Jedro

Ničnost je tudi v statusnem pravu sankcija, ki pride v poštev le v primeru najhujših kršitev, sicer pa je večino kršitev mogoče učinkovito sanirati z izpodbojnimi zahtevki, zlasti če jih uveljavljajo delničarji oziroma družbeniki. Pravna varnost tudi v pravu družb terja, da se morebitna sporna vprašanja in kršitve kogentnih predpisov sanirajo čimprej oz. da ne ostanejo predolgo odprta ali negotova. Sklep skupščine, ki ni bila sklicana v skladu s kogentnimi pravili o sklicu, je ničen, razen če so se zasedanja skupščine udeležili vsi delničarji (družbeniki). Neveljavnost sklepa ne pomeni zgolj izpodbojnosti sklepa, pač pa vključuje tudi ničnost sklepa. Dejstvo, da je pravna ureditev sklica skupščine d. o. o. različna od ureditve sklica skupščine d. d., ne predstavlja ovire za smiselno uporabo določb o ničnosti.

Družbeniki tožene stranke z družbeno pogodbo niso drugače uredili sklica skupščine in so zato nični sklepi skupščine tožene stranke, ki ni bila sklicana v skladu s 509. členom ZGD-1. Za presojo pravilnosti sklica so relevantna zgolj ravnanja sklicatelja, t.j. tožene stranke.

Zmotna je predvsem podmena, da je sklic skupščine po prvem odstavku 509. člena ZGD-1 enakovreden sklicu skupščine po tretjem odstavku istega člena, in da je torej svobodni volji sklicatelja prepuščeno, ali bo posamezne ali pa kar vse točke dnevnega reda najavil družbenikom najmanj 25 dni pred dnem zasedanja skupščine ali pa zgolj 3 dni pred zasedanjem (po prejemni ali oddajni teoriji). Takšno razumevanje določila 509. člena ZGD-1 je napačno in vodi k izigravanju smisla in pomena te zakonske določbe. Najava sklepa skupščine, ki občutno posega v pravni položaj družbenika, to pa je nedvomno sklep o povečanju osnovnega kapitala in sklep o izključitvi prednostne pravice posameznim družbenikom, po tretjem odstavku 509. člena ZGD-1 ne pride v poštev, razen če bi tožena stranka izkazala utemeljene in tehtne razloge za nujnost takšnega sklica.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke zoper dopolnilno sodbo z dne 28. 7. 2021 se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da se ugotovi, da je skupščinski sklep št. 5 o povečanju osnovnega kapitala družbe z novimi denarnimi vložki ob izključitvi prednostne pravice do prevzema novih vložkov, sprejet na skupščini tožene stranke družbe A. d. o. o., izvedeni dne 30. 6. 2016, ob sodelovanju notarke B. B. iz Kranja, ki se glasi, kot je to razvidno iz (prvostopenjski sodbi) priloženega besedila citiranega sklepa (PRILOGA 1), ničen.

II. Dopolnilna sodba se v II. točki izreka (I. točki izreka sodbe z dne 18. 2. 2021), v katerem je bilo ugodeno podrejenemu zahtevku, razveljavi.

III. Pritožbi tožene stranke zoper stroškovni del dopolnilne sodbe se delno ugodi tako, da se dopolnilna sodba v III. točki izreka delno spremeni tako, da tožeča stranka sama nosi stroške predloga za izdajo dopolnilne sodbe v znesku 261,32 EUR.

IV. Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne in se ta potrdi v II. točki izreka (III. točki dopolnilne sodbe) glede odločitve, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v znesku 5.137,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka do plačila.

V. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 838,90 EUR, v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku 15- dnevnega roka do plačila.

VI. Ostale pritožbene stroške nosita stranki sami.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je imetnica 27,98% poslovnega deleža v toženi stranki, ki ima poleg nje še 25 družbenikov, ki so pretežno občine. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala primarni zahtevek na ugotovitev ničnosti skupščinskega sklepa št. 5, sprejetega na skupščini tožene stranke dne 30. 6. 2016, in podredni zahtevek za razveljavitev tega sklepa. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 18. 2. 2021 ugodilo podrednemu zahtevku za razveljavitev izpodbijanega skupščinskega sklepa. Na predlog tožeče stranke je dne 28. 7. 2021 izdalo dopolnilno sodbo, s katero je zavrnilo primarni zahtevek na ugotovitev ničnosti skupščinskega sklepa, toženi stranki pa naložilo povrnitev stroškov predloga za izdajo dopolnilne sodbe.

2. Zoper sodbo z dne 18. 2. 2021 se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, pa tudi zaradi kršitve pravice do enakosti pred zakonom in kršitve pravice do poštenega sojenja. Zoper dopolnilno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, tožeča stranka zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka, tožena stranka pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ji ni bila dana možnost, da se o predlogu tožeče stranke za dopolnitev sodbe izjavi, in glede odločitve o stroških predloga za izdajo dopolnilne sodbe.

3. Vsaka stranka je odgovorila na pritožbo nasprotne stranke in nasprotovala njenim pritožbenim razlogom.

4. Pritožba tožeče stranke zoper dopolnilno sodbo je utemeljena. Pritožba tožene stranke zoper dopolnilno sodbo je utemeljena v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških predloga za izdajo dopolnilne sodbe.

_V zvezi s pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno sodbo_

5. Pritožbeni očitek, da dopolnilna sodba, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti skupščinskega sklepa tožene stranke, nima obrazložitve, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi dopolnilne sodbe sklicevalo na razloge iz sodbe z dne 18. 2. 2021, ti pa po mnenju pritožbenega sodišča zadoščajo tudi za utemeljitev zavrnitve primarnega zahtevka, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo z dopolnilno sodbo. V konkretnem primeru je šlo za takšno eventualno kumulacijo zahtevkov, pri kateri oba zahtevka izhajata iz bistveno istega oziroma enakega dejanskega stanja, pri čemer pa je mogoče ugoditi le enemu izmed njih, ker se medsebojno izključujeta. Ne glede na dejstvo, da je tožeča stranka primarni tožbeni zahtevek na ničnost utemeljevala z drugimi razlogi kot podredni zahtevek za razveljavitev istega sklepa, je bilo isto procesno gradivo (ugotovljeno dejansko stanje) relevantno za odločitev o obeh zahtevkih. Pri vprašanju ničnostnih razlogov po 390. členu Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1 in izpodbojnih razlogov po 395. členu ZGD-1 gre velikokrat le za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava na istem dejanskem stanju, kot se je izkazalo tudi v konkretnem primeru. Tožeča stranka je primarni tožbeni zahtevek utemeljevala na kršitvah kogentnih pravil ZGD-1 o sklicu skupščine ter na kršitvah moralnih načel zaradi enostranske izključitve tožeče stranke od odločanja o povečanju osnovnega kapitala, spremembi družbene pogodbe in izključitvi prednostne pravice. Zatrjevala je goljufivo ravnanje poslovodstva tožene stranke, ki da je tožečo stranko namenoma spravilo v zmoto glede vsebine odločanja na skupščini, in občutno prikrajšanje tožeče stranke zaradi nesorazmerno nizkega emisijskega zneska novih poslovnih deležev v povezavi z izključitvijo prednostne pravice do novih deležev. Sodišče prve stopnje je (razen v smeri očitka nesorazmerno nizkega emisijskega zneska povečanja osnovnega kapitala oz. novih poslovnih deležev) izvedlo vse potrebne dokaze za ugotovitev dejanskega stanja in ugotovilo relevantno dejansko stanje, sprejelo ustrezne materialnopravne zaključke in jih tudi obrazložilo. Zavzelo je stališče, da je pravna posledica ugotovljenega nepravilnega sklica skupščine le neveljavnost sklepa v smislu izpodbojnosti, ne pa tudi ničnost (25. točka obrazložitve sodbe). Sodišče prve stopnje je tudi obrazloženo pojasnilo, zakaj ravnanj tožene stranke v zvezi s sklicem in izvedbo skupščine in sprejetjem izpodbijanega sklepa ni štelo za v nasprotju z moralo in javnim redom (23. točka obrazložitve sodbe). Trditve tožeče stranke, „da so (pri toženi stranki) to operacijo izvedli namenoma, zahrbtno s prikrivanjem, v neke vrste hudodelski združbi“, ni štelo za dovolj konkretizirane, ocenilo pa je tudi, da dokazni postopek tovrstnih ravnanj in zlonamernosti tožene stranke ni dokazal. 6. Prav ima sicer pritožba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih trditev, da naj bi bil izpodbijani sklep tožene stranke v nasprotju z bistvom družbe in da se tudi ni ukvarjalo s tožbenim očitkom nesorazmerno nizkega emisijskega zneska novih poslovnih deležev v povezavi z izključitvijo prednostne pravice do novih deležev, kar naj bi povzročilo prelivanje premoženja iz premoženjske sfere tožeče stranke v premoženje družbenikov, ki so smeli sodelovati pri povečanju osnovnega kapitala. Vendar z navedenimi opustitvami sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Četudi ima pritožba v načelu prav, da naj bi se že po naravi stvari ničnostni razlogi razlikovali od izpodbojnih, pa niti pravna teorija niti sodna praksa ni izoblikovala povsem jasnih in konkretnih stališč o razmejitvi med obema vrstama razlogov. Določili 390. člena ZGD-1 (ničnostni razlogi) in 395. člena ZGD-1 (razlogi izpodbojnosti) nista tako zelo jasni in precizni, da ne bi vzbujali pomislekov in odprtih vprašanj v zvezi z njuno uporabljivostjo v konkretnih situacijah. Sklep, ki je po svoji vsebini v nasprotju z javnim redom (ničnostni razlog), je praviloma tudi v nasprotju z zakonom (izpodbojni razlog), pri čemer lahko vsaka kršitev zakona predstavlja tudi ravnanje v nasprotju z moralo. Pomensko odprt in precej nedoločen je tudi pojem „nezdružljivosti sklepa z bistvom družbe“ (3. alinea 390. člena ZGD-1). Po stališču nemške literature in tudi komentarja dr. Kocbeka k Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1, druga izdaja, druga knjiga, Ljubljana 2014), bi bil sklep skupščine v nasprotju z bistvom družbe, če bi kršil prisilne določbe o pristojnosti posameznih organov, ali pa nasprotoval načelu statutarne strogosti (glej tudi VSL sodba in sklep I Cpg 881/2018). Zakaj naj bi bile v tožbi in pritožbi uveljavljane kršitve, ki se vse nanašajo na kršitve korporacijskih pravic enega družbenika, v nasprotju z bistvom družbe, tožeča stranka niti ni argumentirano pojasnila, pritožbeno sodišče pa smiselne povezave med (četudi nedopustnim) izključevanjem družbenika in bistvom družbe ne vidi. Družbe in njenega bistva ne gre enačiti s pravicami in obveznostmi njenih družbenikov.

8. Osnovno načelo, ki služi kot vodilo pri pravni kvalifikaciji razlogov za ničnost oziroma izpodbojnost skupščinskih sklepov, je, da je treba razloge za ničnost, enako kot v obligacijskem pravu, razlagati zelo ozko in restriktivno. Ničnost je tudi v statusnem pravu sankcija, ki pride v poštev le v primeru najhujših kršitev, sicer pa je večino kršitev mogoče učinkovito sanirati z izpodbojnimi zahtevki, zlasti, če jih uveljavljajo delničarji oziroma družbeniki. Pravna varnost tudi v pravu družb terja, da se morebitna sporna vprašanja in kršitve kogentnih predpisov sanirajo čimprej oz. da ne ostanejo predolgo odprta ali negotova. Nekoliko širša razlaga ničnostnih razlogov tako pride v poštev le v primerih, ko jih uveljavljajo upniki ali tretje osebe s pravnim interesom, ki sicer niso aktivno legitimirani za izpodbijanje sklepov skupščine. Z vidika povedanega je stališče pritožnika o ničnostnih razlogih vsaj v določeni meri preširoko. Neustreznost emisijskega zneska v sklepu o povečanju osnovnega kapitala se tako ob smiselni uporabi 400. člena ZGD-1 lahko uveljavlja le kot izpodbojni in ne kot ničnostni razlog. Citirano določilo omogoča dodatno možnost izpodbijanja sklepa o povečanju osnovnega kapitala v primerih, če je bila prednostna pravica delničarjev v celoti ali delno izključena. V takem primeru se izpodbijanje lahko opira tudi na to, da je emisijski znesek ali najnižji znesek, pod katerim se nove delnice ne smejo izdati, v sklepu o povečanju osnovnega kapitala določen nesorazmerno nizko.

9. Pritožba pa sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z ugotovljeno kršitvijo nepravilnega sklica skupščine. Stališče prvostopnega sodišča, da je pravna posledica nepravilnega sklica skupščine lahko le izpodbojnost sklepa, je v izrecnem nasprotju z 2. alineo 390. člena ZGD-1 v zvezi s 522. členom ZGD-1, ki jasno določa, da je sklep skupščine, ki ni bila sklicana v skladu s kogentnimi pravili o sklicu, ničen, razen, če so se zasedanja skupščine udeležili vsi delničarji (družbeniki). Sodišče prve stopnje se je sicer sklicevalo na odločbo višjega sodišča VSL I Cpg 1078/2015, v kateri pa gre za osamljeno stališče, ki je bilo v sodni praksi že preseženo (glej sklep VSL IV Cpg 115/2022). Posledica nepravilnega sklica skupščine po drugem odstavku 509. člena ZGD-1 je neveljavnost sklepa, pri čemer pa neveljavnost sklepa ne pomeni zgolj izpodbojnosti sklepa, pač pa vključuje tudi ničnost sklepa. Dejstvo, da je pravna ureditev sklica skupščine d. o. o. različna od ureditve sklica skupščine d. d., ne predstavlja ovire za smiselno uporabo določb o ničnosti, pač pa ravno nasprotno: smiselna uporaba že po notranji logiki pomeni uporabo na nekoliko drugačno, vendar primerljivo dejansko in pravno stanje. Če bi zakonodajalec menil, da ureditev sklica skupščine d. o. o ni primerljiva z ureditvijo sklica skupščine d. d., bi smiselno uporabo določb o ničnosti skupščinskih sklepov zaradi napačnega sklica že sam izključil. 10. Smisel in cilj pravnih pravil o sklicu skupščine (d. d. in d. o. o.) je v zagotovitvi realnih pogojev za pravočasno seznanitev delničarjev/družbenikov o času, kraju in vsebini zasedanja skupščine, na kateri bodo lahko uveljavljali svoje korporacijske pravice. Res je, da pravila o sklicu skupščine d. o. o niso kogentna, v skladu s 504. členom ZGD-1 se lahko družbeniki z družbeno pogodbo dogovorijo za drugačen način sklica in določijo drugačne roke za sklic, vendar mora biti tudi v tem primeru zadoščeno osnovnemu cilju (zagotovitvi pravočasnega obveščanja družbenikov), saj v nasprotnem tvegajo razveljavitev neustreznih pogodbenih določil. V vsakem primeru pa so zakonska ali pogodbena določila o sklicu skupščine d. o. o. kogentne narave. Družbeniki tožene stranke z družbeno pogodbo niso drugače uredili sklica skupščine in so zato nični sklepi skupščine tožene stranke, ki ni bila sklicana v skladu s 509. členom ZGD-1. 11. V zvezi s pravilnostjo sklica skupščine tožene stranke za odločanje o skupščinskem sklepu št. 5 (o povečanju osnovnega kapitala družbe z novimi denarnimi vložki ob izključitvi prednostne pravice do prevzema novih vložkov), pritožbeno sodišče smiselno odgovarja tudi na pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano sodbo. Neizpodbijane so ugotovitve prvostopnega sodišča, da je tožena stranka dne 31. 5. 2016 s priporočenim pismom in priloženim dnevnim redom v štirih točkah sklicala skupščino za dne 30. 6. 2016. Sklic je bil pravilen, saj je bil skladen z določilom prvega odstavka 509. člena ZGD-1, po katerem se skupščina skliče s priporočenim pismom vsem družbenikom, s priloženim dnevnim redom, najmanj 25 dni pred zasedanjem skupščine. Tudi ni ne v teoriji ne v praksi sporno, da velja pri sklicu po prvem odstavku. 509. člena ZGD-1 oddajna teorija, po kateri se 25-dnevni rok šteje od dneva, ko sklicatelj odda vabila z dnevnim redom priporočeno na pošto. Sklic je bil pravilen ne glede na dejstvo, da tožnica tega pisma ni dvignila, saj je, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, 25 dnevni rok dovolj dolg, da družbeniku omogoči, da pismo prejme, se s predlaganimi točkami dnevnega reda seznani in sprejme odločitev o tem, ali se bo skupščine udeležil in kako bo glasoval. Če tega ne stori, posledice trpi sam.

12. Pritožbeno neizpodbijane so tudi nadaljnje ugotovitve prvostopnega sodišča, da je tožena stranka naknadno na dnevni red skupščine 30. 6. 2016 uvrstila dodatno 5. točko dnevnega reda (sklep o povečanju osnovnega kapitala z novimi vložki in izključitvijo prednostne pravice tako, da bi bil prevzem novih vložkov omogočen le družbenikom, ki so občine). Priporočeno pismo z najavo te dodatne 5. točke je tožena stranka odposlala dne 24. 6. 2016 vsem družbenikom, tožnica je navedeno pismo prevzela šele 2. 7. 2016, vendar zgolj prazno kuverto brez dopisa z najavo dodatne zadeve (kar je sodišče prve stopnje ugotovilo po primerjavi deklarirane teže pisemske pošiljke, poslane tožeči stranki in drugim družbenikom). Pravilna je bila zato ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka tožeči stranki sploh ni posredovala sklica skupščine z najavo dodatnega sklepa. Tudi v tem primeru je nepomembno, ali in kdaj je tožeča stranka pismo dejansko prevzela. Za presojo pravilnosti sklica so relevantna zgolj ravnanja sklicatelja, tj. tožene stranke. Na podlagi navedenega je zato edino mogoč zaključek, da tožena stranka skupščine ni sklicala v skladu s 509. členom ZGD-1, saj tožeči stranki ni poslala priporočenega pisma z dnevnim redom niti na podlagi prvega niti na podlagi tretjega odstavka 509. člena ZGD-1. V tem primeru bi torej lahko skupščina veljavno odločala o predmetnem sklepu le, če bi se skupščine udeležila tudi tožeča stranka, kar pa se ni zgodilo. Sklep skupščine tožene stranke št. 5 je že iz tega razloga ničen.

13. Četudi za odločitev o pritožbi tožeče stranke to ni več pomembno, se bo pritožbeno sodišče opredelilo tudi do tistih pritožbenih razlogov tožene stranke (pa tudi razlogov izpodbijane sodbe), iz katerih veje zmotno prepričanje, da bi bil sklic skupščine v zvezi z naknadno najavo sklepa št. 5 pravilen, če bi bil izveden po tretjem odstavku 509. člena ZGD-1 (za toženo stranko sicer po oddajni teoriji, za sodišče pa po prejemni). Zmotna je predvsem podmena, da je sklic skupščine po prvem odstavku 509. člena ZGD-1 enakovreden sklicu skupščine po tretjem odstavku istega člena, in da je torej svobodni volji sklicatelja prepuščeno, ali bo posamezne ali pa kar vse točke dnevnega reda najavil družbenikom najmanj 25 dni pred dnem zasedanja skupščine ali pa zgolj 3 dni pred zasedanjem (po prejemni ali oddajni teoriji). Takšno razumevanje določila 509. člena ZGD-1 je napačno in vodi k izigravanju smisla in pomena te zakonske določbe. Skupščina d. o. o. se sklicuje po prvem odstavku 509. člena ZGD-1, tj. vse redne točke dnevnega reda se morajo napovedati s priporočenim pismom, poslanim najmanj 25 dni pred zasedanjem skupščine. Takšen rok, kot že povedano, družbeniku zagotavlja dovolj časa za prevzem pošiljke, za seznanitev z dnevnim redom skupščine, za pridobivanje dodatnih informacij v zvezi s posameznimi točkami dnevnega reda in za sprejem odločitve o udeležbi in glasovanju na skupščini. Najava dodatnih sklepov po tretjem odstavku 509. člena ZGD-1 je namenjena zgolj formalnim, nevsebinskim zadevam ali nujnim zadevam, tj. zadevam, katerih nujnost je nastopila po prvotnem sklicu skupščine, npr. najavi odločanja o nasprotnih predlogih družbenikov. Najava sklepa skupščine, ki občutno posega v pravni položaj družbenika, to pa je nedvomno sklep o povečanju osnovnega kapitala in sklep o izključitvi prednostne pravice posameznim družbenikom, po tretjem odstavku 509. člena ZGD-1 ne pride v poštev, razen, če bi tožena stranka izkazala utemeljene in tehtne razloge za nujnost takšnega sklica, pa še v tem primeru bi morala poskrbeti za dejansko seznanitev vseh družbenikov. Ker jih ni, predstavlja po oceni pritožbenega sodišča sklic skupščine po tretjem odstavku 509. člena ZGD-1 za odločanje o sklepu št. 5 tako hudo kršitev javnega reda kot morale in bi bil tak sklep ničen tudi v primeru, če bi kuverta, odposlana tožeči stranki, vsebovala dopis z najavo dodatne točke na dnevnem redu skupščine.

14. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na bistvene pritožbene razloge. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ugodilo pritožbi tožeče stranke zoper dopolnilno sodbo in odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi primarnega tožbenega zahtevka (I. točka izreka dopolnilne sodbe) spremenilo tako, da je temu tožbenemu zahtevku ugodilo. V posledici te odločitve je razveljavilo odločitev o podrejenem zahtevku (I. točka izreka sodbe in II. točka izreka dopolnilne sodbe). Če sodišče zavrne primarni zahtevek in ugodi podrejenemu, je treba tudi v primeru, če se pritoži samo tožnik, oba zahtevka obravnavati kot celoto, saj se medsebojno izključujeta (Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV založba, 2. knjiga, str. 170). Tožeči stranki je priznalo tudi stroške pritožbe, ki jih je odmerilo po specificiranem stroškovniku. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo, vendar pa pritožba tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje na odločitev o njeni razveljavitvi ni imela vpliva. Tožena stranka zato sama nosi stroške pritožbe zoper sodbo in stroške odgovora na pritožbo tožeče stranke zoper dopolnilno sodbo, tožeča stranka pa stroške odgovora na pritožbo tožene stranke zoper sodbo.

**V zvezi s pritožbo tožene stranke zoper dopolnilno sodbo**

15. Tožena stranka nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper dopolnilno sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek. Odločitev iz dopolnilne sodbe je bila toženi stranki v korist. Toženi stranki tudi ni bila kršena pravica do izjave, saj se o predlogu tožeče stranke za izdajo dopolnilne sodbe nima pravice izjavljati. Pritožbeno sodišče pa je ugodilo pritožbi tožene stranke zoper stroškovni del dopolnilne sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje stroške predloga za izdajo dopolnilne sodbe naložilo toženi stranki. Predlog za dopolnilno sodbo je tožeča stranka vložila zaradi napake sodišča, zato se utemeljenost njihovega plačila ne more presojati po načelu uspeha stranke v pravdi. Napaka sodišča se v tem primeru ocenjuje kot naključje, ki se je primerilo tožeči stranki, saj o njenih zahtevkih ni bilo odločeno v celoti. Stroške predloga za dopolnilno sodbo zato nosi tožeča stranka sama. Tožena stranka bi sicer bila upravičena do povrnitve stroškov za pritožbo zoper stroškovni del dopolnilne sodbe, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da so le ti pobotani s stroški odgovora tožeče stranke na pritožbo tožene stranke, ki je bil v določenem obsegu utemeljen, zato tudi te stroške nosita stranki sami.