Jedro

Ker revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije (vrednost spornega dela izpodbijanega akta oziroma zelo hude posledice prav zaradi zavrnitve njegovega zahtevka za sredstva iz proračuna RS), revizije ni mogoče dovoliti.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je tožnik po odvetniku dne 5. 6. 2007 vložil revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki se izpodbija s revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 8. 2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožniku ne gre pravica do plačila prispevkov iz državnega proračuna za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in za obvezno zdravstveno zavarovanje, obračunanih od najnižje pokojninske osnove od 6. 7. 2005 dalje. Tožena stranka je namreč ugotovila, da tožnikovo delo ne izkazuje izjemnega kulturnega prispevka v zadnjem triletnem obdobju (ne izpolnjuje pogoja iz prve alinee 9. člena Uredbe o samozaposlenih v kulturi), kar je pogoj za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno zavarovanje iz državnega proračuna.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se revident glede dovoljenosti revizije sklicuje, pride v poštev le, če je vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe sodišča, če je sodišče prve stopnje odločilo v zadevah, v katerih je pravica oziroma obveznost stranke izražena v denarju, in če ta presega 20.000,00 EUR. Te predpostavke v tem primeru niso izpolnjene, saj pravica oziroma obveznost stranke v izpodbijanem dokončnem upravnem aktu ni izražena v denarni vrednosti. Glede na navedeno revizija po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

6. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident tudi uveljavlja, je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po presoji Vrhovnega sodišča revident trditvenega in dokaznega bremena o obstoju zatrjevanega pogoja ni izpolnil. Revident je sicer navedel, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, in sicer, da so ga psihične težave zaradi odločitve sodišča privedle na psihiatrično zdravljenje, ter da ima ženo in dve hčeri, ki sta odvisni od njegovega materialnega položaja, vendar teh navedb ni izkazal. Zlasti pa ni izkazal, da bodo zanj zelo hude posledice nastale prav zaradi zavrnitve njegove zahteve po sredstvih iz proračuna RS. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča niso podani pogoji za dovoljenost revizije po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 7. Ker revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.