Jedro

Izpodbijani sklep je bil potrjen s strani Agencijeza raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v postopku preverjanja, pri čemer se Agencija pri tem sklicuje na 15. člen ZRRD. Slednji se nanaša na postopek pri odločitvi Agencije o izbiri programov in projektov, ki se financirajo iz državnega proračuna. V obravnavani zadevi pa ne gre za izbiro raziskovalnega programa, saj je bil ta že (predhodno) izbran, pač pa gre (zgolj) za zamenjavo vodje tega (že izbranega) programa (iz razloga tožnikove upokojitve). Iz določb navedenega člena ZRRD in tudi iz drugih določb ZRRD pa ne izhaja, da bi sklep o zamenjavi vodje projekta bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Po presoji sodišča tako ne gre za akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Javna Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (v nadaljevanju Agencija) je s sklepom o zamenjavi vodje raziskovalnega programa (v nadaljevanju izpodbijani sklep) odločila, da se pri raziskovalnem programu ... s 1. 2. 2017 zamenja vodja raziskovalnega programa. Vodjo raziskovalnega programa, A.A. - sedaj tožnika, zamenja B.B. 2. Iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je bil s sklepom o izboru prijav za financiranje raziskovalnih programov z dne 18. 12. 2014 za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2019 v financiranje izbran raziskovalni program ..., s tožnikom kot vodjo raziskovalnega programa. Agencija je 3. 2. 2017 prejela prošnjo Univerze v Ljubljani za zamenjavo vodje raziskovalnega programa. Razlog za zamenjavo vodje raziskovalnega programa je upokojitev tožnika z 31. 12. 2016. Univerza v Ljubljani v vlogi med drugim navaja, da je na predlog 151. kolegija dekana vodenje programske skupine s 1. 2. 2017 prevzela B.B., ki se je na Univerzi v Ljubljani (Fakulteti za ...) zaposlila s 1. 2. 2017. Agencija je ugotovila, da B.B. izpolnjuje vse predpisane pogoje za vodjo raziskovalnega programa. Znanstveni svet Agencije je, v skladu s 63. členom Pravilnika o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (v nadaljevanju Pravilnik), soglašal, da se s 1. 2. 2017 zamenja vodja raziskovalnega programa, tako da vodenje prevzame B.B. 3. Tožnikov ugovor in zahtevek za preverjanje navedenega sklepa je Agencija zavrnila s sklepom z dne 14. 3. 2017. Zavrača tožnikov ugovor, da naj bi bil z izpodbijanim sklepom kršen drugi odstavek 63. člena Pravilnika. Slednji določa, da predlaga zamenjavo vodje raziskovalnega programa matična raziskovalna organizacija v soglasju z vodjo raziskovalnega programa, ki pa ga tožnik ni podal. Meni namreč, da gramatikalna razlaga navedene določbe ne zadostuje, saj vodi do očitno nerazumnega rezultata (soglasje za zamenjavo vodje raziskovalnega programa je po navedeni določbi potrebno pridobiti tudi v primeru smrti vodje raziskovalnega programa), zaradi česar je navedeno določbo treba razlagati širše, glede na njen namen. Navaja še druge razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. 4. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja. Sklicuje se na 63. člen Pravilnika, ki med drugim določa, da matična raziskovalna organizacija v soglasju z vodjo in preostalimi izvajalci raziskovalnega programa predlaga zamenjavo vodje raziskovalnega programa zaradi prenehanja delovnega razmerja, upokojitve ali smrti vodje. V nadaljevanju navaja, da soglasje, ki ga predpisuje drugi odstavek 63. člena Pravilnika ni bilo pridobljeno. Tožnik namreč navedenega soglasja ni dal. Sklicevanje na nelogičnost ureditve v primeru smrti prejšnjega vodje po mnenju tožnika ni primerljivo. Tožnik je živ in je aktivno sodeloval v postopku ter zahteval materiale, da se seznani z delom svoje naslednice in da se z njo osebno sreča. Sklepno predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter izpodbijani sklep odpravi, tožni stranki pa naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in navaja razloge, zaradi katerih meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih tožbenih navedbah.

K točki I izreka:

7. Tožba ni dovoljena.

8. V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZSU-1). Upravni akti so opredeljeni v drugem odstavku 2. člena ZUS-1. To so upravne odločbe in drugi javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akti, izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Značilnost upravnih aktov glede na navedeno določbo ZUS-1 je, da so izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije in da vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje takega akta.

9. Tožnik v obravnavani zadevi izpodbija sklep, s katerim je bil s 1. 2. 2017 zamenjan kot vodja raziskovalnega programa ... ter z navedenim datumom imenovana nova vodja tega raziskovalnega programa. V zadevi ni sporno, da gre za raziskovalni program, ki je bil izbran v postopku za financiranje raziskovalnih programov za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2019 ter da je bil tožnik določen kot vodja tega raziskovalnega programa. Tožnik je bil z izpodbijanim sklepom zamenjan kot vodja tega programa iz razloga upokojitve. Tožnik pa se z določitvijo nove vodje ne strinja iz razloga, ker za navedeno zamenjavo (upoštevajoč 63. člen Pravilnika) ni podal svojega soglasja.

10. Izpodbijani sklep je bil potrjen s strani Agencije v postopku preverjanja, pri čemer se Agencija pri tem sklicuje na 15. člen Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti (v nadaljevanju (ZRRD). Slednji se nanaša na postopek pri odločitvi Agencije o izbiri programov in projektov, ki se financirajo iz državnega proračuna. V obravnavani zadevi pa ne gre za izbiro raziskovalnega programa, saj je bil ta že (predhodno) izbran, pač pa gre (zgolj) za zamenjavo vodje tega (že izbranega) programa (iz razloga tožnikove upokojitve). Iz določb navedenega člena ZRRD in tudi iz drugih določb ZRRD pa ne izhaja, da bi sklep o zamenjavi vodje projekta bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Po presoji sodišča tako ne gre za akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.

11. Izpodbijani akt pa po presoji sodišča tudi ne posega v kakšno tožnikovo ustavno pravico, na zakon oprto pravico ali pravni interes. Tožnik namreč v tožbi uveljavlja, da je bil izpodbijani sklep izdan v nasprotju z določbo 63. člena Pravilnika (iz razloga, ker ni podal svojega soglasja za imenovanje nove vodje raziskovalnega programa). Pri tem pa po presoji sodišča z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, temelječi na ustavi oziroma zakonu. Ker v predmetni zadevi tako tožnik ne uveljavlja nobene takšne svoje pravice, se ne more uspešno sklicevati na določila omenjenega Pravilnika. Z izpodbijanim sklepom namreč ni bilo odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki bi posegala v pravni položaj tožnika.

12. Glede na vse navedeno izpodbijani sklep ni dokončni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, da bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Prav tako z izpodbijanim aktom ni bilo poseženo v kakšno tožnikovo pravico ali v tožnikovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. 13. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu in na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. K točki II izreka:

14. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka.