Jedro

Če sodišče ugotovi, da predlagani dokaz ni v relevantni materialnopravni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali da ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom moč ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev ali okoliščin, pomembnih za razsojo, potem lahko izvedbo takšnega dokaza zavrne, ne da bi s tem kršilo pravice obdolženca.

Kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1 je mogoče storiti z enim ali več alternativno navedenih izvršitvenih načinov (spolno nadlegovanje, psihično nasilje, trpinčenje ali neenakopravno obravnavanje), ki povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 160 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega F. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Oškodovanca P. R. je sodišče s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo ter obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka. Pod točko II izreka sodbe je sodišče na podlagi 1. točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo obtožbo zoper obsojenega zaradi kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1, storjenega na škodo M. N., in odločilo, da stroški kazenskega postopka v tem delu obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo, obsojencu pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka in sodno takso.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik, kot navaja, zaradi (1) kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer obsojenčeve pravice do obrambe ter predlaganja dokazov v njegovo korist, ki so vplivale na zakonitost sodbe, ter (2) kršitve kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. in 4. točko 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev. Meni, da je zahteva vložena pretežno iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, v zvezi s kršitvijo pravice do obrambe pa je sodišče pojasnilo, zakaj je določene dokazne predloge zavrnilo. V nadaljevanju še navaja, da je bila sodba, s katero je bil oškodovanec P. R. na prvi stopnji spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini, izdana šele dne 20. 5. 2013, torej po izdaji sodbe v obravnavani zadevi, zaradi česar na odločitev v tem postopku ne more vplivati.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi vztrajal pri navedbah iz zahteve in še dodal, da bi bilo mogoče že iz samega vpogleda v kazenski spis Okrožnega sodišča v Mariboru I K 22735/2012 ugotoviti vzrok oškodovančevih problemov in bi si tako lahko sodišče ustvarilo vtis o njegovi osebnosti. Navedel je še, da sodišče prve stopnje zagovorniku na glavni obravnavi ni dovolilo, da bi oškodovanca povprašal po njegovih družinskih težavah.

B.

5. Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba, saj je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena. Ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti, kar se kljub temu, da vložnik zatrjuje kršitev kazenskega zakona in kršitev procesnih določb, izkaže kot bistveni očitek v obravnavani zahtevi.

6. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP z navedbo, da obsojenčevega ravnanja ni mogoče subsumirati pod določbo prvega odstavka 197. člena KZ-1. Iz vsebine vložnikovih navedb in glede na podano obširno razlago besede „mobing“ izhaja prepričanje vložnika, da obsojenčevo ravnanje ne izpolnjuje zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Na enake pritožbene očitke je odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je pojasnilo, da je kaznivo dejanje šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1 mogoče storiti z enim ali več alternativno navedenih izvršitvenih načinov (spolno nadlegovanje, psihično nasilje, trpinčenje ali neenakopravno obravnavanje), ki povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost. Tudi Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 7226/2009 z dne 15. 9. 2011 pojasnilo, da je trpinčenje oziroma mobing, za katerega je značilno ponavljajoče oziroma sistematično negativno in žaljivo ravnanje ali vedenje, zgolj ena izmed štirih izvršitvenih oblik kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po prvem odstavku 197. člena KZ-1. Vrhovno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da obsojenec v obravnavani zadevi ni bil spoznan za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja z izvršitvenim ravnanjem trpinčenja oziroma mobinga, temveč je bilo ugotovljeno, da je prepovedani posledici pri oškodovancu, to je ponižanje in pod točkama I.a in I.c izreka sodbe tudi prestrašenost, dosegel z izvajanjem psihičnega nasilja na delovnem mestu, ki ga je izvršil štirikrat v različnih časovnih terminih. Vložnikovo razpravljanje o mobingu torej glede na dejstvo, da je bil obsojenec spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu zaradi izvajanja psihičnega nasilja nad oškodovancem, ni relevantno.

7. Z vsemi nadaljnjimi navajanji v zahtevi, da je sodišče v izpodbijani sodbi kršilo kazenski zakon, ker ni podan obstoj psihičnega nasilja kot enega od izvršitvenih načinov obravnavanega kaznivega dejanja, ker je obsojenec, ki je v tistem času zasedal vidno mesto v policiji, oškodovanca zgolj opozarjal na napake in nepravilnosti pri njegovem delu, in da posledice, ki jih je oškodovanec neutemeljeno pripisal domnevnemu mobingu s strani obsojenca, izvirajo iz njegovih težav v zasebnem življenju, vložnik ne utemeljuje zatrjevane kršitve kazenskega zakona, temveč uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Tudi v nadaljevanju zahteve, ko vložnik analizira izpovedbo oškodovanca in zaslišane priče D. K., s tem pod pretvezo kršitve kazenskega zakona izraža nestrinjanje s presojo nižjih sodišč glede ugotovljenih odločilnih dejstev, s čimer uveljavlja nedovoljen razlog za izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb z zahtevo za varstvo zakonitosti.

8. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja tudi kršitev obsojenčeve pravice do obrambe oziroma izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave RS ter točke d) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Navaja, da sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu obrambe za pribavo in vpogled v kazenski spis Okrožnega sodišča v Mariboru I K 22735/2012 v zadevi zoper obdolženega P. R. (oškodovanca v obravnavani zadevi) zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Po prepričanju vložnika bi lahko sodišče z izvedbo tega dokaza ugotovilo, da je oškodovanec posledice (ponižanje in prestrašenost) neutemeljeno pripisal domnevnemu obsojenčevemu psihičnemu nasilju in da posledice dejansko izvirajo iz dalj časa trajajočih neurejenih razmer v njegovem družinskem življenju in iz prekomernega uživanja alkoholnih pijač, zaradi česar je bil oškodovanec v obravnavanem obdobju bolj občutljiv.

9. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Če sodišče ugotovi, da predlagani dokaz ni v relevantni materialnopravni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali da ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom moč ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev ali okoliščin, pomembnih za razsojo, potem lahko izvedbo takšnega dokaza zavrne, ne da bi s tem kršilo pravice obdolženca.

10. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 24. 4. 2013 izhaja, da je zagovornik dokazni predlog za pribavo omenjenega kazenskega spisa utemeljeval z navedbami, da bo lahko sodišče z vpogledom v kazenski spis ugotovilo, da je bil P. R. v obravnavanem obdobju pravzaprav prizadet zaradi tistega postopka in ne zaradi domnevnega ravnanja obsojenca. Sodišče prve stopnje je navedeni dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da predlagani dokaz glede na obrazložitev predloga za njegovo izvedbo ne bi v ničemer prispeval k razjasnitvi dejanskega stanja, ki ga je bilo mogoče zanesljivo ugotoviti na podlagi izvedenih dokazov. Tudi sodišče druge stopnje je presodilo, da je prvostopenjsko sodišče že na podlagi izvedenih dokazov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da ni mogoče pritrditi pritožbenim navajanjem, ki nastop oškodovančevih posledic pripisujejo njegovim družinskim razmeram.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza, saj gre za takšen dokaz, ki očitno ne bi mogel biti uspešen oziroma ne bi pripeljal do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi vseh ostalih izvedenih dokazov. Pri kaznivem dejanju šikaniranja na delovnem mestu je odločilnega pomena nastop prepovedanih posledic ponižanosti in prestrašenosti oškodovanca kot posledice (v obravnavani zadevi) izvajanja psihičnega nasilja na delovnem mestu s strani obsojenca. Tudi če bi sodišče ugotovilo, da je oškodovanec P. R. v obravnavanem obdobju imel težave v svoji družini oziroma je nad svojo ženo izvajal nasilje, pa to ne vpliva na ugotovitev sodišča v konkretnem primeru, da je bil obsojenec tisti, ki je nad oškodovancem izvajal psihično nasilje, zaradi česar je oškodovanec občutil ponižanje in bil v dveh primerih tudi prestrašen. Predlagani dokaz je tako po presoji Vrhovnega sodišča neprimeren za dokazovanje neobstoja dejstev, ki jih je sodišče zanesljivo ugotovilo na podlagi ostalih izvedenih dokazov, oziroma izvedba tega dokaza ne bi privedla do drugačne ugotovitve odločilnih dejstev. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da obsojencu z zavrnitvijo omenjenega dokaznega predloga ni bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist oziroma njegova pravica do obrambe.

C.

12. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je vložena pretežno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

13. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik obsojenega z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.

Obsojenec je po podatkih, ki izhajajo iz sodbe sodišča prve stopnje, zaposlen z mesečnim dohodkom 1.200 EUR in solastnik hiše. Vrhovno sodišče je sodno takso odmerilo po tar. št. 71113 (količnik 0,8 za izrek pogojne obsodbe) v zvezi s tar. št. 7111, po kateri je sodna taksa določena v razponu od 70 EUR

do 170 EUR , ter upoštevalo količnik 2 po tar. št. 7152 (zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti). Ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer vložnika je Vrhovno sodišče ocenilo, da plačilo takse v znesku 160 EUR ne bo ogrozilo njegovega vzdrževanja.