Jedro

Iz določila Pogodbe ne izhaja, da bi bila pogodbena kazen med pogodbenima strankama dogovorjena za zamudo z izpolnitvijo v širšem smislu. Torej za zamudo s pravilno izpolnitvijo v primeru izpolnitve z napakami, ki traja v obdobju od dospelosti obveznosti do odprave napake.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo pogodbene kazni v višini 3.414,52 EUR s pripadki (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 671,98 EUR pravdnih stroškov tožene stranke s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da je bila pogodbena kazen v Pogodbi za nakup tarč iz vezane plošče z dne 1. 6. 2018 (v nadaljevanju: Pogodba) dogovorjena le za primer zamude z izpolnitvijo v ožjem pomenu.

2. Proti izpodbijani sodbi je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Pritožbenemu sodišču je predlagala, da ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Skladno z določbo prvega odstavka 495. člena ZPP se kot gospodarski spori majhne vrednosti obravnavajo vsi gospodarski spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. V postopkih v sporih majhne vrednosti se v skladu z določbo prvega odstavka 458. člena ZPP sodba sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. Ker se v obravnavanem primeru tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev v višini 3.414,52 EUR, gre za spor majhne vrednosti. Zato sta dovoljena le pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka).

7. Tožeča stranka je v tem postopku od tožene stranke vtoževala plačilo pogodbene kazni, ki je bila med strankama dogovorjena v 13. členu Pogodbe. Tožeča stranka v pritožbi vztraja, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za zamudo z uspešnim količinskim in kakovostnim prevzemom, torej za zamudo v širšem smislu. Sodišču prve stopnje je očitala zmotno uporabo materialnega prava.

8. Skladno z določbo prvega odstavka 247. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)2 se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik upniku plačal določen denarni znesek, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njegovo izpolnitvijo. Pogodbena kazen je pavšalna odškodnina, ki je tesno in neločljivo vezana na pogodbeno razmerje. Njen obstoj (podlaga), pogoji, ob katerih se udejanji ter njena višina so določeni s pravnimi pravili pogodbenega prava. V drugem odstavku 247. člena OZ je še določeno, da če iz pogodbe ne izhaja kaj drugega, se šteje, da je kazen dogovorjena za primer, če dolžnik zamudi z izpolnitvijo.

9. Pravdni stranki sta pogodbeno kazen uredili v 13. členu Pogodbe. Iz prvega odstavka 13. člena Pogodbe, ki je v tem primeru bistven za odločitev,3 izhaja, da: "V kolikor dobavitelj naročniku ne dobavi blaga v pogodbenem roku in ki ni posledica višje sile ali razlogov na strani naročnika, je dolžan plačati naročniku pogodbeno kazen v višini 5 promilov od celotne vrednosti pogodbe za vsak dan zamudne, vendar ne več kot 15 odstotkov od celotne vrednosti pogodbe z DDV." Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da iz navedenega določila Pogodbe ne izhaja, da bi bila pogodbena kazen med pogodbenima strankama dogovorjena za zamudo z izpolnitvijo v širšem smislu. Torej za zamudo s pravilno izpolnitvijo v primeru izpolnitve z napakami, ki traja v obdobju od dospelosti obveznosti do odprave napak.4 Razlogi sodišča prve stopnje so pravilni, zato jim pritožbeno sodišče v celoti sledi.

10. Zmotno je pritožbeno stališče, da iz namena določil Pogodbe o kakovosti blaga (prvi odstavek 5. člena), količinskem in kakovostnem prevzemu blaga (7. člen), določil o stvarnih napakah (8. člen) ter določil o plačilu (4. člen) jasno izhaja, da je bila med pogodbenima strankama pogodbena kazen dogovorjena za zamudo z izpolnitvijo v širšem smislu. To ne izhaja ne iz jezikovne in niti ne iz namenske razlage navedenih določil. 11. V določilu četrtega odstavka 7. člena Pogodbe je namreč določeno, kdaj se šteje, da je obveznost tožene stranke pravilno izpolnjena (ko je blago izročeno naročniku na namembnem kraju po pogodbi, podpisan zapisnik o kontroli kakovosti blaga z oznako „Kakovost ustreza pogodbenim določilom“ in pravilno izpolnjena in podpisana dobavnica) in je posledično tožena stranka skladno z določili 4. člena Pogodbe upravičena zahtevati plačilo. Tožena stranka je s tem, ko je dostavila blago na namembnem kraju svojo obveznost izpolnila in zamuda ni nastala. Ker pa blago ni imelo (v celoti) zahtevane kakovosti oziroma je imelo stvarne napake, izpolnitev ni bila pravilna. Za takšen primer sta se pogodbeni stranki v 8. členu Pogodbe, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, dogovorili uporabo določil OZ o stvarnih napakah.

12. Ne drži pritožbena trditev, da sta se pogodbeni stranki v prvem odstavku 8. členu Pogodbe dogovorili za uporabo določil OZ le v primeru skritih napak. Le okoliščina, da sta izrecno določili jamčevalni rok za skrite napake v trajanju šest mesecev, ob izrecni navedbe, da bosta „za stvarne napake uveljavljali določila OZ“ ne pomeni, da se celotno določilo nanaša le na skrite napake. To ne izhaja ne iz jezikovne in ne iz namenske razlage. Poleg navedenega je v drugem odstavku 8. člena Pogodbe predvideno, da bo naročnik, torej tožeča stranka, v primeru stvarnih napak toženi stranki dala rok za odpravo napak oziroma zamenjavo blaga in da bo tožena stranka šele v primeru neodprave napak v danem roku naročniku odškodninsko odgovorna.

13. Glede na vse navedeno tako iz nobenega določila Pogodbe ni mogoče zaključiti, da bi bila pogodbena kazen dogovorjena za zamudo v širšem smislu. Zato je sodišče prve stopnje skladno z določbo drugega odstavka 247. člena OZ pravilno štelo, da je bila pogodbena kazen dogovorjena za zamudo v ožjem smislu in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

14. Pritožbeno sodišče se je v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP opredelilo le do tistih pritožbenih trditev, ki so bile za odločitev v pritožbenem postopku pravno odločilnega pomena.

15. Glede na zgornje razloge pritožba ni utemeljena. Ker pa sodišče druge stopnje tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške.

17. Stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni. V odgovoru na pritožbo je tožena stranke le ponovila svoja pravna naziranja, ki jih je podala že pred sodiščem prve stopnje. Zato skladno z določilom prvega odstavka 155. člena ZPP sama nosi svoje pritožbene stroške.

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 3 Preostali odstavki navedenega člena Pogodbe se nanašajo na pogodbeno kazen zaradi neizpolnitve, pravico od odškodnine ter način poravnave obveznosti iz pogodbene kazni. 4 Primerjaj: N. Plavšak v Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, leto 2003, komentar k 247. členu, str. 233.