve) izključeno odločanje o pravici do posesti in pravni podlagi, kar pa očitno zasleduje upnica s predlagano začasno odredbo in vložitvijo tožbe. Prvostopenjsko sodišče je podlago zahtevka presojalo ozko in posledično spregledalo, da upnica ni zatrjevala le obstoj pravice do posesti, temveč tudi bodočo lastninsko pravico, saj je zatrjevala, da njena terjatev, po plačilu vseh obveznosti po leasing pogodbi, iz naslova poroštva, zahteva izstavitev listine za prepis osebnega avtomobila nanjo kot lastnico, zato je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je upnica v predlogu zatrjevala le obstoj pravice do posesti, napačna. V tem primeru je bilo potrebno predlog presojati v okviru vseh terjatev, ki so glede na dejansko podlago predloga lahko materialnopravno utemeljene in ne le zahtevka iz naslova posestnega varstva, za kar je rok očitno že potekel, saj tožbenega zahtevka ob izdaji začasne odredbe še ni. Prvi izmed pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve je, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ).

7. Višje sodišče je glede na navedeno na podlagi 3. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek, v katerem naj sodišče prve stopnje odloča o ugovoru in opravičbi začasne odredbe v smislu napovedi bodočega tožbenega zahtevka, pri čemer je treba predlog presojati v okviru vseh terjatev, ki so glede na dejansko podlago predloga materialnopravno utemeljene, kot je obrazloženo že zgoraj. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za nov postopek (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).