Jedro

Rok v odločbi z dne 28. 10. 2009 je materialni rok, to je rok, v katerem je mogoče uveljaviti kakšno materialno pravico oziroma je treba izpolniti naloženo obveznost. Pravna narava roka v odločbi z dne 28. 10. 2009 tudi ni drugačna zato, ker je rok na podlagi pooblastila iz 32. člena ZIN določil inšpektor, saj je inšpektor po vsebini določil časovno obdobje, v katerem mora tožnik opraviti dejanja, ki so mu z odločbo naložena. Ta rok je določil v okviru meritornega odločanja o zadevi.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Inšpektorat RS za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom odločil, da se tožniku ne podaljša roka za realizacijo izreka odločbe št. 0611-3149/2009-6 z dne 28. 10. 2009. V obrazložitvi navaja, da je bilo tožniku z navedeno ureditveno odločbo naloženo, da mora do 23. 3. 2010 odstraniti deponiran gramoz, stroje in montažne betonske bokse na parc. št. 350/941, 350/860 in 350/363, vse k.o. ..., dejanske rabe barjanski travnik v izmeri 1000 m2, 572 m2 in 1500 m2, ter parcele zatraviti oziroma začeti uporabljati zgolj v kmetijske namene. Na tožnikove prošnje za podaljšanje roka, utemeljevane s tem, da naj bi novi izvedbeni prostorski načrt Mestne občine Ljubljana predvidel na predmetnih parcelah namensko rabo centralne dejavnosti in ne več kmetijske površine, je bil rok podaljšan najprej do 10. 5. 2010, nato do 30. 6. 2010, in ponovno do 30. 7. 2010. Organ je dne 26. 7. 2010 prejel novo prošnjo, v kateri je tožnik prosil za podaljšanje roka, češ, da se čaka še javna objava v uradnem listu. Upravni organ ugotavlja, da je rok že trikrat podaljšal, vendar še vedno ni bil sprejet in objavljen nov prostorsko ureditveni načrt Mestne občine Ljubljana ter zato ocenjuje, da tožnik nima opravičljivih rokov za ponovno podaljšanje roka, saj je od začetka postopka preteklo že več kot osem mesecev. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnika zoper navedeni sklep. Razloguje, da bi prvostopni organ moral prošnjo za podaljšanje roka sicer zavreči, ker ne gre za procesni rok iz tretjega odstavka 99. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), temveč za materialni rok, ki ga je brez drugačne izrecne podlage v zakonu mogoče podaljšati le v okviru odločanja v postopku o izvršbi (odlog izvršbe). Sicer pa meni, da je imel tožnik od izdaje odločbe objektivno dovolj časa, da bi obveznost prostovoljno izpolnil. Razlogi, ki jih je navedel, in sicer spremembe prostorskih predpisov, nikakor niso dopusten razlog za ugoditev njegovemu predlogu.

Tožnik v tožbi navaja, da je že v letu 2008, to je pred izdajo ureditvene odločbe z dne 28. 10. 2009, podal vlogo za spremembo namembnosti predmetnih parcel. V javno razgrnjenem in dopolnjenem osnutku Odloka o strateških prostorskih načrtih Mestne občine Ljubljana z Okoljskim poročilom za izvedbo prostorskih načrtov A., ki je bil objavljen 15. 12. 2009, sodijo predmetne parcele v območje centralnih dejavnosti. Ker se še čaka na javno objavo sprememb, je nekajkrat zaprosil za podaljšanje roka za sanacijo, kar mu je upravni organ odobril. Tudi v zadnji prošnji je podaljšanje roka uveljavljal iz istega razloga. Upravni organ glede na pretekla odločanja ni imel nikakršne dejanske in pravne podlage, da je predlog za ponovno podaljšanje roka zavrnil. Razlogovanje, da je bil rok že trikrat podaljšan in da je od začetka postopka minilo že več kot 8 mesecev, bi bilo utemeljeno le v primeru, če bi bilo v njegovi oblasti ravnanje, ki ga je uveljavljal v utemeljevanje prošnje za podaljšanje roka. Vendar nima prav nikakršnega vpliva na to, kdaj bo nov prostorski ureditveni načrt A. sprejet in objavljen. Zato ni mogoče šteti, da se je prej opravičljiv razlog spremenil v neopravičljivega. Nezanemarljivo pa tudi ni dejstvo, da predmetne nepremičnine potrebuje za delovanje svojega podjetja. Zaradi nakupa strojev se je zadolžil za 200.000 EUR in nudi zaposlitev 6 osebam, o čemer je bil upravni organ obveščen. Zato bi bilo treba šteti, da je opravičljiv razlog za podaljšanje roka še vedno podan in da je njegovi prošnji treba ugoditi ter rok za izpolnitev odločbe podaljšati vsaj za nekaj mesecev. Zavrnitev bi bila dopustna le v primeru, da bi se ob sklepanju na pristojnem organu A. zavrnil sprejem novega prostorskega ureditvenega načrta. Tožnik se tudi ne strinja z mnenjem drugostopenjskega organa, da bi bilo njegovo vlogo treba zavreči. Navaja, da so bili ukrepi izrečeni na podlagi 32. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, ki določa, da inšpektor odredi ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti v roku, ki ga določi sam. Zato je upravni organ ravnal pravilno, ko je trikratni prošnji ugodil in rok za sanacijo podaljšal skladno s tretjim odstavkom 99. člena ZUP. Tožnik predlaga, da sodišče razsodi, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne upravnemu organu v ponovno odločanje ter da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe in predlagala zavrnitev tožbe.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Sporna v obravnavani zadevi je odločitev o podaljšanju roka za izpolnitev obveznosti, ki je bila tožniku naložena z izvršilnim naslovom, tj. z odločbo št. 0611-3149/2009-6 z dne 28. 10. 2009, po kateri je dolžan odstraniti deponiran gramoz, stroje in montažne betonske bokse, ki se nahajajo na parc. št. 350/941, 350/860 in 350/363, vse k.o. ..., te parcele zatraviti oziroma jih začeti uporabljati zgolj v kmetijske namene.

Pravilno je pojasnilo drugostopenjskega organa, da rok v navedeni odločbi ni procesni rok in zanj ne velja pravilo o podaljšanju iz tretjega odstavka 99. člena ZUP (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 126/7, 65/08 in 8/10). Institut podaljšanja po tretjem odstavku 99. člena ZUP se namreč nanaša le na procesne roke, to je tiste roke, ki vplivajo na potek postopka in v katerih je treba opraviti določeno dejanje v postopku. Rok v odločbi z dne 28. 10. 2009 pa je materialni rok, to je rok, v katerem je mogoče uveljaviti kakšno materialno pravico oziroma je treba izpolniti naloženo obveznost. Pravna narava roka v odločbi z dne 28. 10. 2009 tudi ni drugačna zato, ker je rok na podlagi pooblastila iz 32. člena Zakon o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07-UPB) določil inšpektor, na kar se sklicuje tožnik v tožbi, saj je inšpektor po vsebini določil časovno obdobje, v katerem mora tožnik opraviti dejanja, ki so mu z odločbo naložena. Ta rok je določil v okviru meritornega odločanja o zadevi. Pravilnost in zakonitost določitve roka, ki je sestavni del odločitve v upravni zadevi, je mogoče izpodbijati s pravnimi sredstvi zoper odločbo. Podaljšanje materialnih rokov pa je možno le v okviru odločanja o izvršbi, ob izpolnjenih pogojih po 293. členu ZUP. (Takšno stališče je že zavzelo Vrhovno sodišče v sklepu opr. št. I Up 455/2008).

Iz podatkov predloženega upravnega spisa je razvidno, da glede odločbe št. 0611-3149/2009-6 z dne 28. 10. 2009 še ni uveden izvršilni postopek in da je tožnik podaljšanje roka predlagal na podlagi te odločbe. Drugače tožnik v tožbi tudi ne navaja. Glede na takšno stanje zadeve prvostopenjski organ ni imel pravne podlage, da je njegove predloge za podaljšanje roka obravnaval po vsebini, temveč bi jih moral zavreči. Ob ugotovitvi, da roka v sedanji fazi postopka ni mogoče podaljšati, pa zavrnitev zadnje vloženega predloga dne 26. 7. 2010, kar je izpodbijani akt v tem upravnem sporu, pomeni, da z njim ni bilo poseženo v kakšno tožnikovo pravico oziroma v njegov pravni položaj, kakršen izhaja iz izvršilnega naslova.

Sodišče je tožbo zavrglo na podlagi določbe 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Odločitev o tožbi vključuje tudi odločitev o stroških postopka in temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem nosi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže.