Jedro

Če je v konkretnem opisu kaznivega dejanja uporabljen isti izraz, kot v zakonskem opisu, ne gre za bistveno napako v opisu dejanja, kadar v zakonu uporabljenega izraza ni mogoče ali ni potrebno konkretizirati na drug način; če pa ima v zakonu uporabljeni izraz v splošnem pogovornem jeziku več pomenov, v kontekstu kazenskega zakona pa ima omejene pomene, je treba poleg dokazanosti dejstva, ki naj bi pomenilo uresničitev zakonskega znaka, presoditi tudi, ali se to dejstvo lahko podredi pod uporabljeni izraz.

Izrek

Izpodbijani pravnomočni sodbi sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obdolženemu I.I. zaradi kaznivega dejanja uničenja poslovnih listin po drugem odstavku 240. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo dva meseca zapora in preizkusno dobo enega leta, dolžan pa je plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovornica je zoper sodbi vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. točki in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Trdi, da obdolženčevo dejanje nima znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 240. člena KZ: sodbi ugotavljata, da obsojenec ni izročil samostojnemu podjetniku B.S., za katerega je opravljal knjigovodske storitve, davčne napovedi, obrazce za DDV, plačilne liste, prijave podatkov za ZPIZ in kompletne knjigovodske podatke v elektronski obliki, ker mu oškodovanec ni plačal njegovih storitev in je tako uveljavljal svojo pridržno pravico po 261. členu Obligacijskega zakonika (OZ), kar izključuje obstoj kaznivega dejanja. Če pa obdolženec pridržne pravice objektivno ni imel, pa je lahko storil le kaznivo dejanje samovoljnosti po 313. členu KZ, ker je mislil, da to pravico ima. Sodišče druge stopnje je zmotno štelo, da obdolženec ni imel pridržne pravice do oškodovančevih listin in ni presodilo pritožbenih navedb, da obdolženčevo dejanje ni kaznivo dejanje. Predlaga, da se obdolženca oprosti obtožbe ali pa se sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da sta sodišči pravilno ugotovili, da je obdolženec skril oškodovančeve poslovne listine, motiv za njegovo ravnanje pa ni pomemben, zato je pravilno stališče pritožbenega sodišča, da obdolženec ni imel pridržne pravice do oškodovančevih listin, ki so bile pomembne za ugotavljanje poslovnega uspeha njegovega podjetja.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in zagovornici, o njem pa se je izjavila zagovornica. Nasprotuje stališču v odgovoru, da motiv ni pomemben in vztraja pri stališču zahteve, da je obdolženec imel pridržno pravico, če pa je ni imel, je bil v zmoti o njej in bi zato lahko bilo njegovo dejanje kvečjemu kaznivo dejanje samovoljnosti, tega pa ni obtožen.

Zahteva zagovornice obsojenega I.I. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, Vrhovno sodišče pa je sodbi razveljavilo, ker je pri odločanju o zahtevi nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v sodbah.

Zagovornik lahko vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe (prvi odstavek 420. člena in prvi odstavek 421. člena ZKP). Po določbah drugega odstavka 420. člena ZKP zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Zahteva ni določna v opredelitvi, katere določbe kazenskega zakona naj bi bile kršene, upoštevaje razloge, s katerimi utemeljuje kršitev kazenskega zakona, pa je očitno, da uveljavlja kršitev 7. člena KZ v povezavi z drugim odstavkom 240. člena KZ, torej, da obdolženčevo dejanje ni kaznivo dejanje, ker ni bilo protipravno, ker je oškodovančeve poslovne listine zadrževal na podlagi pridržne pravice po 261. členu OZ. To stališče zahteve je zmotno. Sodbi sodišča prve in druge stopnje sta ta ugovor sicer zavrnili z nejasnimi razlogi: da obdolžencu njegova terjatev do oškodovanca ni dajala pravice do zadrževanja dokumentacije, ker da bi se moral poslužiti pravnih poti in da je dejanje storil z direktnim naklepom, ker je vedel, da so listine oškodovančeva last. Toda obstoj terjatve proti lastniku pridržane stvari je temeljni pogoj za pridržno pravico po prvem odstavku 261. člena OZ, pridržna pravica se lahko izvršuje vzporedno s pravnim postopkom za plačilo terjatve, naklepno zadrževanje stvari je seveda pogoj za kazensko odgovornost in za uresničevanje pridržne pravice in dolžnikova lastninska pravica do pridržane stvari je pogoj za obstoj pridržne pravice na njej. Toda po določbah drugega odstavka 262. člena OZ pridržna pravica ni dopustna proti listinam in drugim stvarem, ki jih ni mogoče dati na prodaj, kar je razumljivo, saj se upnik lahko poplača iz pridržane stvari enako kot zastavni upnik (264. člen OZ). Očitno je, da so bile knjigovodske listine in knjige last oškodovanca in tudi nimajo tržne vrednosti, zato je zaključek sodišč, da obdolženec ni imel pridržne pravice do njih pravilen čeprav je utemeljen z nejasnimi razlogi.

Zahteva tudi navaja, da je obdolženec izvrševal pridržno pravico v zmotnem prepričanju, da jo ima, torej v pravni zmoti. Te navedbe posegajo na področje dejanskega stanja. Po določbah prvega odstavka 21. člena KZ ni kazensko odgovoren storilec, ki iz opravičenih razlogov ni vedel, da je dejanje prepovedano. Ali so razlogi, s katerimi storilec utemeljuje svojo pravno zmoto podani in ali so opravičljivi, se ugotavlja in presoja v vsakem primeru posebej. Sama zahteva ne navaja nobenih okoliščin, ki naj bi pri obdolžencu povzročile zmoto o pravni dovoljenosti njegovega ravnanja in zakaj naj bi bili ti razlogi opravičljivi. Zahteve zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti, poleg tega pa zahteve zaradi pomanjkljivih razlogov v tem pogledu ne bi bilo mogoče preizkusiti, torej je zahteva tudi v tem delu neutemeljena.

Stališče zahteve, da je s kršitvijo prvega odstavka 395. člena ZKP, ker da sodišče druge stopnje „o vseh konkretnih pritožbenih navedbah ni zavzelo stališča ..., tudi v smeri, da dejanje obdolženca ni kaznivo dejanje“ bistveno kršilo kazenski postopek po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, je zmotno. Za tako kršitev gre, če je sodišče zagrešilo katero od absolutno bistvenih kršitev postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP. Čeprav zahteva ne pove določno, katera kršitev naj bi bila s kršitvijo prvega odstavka 395. člena ZKP storjena, je očitno, da meri na kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je (med drugimi) podana, če sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni, ali v precejšnji meri med seboj v nasprotju. Kadar sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o vseh relevantnih pritožbenih navedbah, ne gre za takšno kršitev, ampak za kršitev določb prvega odstavka 395. člena ZKP, ki je lahko relativno bistvena kršitev postopka po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, kadar je vplivala ali bi lahko vplivala na zakonitost sodbe. Sicer pa je sodišče druge stopnje pritožbeno navedbo, da obdolženčevo dejanje ni kaznivo dejanje, ker da je izvrševal pridržno pravico, presodilo in stališče obrazložilo v drugem odstavku na tretji strani svoje sodbe. Zahteva vpliva morebitne kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP niti ne pojasnjuje, zato zatrjevana kršitev postopka ni podana.

Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti glede vprašanja, ali ima obsojenčevo dejanje vse znake kaznivega dejanja, pa je nastal precejšen dvom v pravilnost ugotovitve odločilne okoliščine, namreč, ali je obdolženec oškodovančevo poslovno dokumentacijo skril, kot se trdi v izreku sodbe sodišča prve stopnje v pomenu tega izraza v drugem odstavku 240. člena KZ. V izreku sodbe se v dejstvenem opisu kot obdolženčevo izvršitveno dejanje navaja, da je dne 30.6.2005 v Murski Soboti „skril davčne napovedi, obrazce za DDV, plačilne liste, prijave za ZPIZ in elektronske knjigovodske evidence za samostojnega podjetnika B.S.“, za katerega je dotlej pogodbeno opravljal knjigovodske storitve. V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje na četrti strani sodišče ugotavlja, da „obdolženi S. listin iz izreka ni hotel izročiti, je torej pred njim skril ... poslovne listine ...“. Sodišče druge stopnje je pravilnosti te ugotovitve pritrdilo v zadnjem odstavku na drugi strani in prvem odstavku na naslednji strani, ko navaja, da je „sodišče pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva in da v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopne sodbe“.

Izvršitveno ravnanje obdolženca je v izreku sodbe opisano samo z glagolom „skril“, torej z istim izrazom, ki je uporabljen v drugem odstavku 240. člena za določitev enega od abstraktnih načinov izvršitve tega kaznivega dejanja. Zaradi tega bi se takemu opisu v izreku sodbe moglo očitati nezadostno konkretizacijo zakonskega znaka, kar bi lahko bila bistvena pomanjkljivost izreka sodbe po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodna praksa je sicer enotna v stališču, da ni bistvena napaka opisa, če je v dejstvenem opisu uporabljen isti izraz, kot je uporabljen v zakonskem opisu, kadar v zakonu uporabljenega izraza praktično ni mogoče ali ni potrebno ustrezno konkretizirati na drug način, kot npr. posebnega namena pri obarvanem naklepu, kadar je ta namen zakonski znak določenega kaznivega dejanja. Tudi izvršitveno ravnanje storilca, kadar je opisano z istim glagolom kot je uporabljen v kazenski normi, ni nujno bistvena pomanjkljivost opisa, zlasti kadar ima uporabljeni glagol enopomensko oziroma opredeljuje zelo ozko specifično ravnanje, zaradi česar ga je mogoče nadomestiti le z drugim istopomenskim izrazom. Dovršni glagol „skriti“ ima v splošnem pogovornem jeziku sicer več pomenov, tudi s precej različno vsebino, najpogosteje pa pomeni, da „kdo da nekaj ali nekoga na tako mesto, da se ne vidi, ne opazi, npr. na podstrešje, pod plašč, v bunker, na varno“, skratka v skrivališče (Slovar slovenskega knjižnega jezika pri geslu „skriti“). V tem pomenu je glagol skriti uporabljen tudi v drugem odstavku 240. člena KZ. Podobno je z dovršnim glagolom „vzeti“, ki opredeljuje več načinov vzetja z različnimi pomeni, v splošnem pogovornem jeziku pa pomeni „narediti, da kaj pride k nekomu, navadno v posest, zlasti s prijemom v roko“. V takem pomenu je ta glagol uporabljen v inkriminaciji tatvine po 211. členu KZ in iz nje izpeljanih kaznivih dejanj (ima pa tudi druge pomene, npr. vzeti koga v službo, v oskrbo, vzeti kaj v popravilo ali iz česa, npr. denar iz banke, itd.). Pravilni pomen izraza „vzeti“ je odločilen npr. za razlikovanje kaznivega dejanja tatvine od zatajitve ali ropa od roparske tatvine. Podobno je odločilnega pomena pravilno razumevanje pomena glagola „skriti“ za ugotovitev, ali je storilec stvar v določenih krajevnih in časovnih okoliščinah iz okolja, kjer je bila opazna, prestavil v skrivališče oziroma jo kako drugače „napravil“ neopazno.

Če konkretni opis dejanja v izreku sodbe uporabi enak glagol kot zakonski opis (ali sinonim) brez podrobnejšega opisa ravnanja torej ne bo pomanjkljiv, kadar zakonskega znaka ni potrebno, ker je z njim ravnanje povsem jasno določeno, ali ni mogoče podrobneje opredeliti. V tem primeru se dokazuje le obstoj dejstva, kot ga opredeljuje ta izraz. V drugih primerih se opisu lahko očita pomanjkljivost, ki pa ne bo bistvena, če v danem primeru storilčevo ravnanje dejansko ustreza pomenu uporabljenega izraza, kot ga ima v kazenski določbi. Tudi v teh primerih se ne postavlja vprašanje, ali je konkretni način storitve moč podrediti pod določeni zakonski znak in se zato dokazuje samo dejstvo, ki ga izraz vsebuje. Kadar pa ima v zakonu uporabljeni izraz v splošnem pogovornem jeziku več pomenov, v kontekstu kazenskega zakona pa ima omejene pomene, je treba poleg dokazanosti dejstva, ki naj bi pomenilo uresničitev zakonskega znaka, presoditi tudi, ali se to dejstvo lahko podredi pod uporabljeni izraz. Če ta presoja pokaže, da subsumpcija ni ustrezna, je pomanjkljivost konkretnega opisa dejanja bistvenega pomena. Kadar je ta pomanjkljivost prevzeta iz opisa v obtožnem aktu (kot se to praviloma dogaja), jo je mogoče prepoznati šele z ugotovitvijo podrobnih izvršitvenih dejanj, saj s formalnim preizkusom obtožnega akta po drugem odstavku 270. člena, drugem odstavku 276. člena in prvem odstavku 435. člena ZKP napake ni mogoče ugotoviti, ker v konkretnem opisu uporabljeni izraz ponavlja izraz iz zakonskega opisa.

V obravnavani zadevi se v obtožnem predlogu v dejstvenem opisu (pa tudi v abstraktnem opisu) navaja, da je obdolženec poslovne listine B.S. „uničil ali skril“. Šele iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje je vidno izvršitveno dejanje skritja, to pa je neizpolnitev oškodovančeve zahteve, da mu obdolženec izroči oziroma vrne njegovo poslovno dokumentacijo in knjigovodske evidence. Ob upoštevanju prej obrazložene vsebine glagola „skriti“ obstaja zato precejšen dvom, ali je obdolženec res dne 30.6.2005 v Murski Soboti skril oškodovančeve listine, ker se v obrazložitvi kot izvršitvena dejanja navaja samo ravnanje, ki ga ni mogoče opredeliti kot skritje v pomenu, kot je uporabljen v drugem odstavku 240. člena KZ. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi 427. člena ZKP sodbi razveljavilo, da se v ponovljenem postopku ugotovi, ali je obdolženec v danih časovnih in krajevnih okoliščinah, poleg zavrnitve zahteve, da izroči listine oškodovancu, izvršil še kakšna druga dejanja, ki lahko pomenijo uresničitev zakonskega znaka „skriti“ po drugem odstavku 240. člena KZ.