Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo tehtne, sprejemljive in povsem zadostne razloge, ki potrjujejo, da si je obdolžena brez ustrezne veljavne pravne podlage oziroma neupravičeno izplačevala nagrado za delo v društvu, najemnino in stroške za uporabo interneta, na podlagi blagajniških izdatkov v skupni višini 2.750,00 EUR, prav tako pa, da je dne 10. 9. 2019, ko ji je bila kot tajnici izročena gotovina iz naslova društvenega izleta, del tega v višini 251,44 EUR zadržala zase, in si torej tako protipravno prilastila zaupana ji denarna sredstva v višini 3.001,44 EUR.

Pritožbeno sodišče opozarja, da tudi okoliščina, ko nadzorni organ, ki finančna poročila poslovanja društva pregleda pred obravnavo na občnem zboru, nikoli ni opozoril na nepravilnosti pri izdaji izplačil tajnici društva, kar mestoma izpostavlja pritožba in iz lastnega sklepa na (tacitno) odobritev inkriminiranih plačil, obdolžene ne more razbremeniti krivdne odgovornosti. Finančno poročilo o materialnem poslovanju društva, ki je bilo resda vsako leto zapored potrjeno, kakor navaja pritožba, namreč kršitev Pravilnika s strani obdolžene tajnice društva ne izključuje.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženo se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sodbo I K 41852/2020 z dne 15. 6. 2023 obdolženo A. A. spoznalo za krivo storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere ji je po prvem odstavku 209. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolžena v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja, pod posebnim pogojem, da v smislu tretjega odstavka 57. člena KZ-1 v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe povrne oškodovanemu Društvu (v nadaljevanju društvo) znesek 2.751,44 EUR. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je še odločilo, da obdolženo oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ter ji skladno drugemu odstavku 105. člena ZKP naložilo plačilo zneska 2.751,44 EUR oškodovanemu društvu, medtem ko je bilo slednje v presežku 30,00 EUR premoženjskopravnega zahtevka napotiti na pot pravde.

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločitve o kazni ter o določitvi posebnega pogoja za vrnitev zneska 2.751,44 EUR oškodovanemu društvu in plačilu protipravno pridobljene koristi v istem znesku pritožil zagovornik obdolžene. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni na način, da obdolženo obtožbe oprosti oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavlja z navedbami, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je obdolžena imela pravico do denarja, ki si ga je izplačevala ali ne, zatorej izpodbijana sodba nima odločilnih dejstev oziroma razlogov. S takšnim pritožbenim stališčem ne gre soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljilo, kaj je pravna podlaga, ki ureja postopek glede finančno materialnega poslovanja društva in prepričljivo pojasnilo, zakaj obdolžena pravice do izplačanega si denarja ni imela. Tozadevno je smiselno izpostavilo okoliščino, da si je obdolžena izplačala sporne zneske brez vednosti in odobritve drugih oseb, zaradi česar pa zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

5. Ko zagovornik obdolžene mestoma navrže bistveno kršitev določb kazenskega postopka tudi iz razloga, da je obrazložitev glede veljavne podlage za izplačila obdolženki v nasprotju z listinami v spisu, zatrjevane protispisnosti ustrezno ne konkretizira, saj jo skuša utemeljiti zgolj s smiselnim in delnim prepisom določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker pri tem ustrezni konkretni razlogi obstoja zatrjevane kršitve povsem izostanejo, je pritožba iz vidika zahteve po obrazloženosti iz 3. točke prvega odstavka 369. člena ZKP v tem delu nepopolna, medtem ko pritožbeno sodišče ob preizkusu iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP navedene kršitve ni ugotovilo.

6. Kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP uveljavlja zagovornik obdolžene kot posledico zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s tem, koliko je Pravilnik o finančno materialnem poslovanju društva (v nadaljevanju Pravilnik) v skladu s Statutom društva in kakšen je posledični vpliv na pravilnost ravnanja obdolžene, ki si je inkriminirana denarna sredstva izplačala na podlagi veljavnih pravnih podlag. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

7. Ne gre pa zagovorniku obdolžene slediti niti v trditvi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, saj je razjasnilo vsa odločilna dejstva, ter zbrane dokaze in zagovor obdolžene pravilno ocenilo. Sprejeto odločitev je v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo, pri čemer obširno pritožbeno izvajanje in vztrajanje pri vsebinsko nasprotni dokazni oceni, pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati. Z razlogi o odločilnih dejstvih, ki jih je v izpodbijani sodbi ponudilo sodišče prve stopnje, v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče in jih v zaobid nepotrebnega podvajanja dosledno povzema, pri čemer k pritožbeni graji le še dodaja:

8. Zagovornik z obširnim in ponavljajočim pritožbenim izvajanjem, da je imela obdolžena za izplačilo nagrade za svoje delo veljavno pravno podlago, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, vendar se z njim ne gre strinjati. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo tehtne, sprejemljive in povsem zadostne razloge, ki potrjujejo, da si je obdolžena brez ustrezne veljavne pravne podlage oziroma neupravičeno izplačevala nagrado za delo v društvu, najemnino in stroške za uporabo interneta, na podlagi blagajniških izdatkov v skupni višini 2.750,00 EUR, prav tako pa, da je dne 10. 9. 2019, ko ji je bila kot tajnici izročena gotovina iz naslova društvenega izleta, del tega v višini 251,44 EUR zadržala zase, in si torej tako protipravno prilastila zaupana ji denarna sredstva v višini 3.001,44 EUR (točka 15 obrazložitve izpodbijane sodbe). Kot pravno nevzdržno je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo ravnanje obdolžene prav v tem, da si je med januarjem 2018 in septembrom 2019, mimo nadzorstvenih organov društva, 23-krat neupravičeno izplačala nagrado za delo v društvu, najemnino in stroške za uporabo interneta, ter zadržala presežek zneska, namenjenega izletu društva v septembru 2019. Pritožbeno namreč ostane nekritično prezrto, da bi v skladu z določili Pravilnika takšna izplačila moral odobriti predsednik društva, česar iz vsebine spisovnih podatkov ni zaznati. Prej obratno, kar izhaja iz celostne obrazložitve izpodbijane prvostopenjske sodbe. Zgolj okoliščina, da se obdolženkin zagovornik s sprejetimi pravnimi in dejanski zaključki sodišča prve stopnje ne strinja in na ugotovljeno dejansko stanje ponuja lastno razlogovanje, pa ne more upravičiti drugačne meritorne odločitve, za kar se brez uspeha zavzema pritožba.

9. Neutemeljeno je pritožbeno polemiziranje, da obdolžena društva ni oškodovala, saj je bil denar, ki si ga je izplačevala, „njen oziroma njena last“, in sicer na podlagi sklepa Upravnega odbora društva (v nadaljevanju UO) o višini izplačila nagrade. Ker ni več šlo za denar društva, ga obdolžena tudi ni mogla oškodovati. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, da upoštevaje pozitivno zakonodajo, obdolženi denar, ki si ga je izplačevala, ni pripadal in je torej to počela neupravičeno. V točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe je pregledno izpostavilo tista ključna določila Pravilnika, katerih kršitev predstavlja protipravnost ravnanja obdolžene v obravnavani kazenski zadevi. V 4. členu Pravilnika je tako določeno, da med temeljne poslovne knjige spada tudi blagajniški dnevnik z blagajniškimi prejemki in izdatki, v 9. členu Pravilnika pa, da je za sestavo knjigovodskih listin, ki so osnova za knjiženje, zadolžen blagajnik, ki je istočasno odgovoren, da je listina takoj in pravilno sestavljena in knjižena. Vsebovati mora tudi podpis predsednika društva, ki mora potrditi, da so spremembe resnično nastale. Nadalje je po določilih 11. člena Pravilnika treba vse knjigovodske listine, ki so podlaga za izplačilo prek žiro računa oziroma imajo za posledico materialno-finančne obveznosti, predložiti s strani blagajnika v podpis pristojni osebi z ustrezno obrazložitvijo. Pritožbeno sodišče na tej točki povzema pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz blagajniških izdatkov, iz katerih izhajajo inkriminirana izplačila nagrade obdolženi z njene strani (list. št. 76-98), ne izhaja, da bi bila odobrena s strani predsednika društva oziroma podatek, kdo bi jih naj odobril, temveč je na njih samo podpis prejemnika. Tako obrambna teza o izključitvi protipravnosti obdolženkinega ravnanja, s prepričevanjem zagovornika, da obdolženi inkriminirana denarna sredstva pripadajo oziroma, da je šlo za »njen« denar in ne več denar društva, ne drži. Nekritično namreč zanemari izpoved predsednice oškodovanega društva, B. B., da je obdolžena »vse vzela mimo društva«, glede izplačil denarja ni nikjer njenega podpisa, kot bi moral biti, del denarja po izletu leta 2019 pa si je tudi zadržala zase, a ga kasneje vrnila. Pritožbeno sodišče ne oporeka, da je bilo tekom dokaznega postopka sicer ugotovljeno, da je nekdanja predsednica oškodovanega društva, C. C., določena izplačila obdolženi odobrila, vendar opozarja, da se to nanaša na obdobje pred inkriminiranim. Izčrpna, pritožbeno izpodbijana prvostopenjska odločitev, pa nedvomno kaže na to, da je _tempore criminis_ obdolžena omenjene določbe Pravilnika kršila, saj ji izplačani denar ne glede na drugačno stališče zagovornika ni pripadal in si ga je torej izplačala neupravičeno. Nadaljnja pritožbena polemiziranja, da način, kako je obdolžena prišla do »svojega« denarja, ne more predstavljati podlage za naklep obdolžene po oškodovanju društva, so, glede na dejstvo, da je način postopanja za primer izplačil, ki imajo za društvo materialno-finančne posledice, urejen v podzakonskem aktu, tj. z obdolženi znanim Pravilnikom, odvečna in brez teže. 10. Pritožbeno sodišče opozarja, da tudi okoliščina, ko nadzorni organ, ki finančna poročila poslovanja društva pregleda pred obravnavo na občnem zboru, nikoli ni opozoril na nepravilnosti pri izdaji izplačil tajnici društva, kar mestoma izpostavlja pritožba in iz lastnega sklepa na (tacitno) odobritev inkriminiranih plačil, obdolžene ne more razbremeniti krivdne odgovornosti. Finančno poročilo o materialnem poslovanju društva, ki je bilo resda vsako leto zapored potrjeno, kakor navaja pritožba, namreč kršitev Pravilnika s strani obdolžene tajnice društva ne izključuje. Zagovornik v pritožbenem izvajanju zaobide dejstvo, da bi izplačila tajnici in blagajniku društva na podlagi Pravilnika moral odobriti predsednik društva, kar tekom dokaznega postopka ni bilo z ničemer izkazano; v istem pa tudi ne pripiše pravne nevzdržnosti glede ravnanja obdolžene, ko si je nedvomno zadržala del prejetega zneska gotovine, pobranega za izlet septembra 2019. Glede na zagovornikovo minimaliziranje nadaljevanega pravno nevzdržnega ravnanja obdolžene pritožbeno sodišče poudarja, da je prepovedana posledica kaznivega dejanja poneverbe prilastitev storilcu zaupanega premoženja. Pri tem se ne zahteva namen storilca, da oškoduje lastnika premoženja, niti nastanka škode. Zadošča, da se storilec zaveda protipravnosti prilastitve in to voljno, hoté, tudi uresniči.1 Sodišče prve stopnje je tekom postopka dokazovanja ugotovilo, da je finančna poročila, ki so bila obravnavana pred občnim zborom, pripravila obdolžena sama. S tem, ko nadzorni organ ni opozoril na nepravilnosti pri izdaji izplačil tajnici društva, ter je finančna poročila, ki jih je sicer pripravila obdolžena (točka 8 obrazložitve izpodbijane sodbe), potrdil, ni odpravil dejstva, da si je obdolženka predmetna izplačila nagrade za delo v društvu in stroškov za uporabo interneta neupravičeno izplačala (ter s tem izpolnila zakonski znak protipravnosti kaznivega dejanja iz prvega odstavka 209. člena KZ-1), in tudi ne, da je tovrstna izplačila občni zbor odobril v smislu izključitve protipravnosti obdolženkinega ravnanja, temveč le, da je v prikazu resničnega stanja finančnega poslovanja društva prišlo do napake.

11. Zagovornik pritožbeno izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji. Uveljavljani izpodbojni razlog utemeljuje na okoliščini, da obdolžena društva sploh ni oškodovala, saj je izrečen posebni pogoj in naložitev plačila zneska 2.751,44 EUR nepravilen. Vendar nima prav, s takšno trditvijo pa tudi ne more porajati dvoma v točnost prvostopenjskih ugotovitev iz točke 17 obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine, pomembne za ustrezno izbiro kazenske sankcije in obdolženi utemeljeno izreklo pogojno obsodbo šest mesecev zapora v preizkusni dobi dveh let, torej kazensko sankcijo opozorilne narave, v okviru le-te pa tudi poseben pogoj, ki jo bremeni v roku enega leta oškodovanemu društvu vrniti znesek premoženjskega okoriščenja v višini 2.751,44 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil pri sprejeti odločitvi dosledno upoštevan namen kaznovanja, ki v sodobnem sistemu kaznovalnega prava nikoli ne sme zaobiti vidika spoštovanja človeškega dostojanstva, osebnosti storilca in socialne pravičnosti. Ker je bilo v točkah 17 in 18 obrazložitve izpodbijane sodbe prepoznati korektno upoštevanje načela individualizacije kazni, pritožbenemu predlogu po spremembi grajane prvostopenjske odločbe z izrekom kazenske sankcije tako ni bilo slediti, marveč je bilo zaključiti, da je z odmero izpodbijane kazenske sankcije znotraj predpisanih zakonskih meja v predmetni kazenski zadevi sodišče prve stopnje v povsem primernem obsegu izvršilo pripadajočo mu diskrecijsko pravico.

12. Ker je sodišče prve stopnje nedvomno ugotovilo, da je obdolžena društvo oškodovala s tem, ko si je neupravičeno, mimo nadzorstvenih organov društva, izplačevala denar, glede katerega ji je bilo zaupano razpolaganje ter upoštevaje, da je znesek 250,00 EUR obdolžena društvu dne 16. 10. 2019 že vrnila, potem ko je bila podana prijava na policijo, je bilo s strani sodišča prve stopnje pravilno ugodeno tudi priglašenemu premoženjskopravnemu zahtevku v znesku 2.751,44 EUR. Zagovorniku obdolžene, ki sprejeti odločitvi nasprotuje, s pritožbenim zavzemanjem v tendenci drugačnega izida, glede na že vse pojasnjeno, tudi na tej točki ne gre slediti.

13. Iz navedenih razlogov, in ker tudi pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženkinega zagovornika odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

14. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje ter upoštevaje socialne in premoženjske razmere obdolžene, razvidne iz osebnih podatkov kazenskega spisa, je bilo odločiti, da se obravnavano procesno udeleženko sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ki bi jo sicer bremenil vsled neuspešne pritožbe, oprosti (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 236/2009 z dne 1. 10. 2009.