Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta pri ugotavljanju škode zaradi izgubljenega preživljanja (194.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih) pravilno upoštevali tudi popoldanski zaslužek pok. I. S.. Nič nedovoljenega ni v popoldanskem delu na lastni kmetiji. Tudi če bi se vračanje uslug za pomoč na kmetiji z zidarskim delom in delo, opravljeno za plačilo v denarju, štelo za šušmarstvo, to ni razlog, da se tak dohodek ne bi upošteval pri izračunu izgubljenega preživljanja. Ko gre za preživljanje, so starši dolžni izkoristiti svoje pridobitne sposobnosti. Dohodek, pridobljen z delom, je upoštevan pri določanju preživninskih obveznosti. To pa ne vpliva na davčne obveznosti, ki so samostojne in za katere veljajo davčni predpisi.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki plačati tožnici L. S. znesek 715.525,00 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji od 16.11.1994 dalje plačevati mesečno rento po 9.483,00 SIT ter J., V. in Z. S. vsakemu po 603.500,00 SIT z zamudnimi obrestmi in mesečno rento od 16.11.1994 dalje po 14.200,00 SIT vsakemu. Višje zahtevke vseh tožnikov je zavrnilo. Ugotovilo je, da toženi stranki odgovarjata tožnikom za škodo, ki jim je nastala zaradi smrti I. S. Prisojeni zneski se nanašajo na povračilo škode zaradi izgubljenega preživljanja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo obeh toženih strank in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlagata obe toženi stranki skupno revizijo.

Uveljavljata revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizija očita sodbi druge stopnje, da nima razlogov o odločilnih okoliščinah in sicer o ugotovitvi, da je pok. I. S. zase porabil le 15% mesečnega zaslužka. Revizija meni, da to I. S. ni zadostovalo niti za cigarete in pijačo. Nadalje navaja, da sta sodbi prezrli, da S. za njegovo popoldansko zidarsko delo niso plačevali, temveč so mu uslugo vračali s pomočjo pri obdelovanju posestva. V nadaljnjem revizija priznava, da je S. zaslužil z zidarskim delom, vendar meni, da izguba tega zaslužka ne pomeni pravno priznane škode, ker je šlo za šušmarstvo. Nasprotuje stališču, da je za ugotavljanje škode pomembna izguba delovnega prispevka na kmetiji, ne pa tržni presežki. Končno vztraja pri ugovoru, da je tožniku Z. S. že oktobra 1994 potekel absolventski staž in zato ni več upravičen do rente.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizija izpodbija ugotovitev o tem, da je I. S. zase porabil le 15 odstotkov svojega rednega zaslužka, s trditvijo, da to ne bi zadostovalo niti za cigarete in pijačo. V spisu pa ni nobene ugotovitve, da je imel I. S. s tem kakšne stroške ali da bi tem stroškom celo dajal prednost. Ugotovitev o skromnosti in majhnih lastnih potrebah pok. S. je obrazložena. Ugotovljeno je, da je imel S. prehrano v službi in da je dobival hrano tudi tam, kjer je delal popoldne ter da glede obleke ni imel velikih zahtev. Ta obrazložitev je zadostna in je ni mogoče ovreči na ta način, kot je to storjeno v reviziji. Pri tem pa revizija spregleda izhodišče za izračun rente in sicer, da je od dopolnilnega zaslužka I. S. za določitev rente upoštevan znesek samo 40.000,00 SIT mesečno, glede presežka pa je ugotovljeno, da ga je S. porabil zase (tretji odst. na 10. strani sodbe prve stopnje). Potemtakem je stališče sodb prve in druge stopnje tako, da je S. svoje lastne potrebe pokril s 15 odstotki rednega dohodka in presežkom dopolnilnega dohodka nad 40.000,00 SIT mesečno.

Lastno delo I. S. na domači kmetiji je nedvomno pomenilo korist, saj je bil učinek tega dela v donosu kmetije, ne glede na to, ali v pridelkih ali v izkupičku zanje. Pridelki, ki so bili porabljeni doma, so pomenili prihranek na izdatkih, kar je enakovredno denarnemu izkupičku. V tem kontekstu je treba ocenjevati tudi vračanje uslug v obliki pomoči na kmetiji za S. zidarsko delo. Enako velja za ugotovitev o sedanjih večjih stroških obdelave kmetije zaradi izgube S. lastnega delovnega prispevka. Pri tem majhna kmetija, kot je S., ki ni tržno usmerjena, ampak pretežno krije družinske potrebe neposredno s pridelki, ne daje tržnih presežkov in škode ni mogoče meriti na ta način. Korist je v neposrednem donosu, večji stroški obdelave pa to korist zmanjšujejo, kot sta na podlagi izvedenskega mnenja ugotovili obe sodbi.

Sodišči prve in druge stopnje sta pri ugotavljanju škode zaradi izgubljenega preživljanja (194.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih) pravilno upoštevali tudi popoldanski zaslužek pok. I. S. Nič nedovoljenega ni v popoldanskem delu na lastni kmetiji. Tudi če bi se vračanje uslug za pomoč na kmetiji z zidarskim delom in delo, opravljeno za plačilo v denarju, štelo za šušmarstvo, to ni razlog, da se tak dohodek ne bi upošteval pri izračunu izgubljenega preživljanja. Ko gre za preživljanje, so starši dolžni izkoristiti svoje pridobitne sposobnosti. Dohodek, pridobljen z delom, je upoštevan pri določanju preživninskih obveznosti. To pa ne vpliva na davčne obveznosti, ki so samostojne in za katere veljajo davčni predpisi. Morebitne nepravilnosti pri poravnavanju davčnih obveznosti je treba odpraviti v ustreznih postopkih. Za pravno razmerje med strankami v tem odškodninskem sporu pa ta vprašanja niso pomembna. Bistveno je, da je I. S. prispeval za preživljanje žene in otrok tudi svoj popoldanski zaslužek in da so tožniki pri preživljanju za ta prispevek prikrajšani zaradi smrti I. S. Prenehanje absolventskega staža tožnika Z. S. samo po sebi ni razlog za prenehanje rentne obveznosti toženih strank. Pomembno je, do kdaj bi S. preživljal sina. Na ta način pa toženi stranki svojega stališča nista utemeljili. Zato ni upoštevano revizijsko sklicevanje na prenehanje absolventskega staža tožnika brez proučitve razlogov za to in brez ugotovitve, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi I. S. prenehal preživljati sina.

Uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo toženih strank kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).