Jedro

Upoštevaje že navedeno izhodišče, da zahteva za obnovo kazenskega postopka ne more biti usmerjena na ponovno in drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno tudi presodilo, da novih dokazov v zahtevi za obnovo kazenskega postopka ne predstavljata niti podana dokazna predloga za zaslišanje prič B. B. in C. C.. Obsojencu, ki v pritožbi vztraja pri tem, da gre za nova dokaza, tako velja znova pojasniti, da je bil B. B. (v njegovi navzočnosti) zaslišan kot priča že v pravnomočno končanem kazenskem postopku in da je bila njegova izpovedba dokazno ocenjena. Prav tako pa je bil tedaj kot nepotreben zavrnjen obsojenčev dokazni predlog po zaslišanju priče C. C., kar je bilo podrobno in natančno pretreseno v pravnomočni sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča. V zvezi s slednjim pa tudi ni odveč opozoriti na uveljavljeno stališče, da dokazov, ki so bili predlagani že v teku postopka, pa jih sodišče ni sprejelo, ni mogoče šteti kot novih dokazov.

Izrek

I. Pritožba obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 413. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrglo zahtevo obsojenega A. A. za obnovo kazenskega postopka z dne 19. 7. 2021, dopolnjeno dne 19. 4. 2022. 2. Zoper sklep se je pritožil obsojenec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obsojenec je v obravnavani zadevi vložil že tretjo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, tudi tokrat iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, po kateri se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Vloženo zahtevo je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP pravilno zavrglo, svojo odločitev pa tehtno in argumentirano obrazložilo.

5. Enako kot v zahtevi za obnovo kazenskega postopka, pritožba posplošeno navaja, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, neustrezno obrazloženo in nepravilno presojano, posledično pa je bila napačno ugotovljena in neustrezno obrazložena zlasti njegova kazenska odgovornost. V utemeljitev ponavlja zagovor obsojenca, kot je povzet v točki 1 obrazložitve pravnomočne sodbe, t.j. da je kazensko ovadbo zaradi storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe ponovno vložil zoper isto osebo, ker ga odločitev državnega tožilstva ni prepričala; izpostavlja, kdo vse je bil prisoten pri podpisu oporoke, kar je bilo predmet kazenskih ovadb, kot so povzete predvsem v točkah 4, 6 in 7 obrazložitve pravnomočne sodbe; ter nasprotuje zaključkom glede ugotovljene krivde obsojenca, ki so navedeni v točki 9 obrazložitve pravnomočne sodbe. Pritožbeno sodišče torej na tej podlagi ugotavlja, da se obsojenec zavzema zgolj za novo dokazno oceno dejstev in dokazov, ki so že bili znani oziroma ocenjeni v pravnomočno končanem kazenskem postopku. S tem pa ne more biti uspešen, saj zahteva za obnovo kazenskega postopka ne more biti usmerjena na ponovno, drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov. Tako je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno zaključilo, da obsojenec ni navedel prav nobenega novega dejstva ali novega dokaza, ki bi pod vprašaj postavila ugotovitve pravnomočne sodbe. Pravilnosti izpodbijanega sklepa pa obsojenec ne more omajati niti z dodatnim sklicevanjem na izpovedbo kot priče zaslišanega policista Č. Č., saj tudi v tem delu podaja zgolj drugačno dokazno interpretacijo njegove izpovedbe in graja presojo prvostopenjskega sodišča, ki je izpovedbo policista ocenilo kot verodostojno (točka 5 obrazložitve pravnomočne sodbe). Prav tako pa razloga za obnovo postopka ne more predstavljati v pritožbi izpostavljeno obsojenčevo subjektivno prepričanje o nezadovoljivem zastopanju njegove zagovornice.

6. Upoštevaje že navedeno izhodišče, da zahteva za obnovo kazenskega postopka ne more biti usmerjena na ponovno in drugačno presojo istih dejstev in istih dokazov, je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno tudi presodilo, da novih dokazov v zahtevi za obnovo kazenskega postopka ne predstavljata niti podana dokazna predloga za zaslišanje prič B. B. in C. C. Obsojencu, ki v pritožbi vztraja pri tem, da gre za nova dokaza, tako velja znova pojasniti, da je bil B. B. (v njegovi navzočnosti) zaslišan kot priča že v pravnomočno končanem kazenskem postopku in da je bila njegova izpovedba dokazno ocenjena. Prav tako pa je bil tedaj kot nepotreben zavrnjen obsojenčev dokazni predlog po zaslišanju priče C. C., kar je bilo podrobno in natančno pretreseno v pravnomočni sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča. V zvezi s slednjim pa tudi ni odveč opozoriti na uveljavljeno stališče, da dokazov, ki so bili predlagani že v teku postopka, pa jih sodišče ni sprejelo, ni mogoče šteti kot novih dokazov.1

7. Po obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem ne navaja ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, je bilo odločiti, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

8. Pritožbeno sodišče je obsojenca, upoštevaje njegove premoženjske razmere, oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 885.