Jedro

Opredelitev do vprašanja, ali je bil tožnik zmožen za opravljanje dela zavarovalnega zastopnika, predstavlja dokazno oceno sodišča, pri kateri je bilo to dolžno tehtati tudi vsebino med seboj nasprotujočih si dokazov in ob upoštevanju načela proste presoje dokazov odločiti, katera so tista dejstva, ki jih bo štelo za dokazana.

Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS. Navedeno ustavno jamstvo stranki namreč ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih je predlagala. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso pomembni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. 28-591.286 z dne 17. 7. 2003 in št. I-591286 z dne 25. 2. 2004, ter da se ugotovi, da je bila pri tožniku v času od 14. 1. 1995 do 10. 6. 1997 podana III. kategorija invalidnosti, ker je bila njegova delovna zmožnost za delo na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika trajno zmanjšana. Na podlagi obširno izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da pri tožniku v spornem obdobju ni bilo invalidnosti.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil z odločbo z dne 15. 1. 1995 iz zdravstvenih razlogov premeščen na delovno mesto pomožnega ekonoma, ker ni več mogel opravljati dela zavarovalnega zastopnika. Ne drži ugotovitev invalidske komisije II. stopnje, da v spornem obdobju pri njem ni bila podana invalidnost III. kategorije, ker je bil v tem času zmožen opravljati svoje delo v polnem delovnem času. V letu 1995 je bil v bolniškem staležu tri mesece in pol, večino leta 1996 je bil v polnem bolniškem staležu, proti koncu leta pa po 4 ure dnevno do invalidske upokojitve v letu 1997. Kljub nasprotujočim si ugotovitvam o tem, ali je bil zmožen za delo zavarovalnega zastopnika, sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z dopolnitvijo izvedenskega mnenja in s soočenjem med dr. G. in prof. dr. B., ter ni upoštevalo ostalih medicinskih listin v spisu. S tem je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) in tudi 14. točko tega določila, saj so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Da je bil zmožen opravljati delo zavarovalnega zastopnika in ga je do leta 1994 tudi uspešno opravljal, bi potrdila izvedba dokaza z zaslišanjem F. P.. Ker je ta dokaz sodišče zavrnilo, je kršilo 8. točko citiranega določila ZPP in 22. člen Ustave Republike Slovenije (URS – Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji). Sodišče neutemeljeno ni poklonilo nobene teže oceni delovne sposobnosti tožnika z dne 13. 5. 1996, iz katere izhaja, da ni zmožen za delo zavarovalnega zastopnika. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Neutemeljen je revizijski očitek, da so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju in da zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). To nasprotje naj bi bilo po navedbah revizije v tem, da glede na mnenje invalidske komisije II. stopnje z dne 8. 8. 2006 tožnik že ob nastopu dela zavarovalnega zastopnika v letu 1980 za to delo ni bil zmožen, medtem ko iz mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja z dne 10. 3. 2007 in 3. 3. 2007 izhaja, da naj bi bil za to delo popolnoma zmožen. Opredelitev do vprašanja, ali je bil tožnik zmožen za opravljanje dela zavarovalnega zastopnika, predstavlja dokazno oceno sodišča, pri kateri je bilo to dolžno tehtati tudi vsebino med seboj nasprotujočih si dokazov in ob upoštevanju načela proste presoje dokazov (8. člen ZPP) odločiti, katera so tista dejstva, ki jih bo štelo za dokazana. Izpodbijana zavrnilna sodba temelji na jasni dokazni oceni o tem, da je bil tožnik za delo zavarovalnega zastopnika v spornem obdobju zmožen. Drugostopenjska sodba ne vsebuje takšni dokazni oceni nasprotujočih odločilnih razlogov, zato je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo lahko v celoti preizkusilo.

7. Zmotna je revizijska navedba, da je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena URS, ker sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Zavrnitev dokaznega predloga sama po sebi ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS (1). Navedeno ustavno jamstvo stranki namreč ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih je predlagala. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso pomembni ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, mora pa zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti. Neutemeljena zavrnitev izvedbe dokaza bi tako lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 287. člena ZPP, vendar ta kršitev v obravnavani zadevi ni podana. V zvezi z ugotavljanjem tožnikove zmožnosti za delo zavarovalnega zastopnika sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza s soočenjem dr. G., ki je sodeloval pri izdelavi dopolnilnega mnenja invalidske komisije II. stopnje, in prof. dr. B., ki je izdelal sodno izvedensko mnenje. Zavrnitev dokaznega predloga je utemeljilo z ustreznimi razlogi. Pripombe, ki jih je tožnik podal o izvedenskem mnenju, je namreč razčistilo z zaslišanjem prof. dr. B., dejansko stanje pa ob upoštevanju vseh ostalih izvedenih dokazov postopka ocenilo za dovolj razčiščeno. Tudi pritožbeno sodišče je soglašalo, da soočenje zdravnikov ni bilo potrebno, ker je bilo dejansko stanje o tožnikovi delovni zmožnosti v postopku že dovolj razčiščeno, kar je omogočalo sprejem odločitve. Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog z zaslišanjem tožniku nadrejenega F. P., ki naj bi izpovedal o tem, da je tožnik delo zavarovalnega zastopnika opravljal uspešno do leta 1994, ko so se začele pojavljati zdravstvene težave. Ali je pri tožniku prišlo do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, zaradi katerih bi bila njegova delovna zmožnost zmanjšana ali izgubljena, je z vidika dejanskega stanja strokovno medicinsko vprašanje, ki ga je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo predvsem z vpogledom v listinsko medicinsko dokumentacijo, pridobitvijo izvedenskega mnenja izvedencev ustrezne stroke in zaslišanjem zdravnikov. Za odločitev o tožbenem zahtevku je bila torej pomembna ocena tožnikovega zdravstvenega stanja in ne, ali in do kdaj je delo zavarovalnega zastopnika opravljal uspešno, o čemer naj bi izpovedala predlagana priča. 8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Za odločitev je bistvenega pomena dejanska ugotovitev izpodbijane sodbe, da je bil tožnik v spornem obdobju (od 14. 1. 1995 do 10. 6. 1997) zmožen za delo zavarovalnega zastopnika, kot tudi za vsako drugo delo v okviru svoje izobrazbe v polnem delovnem času. Na takšno dokazno oceno je Vrhovno sodišče pri svojem odločanju vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijskih navedb, s katerimi tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede ocene njegove delovne zmožnosti, ni mogoče upoštevati, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog.

10. Ker tožnik ni dokazal, da je bila njegova delovna zmožnost za delo na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika v spornem obdobju trajno zmanjšana, je sodišče tožbeni zahtevek za priznanje III. kategorije invalidnosti (27. in 34. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadaljnji) utemeljeno zavrnilo.

11. Z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 36/2008 z dne 12. 1. 2009.