Jedro

S tem ko osumljenčev zagovornik graja dokazno oceno v obeh izpodbijanih sklepih glede osumljenčeve ponovitvene nevarnosti, uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega D.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom zoper osumljenega D.M. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od dne 20.1.2006 od 04.54 ure dalje. Pripor je bil odrejen zaradi utemeljenega suma, da je osumljeni D.M. storil poskus kaznivega dejanja velike tatvine po 1. odstavku 212. člena v zvezi s 1. odstavkom 211. člena in 22. členom KZ. Senat Okrožnega sodišča v Kranju je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo osumljenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnil. Zagovornik osumljenega D.M. je dne 3.2.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedena sklepa. Zahtevo je vložil iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona. Po mnenju zagovornika sta izpodbijana sklepa v nasprotju z določili ZKP, ker naj bi ugotovljeno dejansko stanje, na katerem temeljita, ne dajalo podlage za zaključek, da je v osumljenčevem primeru podan priporni razlog iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Poleg tega je po mnenju zagovornika odrejeni pripor nesorazmerno hud ukrep in poseg v osebno integriteto osumljenega. Ponovitveno nevarnost bi bilo mogoče odpraviti tudi s katerim izmed milejših ukrepov. Iz teh razlogov je zagovornik predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa spremeni in osumljencu pripor odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je v odgovoru na zahtevo z dne 20.2.2006 podala mnenje, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, saj ga je tudi priznal. Po njenem mnenju je podan tudi priporni razlog ponovitvene nevarnosti, ker je bil osumljenec že obsojen za istovrstno kaznivo dejanje in je prek kratkim prišel iz zapora. Tako tudi ni možno, da bi bil pripor nadomeščen s kakim od milejših ukrepov. Predlagala je, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar je izrecno določeno v 2. odstavku 420. člena ZKP. Osumljenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja prav takšen razlog, saj graja dokazno oceno v obeh izpodbijanih sklepih glede osumljenčeve ponovitvene nevarnosti. Pri tem zagovornik ponuja svoje sklepanje, da je napačen zaključek, da bi osumljeni z izvrševanjem kaznivih dejanj prihajal do sredstev za preživljanje, saj ima zagotovljeno preživljanje, preko socialne pomoči prejema redna denarna sredstva, prehrano in stanovanje pa ima zagotovljeno pri starših, medtem ko dodatnih sredstev ne potrebuje. Očitno je torej, da zagovornik s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa v postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče upoštevati.

Isto velja za odločitev o odreditvi pripora v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, ko sta dežurna preiskovalna sodnica in senat Okrožnega sodišča v Kranju presodila, da milejši ukrep ne bi prišel v poštev za osumljenca. Zagovornik v zahtevi uveljavlja nasprotno, s tem pa izpodbija sprejeto dokazno oceno v obeh sklepih. Tudi v tem primeru torej uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Osumljenčev zagovornik v uvodu zahteve uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, vendar v obrazložitvi zahteve takšne kršitve ne pojasnjuje.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih zagovornik uveljavlja v zahtevi, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.