Jedro

V Zakonu o kazenskem postopku ni nikjer določeno, da v primeru kršitve 156. člena ZKP, kaj šele v primeru zatrjevane kršitve enajstega odstavka 384. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki bi se morala nanašati na gospodarsko družbo F., d.o.o., ne bi smela biti oprta in še manj, da bi ti morali biti izločeni. Jasno je tudi, da potem niti dokazi, ki bi izvirali iz takšnih dokazov, kot tako imenovani sadeži z zastrupljenega drevesa, ne morejo biti nedopustni.

Izrek

Ob reševanju pritožbe okrožne državne tožilke ter ob ugoditvi pritožbi zagovornic obdolženega Z.Z. in zagovornika obdolženega D.Z. se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je kot sodišče prve stopnje 28. 5. 2015 obdolženega Z.Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 234. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), D.Z. pa kaznivega dejanja pomoči k oškodovanju upnikov po drugem odstavku 234. člena v zvezi s 27. členom KZ. Po 50. členu KZ je obema obdolženima izreklo pogojni obsodbi, s tem da je obdolženemu Z.Z. določilo kazen 1 leto in 10 mesecev zapora in obdolženemu D.Z. 1 leto in 4 mesece zapora, ki ne bosta izrečeni, če obdolžena v preizkusni dobi treh let ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) morata obdolžena nerazdelno vrniti stroške tega postopka v višini 1.185,07 EUR ter vsak zase še plačati sodno takso v višini 240,00 EUR, medtem ko je bil F.U.P. po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Vse navedeno je bilo storjeno s sodbo I K 47717/2012. 2. Zoper sodbo se se pritožili okrožna državna tožilka zaradi določbe o kazenski sankciji s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo v tem delu spremeni tako, da obdolženima v pogojnih obsodbah določeni kazni izreče ter da obdolžencu D.Z. po prvem odstavku 503. člena ZKP odvzame premoženjsko korist v višini 242.746,52 EUR. Zagovornice obdolženega Z.Z. so se pritožile zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da sodbo spremeni in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zagovornik obdolženega D.Z. se je pritožil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo „vsaj v delu o obdolženčevi krivdi razveljavi in na podlagi, v spisu že zbranih dokazov ter ob pravilni uporabi materialnega prava postopek ustavi“ ali podrejeno, da sodbo razveljavi, zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ta pritožnik je odgovoril še na pritožbo okrožne državne tožilke, ki jo šteje za neutemeljeno in predlaga njeno zavrnitev.

3. Ker je zagovornik obdolženega D.Z. uveljavljal bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke in kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki so jih uveljavljale tudi zagovornice obdolženega Z.Z., na kar vse mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), je bila sodba preizkušena najprej v tem delu. Preizkus je pokazal, da se sodba ne opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, česar končno zagovornik obdolženega D.Z. ni zatrjeval in ne na dokaz, na katerega se po določbah ZKP ne more opirati ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Če je prezreti, da je o prenosu denarja na njegov transakcijski račun govoril obdolženi D.Z. sam v svojem zagovoru, sodba na izpisek iz tega transakcijskega računa, ki se nahaja v prilogah pod C 12, in ki ga je priča S.K. kot stečajna upraviteljica gospodarske družbe F., d.o.o. izročila priči D.L. (kriminalistu) ni oprta. Razen tega v Zakonu o kazenskem postopku ni nikjer določeno, da v primeru kršitve 156. člena ZKP, kaj šele v primeru zatrjevane kršitve enajstega odstavka 384. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki bi se morala nanašati na gospodarsko družbo F., d.o.o., sodba na tako pridobljene dokaze ne bi smela biti oprta in še manj, da bi ti morali biti izločeni. Jasno je tudi, da potem niti dokazi, ki bi izvirali iz takšnih dokazov, kot tako imenovani sadeži z zastrupljenega drevesa, ne morejo biti nedopustni, če je že zanemariti, da jih pritožnik v pritožbeni obrazložitvi ni konkretiziral in ni opisal vzročne zveze, ki jo je treba zaradi učinka, ki je v opiranju sodbe na nedopustne dokaze, izkazati in ne zgolj domnevati oziroma neobrazloženo zatrjevati.

4. V nadaljevanju je preizkus pokazal, da je izrek sodbe za oba obdolženca razumljiv. Zagovornice obdolženega Zorana Zemljariča zatrjevane nerazumljivosti v smislu notranjega nasprotja niso podrobneje obrazložile, nasprotje z razlogi sodbe pa je v pritožbi dejansko obrazloženo kot nasprotovanje dokazni oceni sodišča prve stopnje, kar je predmet drugega pritožbenega razloga. Da izrek sodbe kot celota notranje ne bi bil smiseln (sklepčen) in da iz izreka ne bi bilo razvidno, za kakšno oziroma katero kaznivo dejanje sta bila obdolženca obsojena, pa niti pritožbeno sodišče pri navedenem preizkusu iz 383. člena ZKP ni ugotovilo.

5. Po drugi strani se je bilo strinjati z zgornjimi pritožniki, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Ne sicer v delu, ki se nanaša na krivdo obeh obdolženih, ker so razlogi sodbe v 6. točki obrazložitve zadostni in ne toliko zaradi izostale ocene izpovedb v obrazložitvi sodbe neomenjenih prič, ker te tudi po presoji pritožbenega sodišča niso odločilne. Drugače je glede izvedenskega mnenja izvedenke za ekonomijo M.A., ki v obrazložitvi sodbe ni omenjeno in ne ocenjeno. Ugotovitve izvedenke so, glede na vsebino zagovorov obeh obdolžencev, ki sta nasprotovala zatrjevani navideznosti računov in obveznosti gospodarske družbe F., d.o.o. do obdolženega D.Z., pomembne vsaj toliko, da bi se sodišče prve stopnje moralo v razlogih sodbe do mnenja in kasnejše dopolnitve opredeliti. Ker to ni bilo storjeno, iz razlogov sodbe ni razviden učinek ugotovitev iz mnenja in dopolnitve na oceno sodišča prve stopnje o sprejemljivosti obeh zagovorov in o zanesljivosti izpovedb prič S.K. in N.J., ki sta za obdolženca v splošnem obremenjujoči, medtem ko je ugotovitve izvedenke, vsaj v delu mogoče razumeti tudi nasprotno. Njihovo soočenje v razlogih sodbe je tako nepogrešljivo, ker je šele potem znano, ali se izpovedbi navedenih prič z izvedenkinimi ugotovitvami skladata, razhajata, skratka, kako so bili ti trije, ne nujno enoznačni dokazi s strani sodišča prve stopnje ocenjeni.

6. Utemeljeno uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka drugače kot z razveljavitvijo sodbe in novim sojenjem ni mogoče odpraviti (prvi odstavek 392. člena ZKP), zaradi česar se pritožbeno sodišče z ostalimi pritožbenimi razlogi navedenih pritožnikov, kot tudi ne s pritožbo okrožne državne tožilke, ni ukvarjalo. To bo v okvirjih svoje stvarne pristojnosti storilo sodišče prve stopnje, ki se bo o vsem odločilnem še ustrezno opredelilo.