Jedro

Tožena stranka je pravilno zaključila, da konkretne okoliščine ne kažejo, da bo tožnici pošten kazenski postopek zagotovljen le, če bo imela zagovornika. Poleg tega pa četrti odstavek 70. člena ZKP predsedniku sodišča nalaga, da po uradni dolžnosti tekom kazenskega postopka postavi zagovornika, če se ugotovi, da je obdolženec nezmožen, da bi se sam uspešno branil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je predsednik Okrožnega sodišča v Kopru zavrnil prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Iz obrazložitve izhaja, da je tožeča stranka zaprosila za brezplačno pravno pomoč v kazenski zadevi, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Postojni pod opr. št. I K 55786/2011 na podlagi obtožnega predloga Okrožnega državnega tožilstva v Kopru, zunanji oddelek v Postojni opr. št. I K 313/11-2-NM-LD z dne 26. 10. 2011. Tožeča stranka je obdolžena kaznivega dejanja goljufije po 5. v zvezi z 1. odst. 211. čl. Kazenskega zakonika (KZ-1). Obtožba tožeči stranki očita, da je zato, da bi sebi pridobila protipravno premoženjsko korist, spravila drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljala, da je ta v škodo svojega premoženja nekaj storil, z dejanjem pa je bila povzročena majhna premoženjska škoda in je storilka hotela pridobiti majhno premoženjsko korist, s tem, da je potem, ko je na internetni strani Avto.net dala oglas za prodajo kolesa z motorjem znamke Boatin tip BT 49 QT-9 in se po telefonskem dogovoru v Postojni dne 1. 9. 2011 sestala z A.A., ki je bil zainteresiran za nakup kolesa z motorjem in potem, ko si ga je le ta ogledal in se odločil za nakup ter ji izročil gotovino v znesku 500,00 EUR, kot ceno za katero sta se že dogovorila po telefonu, v prepričanju da mu dejansko prodaja omenjeno kolo z motorjem saj mu je izročila potrdilo o skladnosti za vozilo in račun trgovine B. za to vozilo za voljo česar kupec ni podvomil v resničnost njene navedbe ter poštenost, verjel je, da mu bo kolo z motorjem pripeljal izvenzakonski partner tožnice, ki ima tovorno vozilo še istega dne v popoldanskem času. Kljub urgiranju naj mu dostavi kolo z motorjem ali pa vrne 500,00 EUR tega ni storila saj je bilo vse skupaj že od vsega začetka le način, da je prišla do denarja in si na škodo kupca pridobila 500,00 EUR protipravne premoženjske koristi. Po tem ko citira določbe 3. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljnjem besedilu ZKP) navaja, da je pravica do obrambe z pomočjo zagovornika bistveni element pravice do poštenega sojenja in je njen namen zagotoviti dejansko enakost strank v kazenskem postopku. Vendar pa je v skladu s slovensko in mednarodno zakonodajo ta pravica fakultativna ali obligatorna (tudi sama Ustava RS določa le možnost obdolženca, da se brani z zagovornikom, ne pa obvezne obrambe z zagovornikom v vseh kazenskih postopkih). Poleg tega sama Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v 6. čl. določa, da ima kdor je obdolžen kaznivega dejanja pravico, da se brani sam ali z zagovornikom po lastni izbiri ali če nima dovolj sredstev za plačilo zagovornika, da ga dobi brezplačno, če to zahtevajo interesi pravičnosti. Če obramba ni obvezna je potrebno v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava gledati na interes pravičnosti, na kateri pojem pa se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljnjem besedilu ZBPP). ZBPP ne zapolnjuje pojma pravičnosti (kot ga tudi ni ZKP), zapolnila pa ga je sodna praksa. V okviru presoje pravičnosti za dodelitev Bpp se presoja osebnost obdolženca, težo kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec zagovornika.

Za očitano kaznivo dejanje je predpisana denarna kazen ali kazen zapora do enega leta, tako teža očitanega kaznivega dejanja ni takšna, da bi bilo zgolj zaradi tega v interesu pravičnosti, da se tožnici za navedeni kazenski postopek dodeli strokovna pomoč zagovornika v okviru brezplačne pravne pomoči (v nadaljnjem besedilu Bpp). Poleg tega državni tožilec glede dokazov predlaga le zaslišanje oškodovanca in izvenzakonskega partnerja tožeče stranke, da se prebere zapisnik in potrdilo iz izpiska iz kazenske evidence za tožnico zato tožena stranka ocenjuje, da v predmetnem postopku ne gre za obravnavanje zapletenih vprašanj dejanskega stanja, kot tudi ne pravno zapletenih vprašanj poleg tega pa ni dodatnih konkretnih okoliščin, ki kažejo da bo pošten postopek zagotovljen le če bo imela tožeča stranka pomoč strokovne obrambe, saj sodišče ugotavlja tudi dejstva in izvaja dokaze, ki so obdolžencu v korist tudi če jih slednji zaradi svoje nevednosti ne predlaga. Glede osebnosti tožeče stranke pa navaja, da kazenska zadeva za katero je tožeča stranka vložila prošnjo za Bpp ni takšna da ta sama ne bi mogla podati svojega zagovora, takšna ocena pa tudi temelji na podatkih iz izpisa kazenske evidence za prosilko iz katere izhaja, da je bila tožeča stranka od leta 2004 do leta 2011 spoznana za krivo cele vrste premoženjskih deliktov na škodo tujega premoženja ter kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 213. člena KZ RS, kar vse predstavlja okoliščino, ki je sodišče gotovo ne more zanemariti. Glede na navedeno je tožena stranka ocenila, da pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči tožeči stranki po določbi 24. člena ZBPP niso izpolnjeni in je njeno prošnjo zavrnila ne da bi presojala ali tožeča stranka izpolnjuje tudi subjektivni kriterij za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki mora biti podan kumulativno (s finančnih in premoženjskih pogojev prosilca po 13. in 19. členu ZBPP).

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V tožbi navaja, da nima finančnih sredstev za plačilo odvetnika in meni, da je kot vsak državljan Republike Slovenije upravičena do brezplačne pravne pomoči toliko bolj, ker je v priporu tudi njen partner in ji ne more nihče pomagati pri rešitvi njenih finančnih težav. Navaja, da je levičarka in ima zaradi tega težave pri pisanju za kar bi nujno potrebovala odvetnika.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. V obrazložitvi izpodbijane odločbe so podani pravilni razlogi za odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke da obramba v kazenskem postopku ni obvezna in da je v skladu s pravili in načeli mednarodnega prava potrebno gledati na interes pravičnosti, na katerega pojem se na abstraktni ravni opira tretji odstavek 24. člena ZBPP. Tako se v okviru presoje pravičnosti za dodelitev Bpp presoja osebnost obdolženca, teža kaznivega dejanja, obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge konkretne okoliščine, ki kažejo, da bo pošten postopek zagotovljen le, če bo imel obdolženec zagovornika.

V predmetni kazenski zadevi ne gre za obravnavanje pravno zapletenih vprašanj niti za zapleteno dejansko stanje. Iz upravnih spisov, izpodbijane odločbe in tožbenih navedb tožeče stranke pa tudi ne izhaja, da bi bilo treba zaradi osebnosti prosilke ugoditi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku, kjer je obdolžena storitve kaznivega dejanja goljufije po 5. v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 za katerega je predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Sodišče dodatno navaja, da četrti odstavek 70. člena Zakona o kazenskem postopku nalaga, da predsednik sodišča postavi po uradni dolžnosti zagovornika, če se ugotovi, da je obdolženec nezmožen, da bi se sam uspešno branil tudi tekom kazenskega postopka. Tožeči stranki bo tako v kolikor se bo pokazala potreba postavljen zagovornik po uradni dolžnosti tudi kasneje.

Glede na navedeno je sodišče tožbo, skladno s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena.