Jedro

Pri začetnih degenerativnih spremembah vratne hrbtenice je sama nezgoda sprožilni dogodek, zaradi česar se lahko že pri razmeroma nežni nihajni poškodbi pojavijo dolgotrajnejše težave, ki so v bistvu posledica že navedenih začetnih degenerativnih sprememb vratne hrbtenice. To pomeni, da so tožničine težave (bolečine v vratnem delu hrbtenice v prisilni legi in omejena gibljivost te) v vzročni zvezi z v obravnavanem škodnem dogodku utrpelo telesno poškodbo, s tem pa je podan tudi temelj za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 2.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi, in sicer po 13,5% obrestni meri od 5.9.2002 do 27.6.2003 in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.6.2003 dalje do plačila ter v odločitvi o pravdnih stroških tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.397,09 EUR v 15 dneh in v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku prostovoljnega roka za izpolnitev obveznosti.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem obsegu potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 206,12 EUR v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) kot odškodnino za nepremoženjsko škodo iz škodnega dogodka - prometne nezgode z dne 13.6.2002 480,73 EUR z zamudnimi obrestmi, kot natančno izhaja iz izreka izpodbijane sodbe. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za telesne bolečine v zahtevanem znesku 1.877,82 EUR in odškodnino za strah v znesku 625,94 EUR (zahtevani znesek je bil 1.043,23 EUR), ob upoštevanju že plačanega in valoriziranega dela odškodnine v znesku 2.023,03 EUR. Zahtevek tožnice za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje v celoti, zahtevek za strah pa v presežnem delu kot neutemeljen zavrnilo; zavrnilo pa je tudi obrestni del zahtevka za čas od 13.6.2002 do 4.9.2002, česar pritožba ne graja. Glede na uspeh v pravdi je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženki v znesku 103,45 EUR.

Proti citirani sodbi je tožnica po svojih pooblaščencih vložila pravočasno pritožbo. Izpodbija zavrnilni del sodbe za nepremoženjsko škodo ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in se v pritožbenem predlogu zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih izvajanj oziroma podrejeno razveljavitev tega dela sodbe in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Kot bistveno kršitev določb procesnega prava očita pritožba sodišču prve stopnje v tem, da ni v celoti pravilno povzelo v zadevi izvedene dokaze, in sicer predvsem mnenje dr. N. v obsegu, da je pri začetnih degenerativnih spremembah vratnega dela hrbtenice sama nezgoda sprožilni dogodek, zaradi česar se lahko že pri razmeroma nežni nihajni poškodbi pojavijo dolgotrajnejše težave, ki pa so v bistvu posledica začetnih degenerativnih sprememb hrbtenice. Po pregledu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da takšnemu pritožbenemu očitku ni moč pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, v celoti povzelo izvedensko mnenje izvedenca dr. N., na podlagi katerega je tudi sprejelo svojo odločitev. V kolikor je na podlagi tega sprejelo zmotne materialnopravne zaključke, pa to ne pomeni bistvene kršitve določb procesnega prava in ker pritožbeno sodišče pri pregledu zadeve tudi ni našlo tistih bistvenih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti - drugi odstavek 350. člena ZPP, ta pritožbeni razlog ni podan.

Pritožba tudi ne pove, v čem in v kolikšnem obsegu naj bi sodišče prve stopnje zmotno ali nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj je pritožbena izvajanja moč razumeti le kot zmotno uporabo materialnega prava pri zavrnitvi zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in v zavrnjenem delu odškodnine za strah. Pri pregledu zadeve v tej smeri je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer vse dejanske okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev pravilno in v zadostni meri ugotovilo, je pa glede na te zmotno uporabilo materialno pravo pri zavrnitvi zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, medtem ko je v preostalem izpodbijanem obsegu zavrnilnega dela tudi materialno pravo pravilno uporabilo, in sicer v razlogih izpodbijane sodbe citirana določila Obligacijskega zakonika - OZ. Sprejeto odločitev je natančno in skrbno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti povzema razloge izpodbijane sodbe - razen glede zavrnjenega dela za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ter glede na pritožbena izvajanja še dodaja: Neutemeljena je pritožbena graja višine na prvi stopnji prisojene odškodnine za strah. O tem ima izpodbijana sodba povsem pravilne razloge. Glede na trajanje in intenziteto tako primarnega, kot tudi sekundarnega strahu, ko zdravljenje ni bilo dolgotrajno in je potekalo brez zapletov, je na prvi stopnji prisojena odškodnina za to obliko škode povsem primerna smernicam in ciljem 179. člena OZ, zato je v tej smeri samo pavšalna pritožbena izvajanja ne morejo omajati.

Utemeljena pa je pritožbena graja na prvi stopnji v celoti zavrnjenega zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2.503,76 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke dr. N., na katerega je oprlo svojo odločitev in je mnenje ter dopolnitev tega tudi povzelo v razloge izpodbijane sodbe, zmotno uporabilo materialno pravo - 179. člen OZ. Izvedenec je namreč v mnenju in dopolnitvi tega pojasnil, da so vse težave, ki jih tožnica zatrjuje, posledica degenerativnih sprememb v vratnem delu hrbtenice, izrecno pa je tudi povedal, da je pri začetnih degenerativnih spremembah vratne hrbtenice sama nezgoda sprožilni dogodek, zaradi česar se lahko že pri razmeroma nežni nihajni poškodbi pojavijo dolgotrajnejše težave, ki so v bistvu posledica že navedenih začetnih degenerativnih sprememb vratne hrbtenice. To pomeni, da so tožničine težave (bolečine v vratnem delu hrbtenice v prisilni legi in omejena gibljivost te, kar je ugotovil tudi izvedenec) v vzročni zvezi z v obravnavanem škodnem dogodku utrpelo telesno poškodbo, s tem pa je podan tudi temelj za prisojo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Treba je poudariti, da, kot izhaja iz izvedenskega mnenja, tožnica ne bi imela težav, ki jih zatrjuje, če bi imela pred obravnavano prometno nesrečo popolnoma zdravo hrbtenico. Sodišče prve stopnje je tako kljub ugotovitvam izvedenca, da se po strokovni literaturi poškodba, kot jo je utrpela tožnica, normalno zdravi dva do tri mesece in kasneje ne pusti trajnih težav v obliki bolečin, zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da ni temelja za prisojo odškodnine za to obliko škode, kar je pritožbeno sodišče popravilo. Dejstvo je namreč, da je tudi izvedenec izmeril omejeno gibljivost vratne hrbtenice (po eni skali za 7%, po drugi skali je bila gibljivost normalna), zato je ob zatrjevanih težavah tožnice (zaradi prisiljene drže vratnega dela hrbtenice jo začne boleti glava - predvsem ko dela za tekočim trakom in pri dvigovanju težjih bremen, kot tudi pri domačih opravilih na vrtu in gospodinjskih opravilih - razlogi izpodbijane sodbe v drugem odstavku 6. strani obrazložitve sodbe) in ugotovitvah izvedenca, da je omenjena poškodba sprožilni mehanizem za tožničine težave, tožnica upravičena do odškodnine za to obliko škode, saj prav gotovo zaradi navedenih težav v vsakdanjem življenju trpi duševne bolečine. Glede na obseg ugotovljenih trajnih posledic, ko sicer lahko opravi vsa dela, mora pa za isti uspeh vložiti več truda, ob upoštevanju njene starosti (ob škodnem dogodku je bila stara 29 let), ji je pritožbeno sodišče kot pravično in primerno odškodnino za to obliko škode prisodilo odškodnino v višini 2.000,00 EUR. Tolikšna odškodnina je namreč primerna stopnji trajnih posledic in njihovem odrazu v tožničinem vsakdanjem življenju, primerljiva pa je tudi s sodno prakso v podobnih primerih. V navedenem obsegu je pritožbeno sodišče sledilo utemeljeni pritožbi, zavzemanja za celotno zahtevano odškodnino za to obliko škode pa je kot neutemeljena zavrnilo.

Sprememba odločitve o glavni stvari je imela za posledico tudi spremembo stroškovne odločitve. Tožeča stranka je v pravdi uspela v višini 66%, zato ji je v tem obsegu toženka, ki je v pravdi uspela v obsegu 34%, dolžna povrniti pravdne stroške. Na prvi stopnji odmerjenih pravdnih stroškov pritožba ne graja. Od odmerjenih skupnih stroškov tožnici v znesku 2.500,00 EUR bi ji bila glede na uspeh toženka dolžna povrniti 1.650,26 EUR stroškov; toženki pa je sodišče prve stopnje stroške odmerilo na skupaj 744,60 EUR oziroma na njen 34% uspeh bi ji bila tožnica dolžna povrniti 253,16 EUR stroškov. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tako toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 1.397,09 EUR.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče delno sledilo pritožbi in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe - 4. točka 358. člena ZPP.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnica je s svojo pritožbo uspela v višini 61%, zato ji je v tem obsegu dolžna toženka povrniti pravdne stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo 375 točk vrednosti Odvetniške tarife za vloženo pritožbo, 20% DDV v višini 75 točk in takso za pritožbo v znesku 131,36 EUR, kar skupaj glede na vrednost odvetniške točke (0,459 EUR) znaša 337,91 EUR oziroma glede na njen uspeh ji je toženka dolžna povrniti 206,12 EUR. Tožnica od priglašenih pritožbenih stroškov obresti ni uveljavljala.