Jedro

Pogodba v prometu blaga ali storitev je le tista pogodba, ki jo sklepata subjekta, ki opravljata gospodarsko dejavnost, in če jo skleneta glede predmeta njunega poslovanja ali je v zvezi s predmetom dejavnosti. Poslovni predmet tožeče stranke ni bil promet z nepremičninami in tudi zveza med kupoprodajno pogodbo (glede poslovnih prostorov) in poslovnim predmetom ni obstajala. Zato se za terjatev za plačilo kupnine ne uporablja triletni (prvi odstavek 374. člena ZOR), temveč petletni zastaralni rok (371. člen ZOR).

Terjatev na plačilo obresti je sicer akcesorna po svojem nastanku (369. ZOR), drugače pa je samostojna terjatev. Prav zato, ker je terjatev na plačilo obresti samostojna terjatev, ugovor zastaranja glavnice, ki ga poda dolžnik, ne vključuje tudi ugovora zastaranja obresti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je tožeči stranki dolžna povrniti stroške za odgovor na revizijo v znesku 272.997,00 SIT v osmih dneh.

Obrazložitev

Glede na prvi odstavek 498. člena ZPP je sodišče izvedlo revizijski postopek po določbah ZPP 1977. Tožeča stranka je postavila tri zahtevke. Sodišče prve stopnje je zavrnilo glavni in prvi podrejeni zahtevek, ugodilo pa je drugemu podrejenemu zahtevku na plačilo 9.092.757,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena v povezavi z 1. točko prvega odstavka 385. člena ZPP 1977 in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP 1977). Revizijskemu sodišču predlaga, naj razveljavi sodbi drugostopenjskega in prvostopenjskega sodišča in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila vročena tožeči stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožeča stranka je predlagala zavrnitev revizije, Državno tožilstvo pa se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti (386. člen ZPP 1977) preizkusilo izpodbijano sodbo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Ugotovilo je, da do njih ni prišlo. To pa je hkrati tudi edina kršitev določb pravdnega postopka, na katero pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh ostalih kršitev določb pravdnega postopka mora revident navesti razloge, iz katerih naj bi izhajalo, da je bil postopek kršen. To velja tudi za revizijski razlog po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Revident je sicer zatrjeval, da se sodba ne more preizkusiti, ni pa povedal, v čem vidi kršitev. Ker revident ni navedel razlogov, ki bi kazali na obstoj kršitve 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede te kršitve ni preizkusilo (drugi odstavek 365. člena ZPP 1977).

V reviziji izraženo nezadovoljstvo nad materialnopravno odločitvijo glede aktivne legitimacije pa še ne pomeni, da se sodbe ne more preizkusiti. Revident namreč navaja, da je v sodni register vpisana začasna odredba, ki prepoveduje delno lastninsko preoblikovanje. Po revidentovem mnenju naj bi začasna odredba preprečevala razpolaganje s terjatvijo do tožene stranke. Prvostopenjsko sodišče pa ni ugotovilo, da bi bila vpisana kakršnakoli začasna odredba v sodni register. Navedbe o začasni odredbi so torej novo dejstvo na revizijski stopnji. Takšno dejstvo je neupoštevno (387. člen ZPP 1977). V reviziji zastopano mnenje tožene stranke pa je tudi materialnopravno zmotno. Izterjava terjatve ni vrsta razpolaganja z terjatvijo, saj se z izterjavo terjatev v ničemer ne spremeni. Celo če bi bila res izdana začasna odredba z zatrjevano vsebino, bi tožeči stranki z njo izterjava terjatve do tožene stranke ne bila prepovedana.

Odločitev drugostopenjskega sodišča glede upravičenja za izterjavo je bila pravilna. V kupoprodajni pogodbi je kot prodajalec res bila navedena delovna organizacija (hrvaško: RO za "radna organizacija") Hotel T., žigosana pa je bila pogodba z žigom temeljne organizacije GP T. L TOZD R. - Hotel T.. Morebitne dvome glede osebe prodajalca pa je odstranila združitev delovne organizacije Hotel T. in TOZD R. v Hotel T., kar je vse razvidno iz sodnega registra.

Revident je tudi menil, da naj bi tožena stranka ne bi bila dolžnik tožeče stranke. Po predpisih Republike Hrvaške naj bi tožena stranka (Tan. d.d.) odgovarjala s svojim premoženjem le za svoje obveze, ne pa tudi za obveznosti RO JTP Tan.

Pogodbena stranka kupoprodajne pogodbe z dne 7.7.1989 in aneksa z dne 11.6.1991 je bila res RO JTP Tan. in ne Tan. d.d. Kasneje se je pravna oblika tožene stranke zaradi privatizacije spremenila. Zakon o podjetjih kot nekdanji jugoslovanski zakon (ki je na Hrvaškem veljal do 1.1.1995) ali hrvaški Zakon o pretvorbi društvenih preduzeća (Narodne novine št. 19/1991, 83/1992 in 16/93) pa ne določata prenehanja obstoja pravne osebnosti pravne osebe, ki je spremenila pravno obliko in tudi ne prenehanja obstoja pravne osebnosti zaradi privatizacije. Sprememba pravne oblike in privatizacija torej sama po sebi še ne pomenita, da nastane nova pravna oseba in tudi ne, da tožena stranka ne odgovarja za obveznosti nastale v času, ko je še imela pravno obliko delovne organizacije. Če bi jugoslovansko ali hrvaško pravo hotelo kaj drugega, bi to moralo določiti. Pravna osebnost tožene stranke je torej neprekinjeno obstajala od trenutka sklenitve kupoprodajne pogodbe naprej, s tem pa tudi odgovornost za svoje obveznosti.

Revident je menil, da nasprotuje morali in dobri veri v blagovnem prometu, če tožeča stranka vtožuje kupnino, kot je bila dogovorjena za poslovni prostor v velikosti 384,27 m2, čeprav je poslovni prostor v resnici velik le 236 m2. Revident pa glede tega nima prav. Z aneksom je tožena stranka pristala na to, da bo za bistveno manjšo površino (236 m2 namesto 384,27 m2) prodanih nepremičnin plačala isto kupnino, kot je bila že prej dogovorjena s kupno pogodbo. Tudi ni zatrjevala kakršnihkoli okoliščin, ki bi kazale na nemoralnost sklenjenega aneksa. Tožeča stranka lahko torej zahteva poravnavo celotne kupnine.

Triletni zastaralni rok po prvem odstavku 374. člena ZOR velja le za medsebojne terjatve družbenih pravnih oseb v prometu blaga in storitev; v ostalih primerih pa velja splošni zastaralni rok. Ta znaša pet let (371. člen ZOR). O vprašanju, katere pogodbe so pogodbe v prometu blaga in storitev, je revizijsko sodišče enkrat že odločilo (sodba III Ips 43/99). Pogodba v prometu blaga ali storitev je le tista pogodba, ki jo sklepata subjekta, ki opravljata gospodarsko dejavnost, in če jo skleneta glede predmeta njunega poslovanja ali je v zvezi z predmetom dejavnosti. Iz dejanskih ugotovitev pa ne izhaja, da je poslovni predmet tožeče stranke promet z nepremičninami in tudi ne, da bi obstajala kakšna zveza med kupoprodajno pogodbo z dne 7.7.1989 in poslovnim predmetom katere od obeh strank. Terjatev za plačilo kupnine je glavnica, zanjo pa se torej ne more uporabiti triletni, temveč splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR. Tožba je bila vložena 15.6.1995. Terjatvi za plačilo obrokov kupnine, ki sta zapadli v plačilo 31.12.1990 in 31.12.1991, torej nista zastarali.

Tožena stranka je pred prvostopenjskim sodiščem ugovarjala le zastaranje obrokov, ki so zapadli 31.12.1990 in 31.12.1991, ne pa tudi obresti od teh obrokov. Obrestna terjatev je sicer akcesorna po svojem nastanku (369. člen ZOR), drugače pa je samostojna terjatev (prim. 369. člen ZOR in prvi odstavek 372. člena ZOR). O samostojnosti terjatve na plačilo obresti je Vrhovno sodišče že odločilo v zadevi VIII Ips 196/99. Prav zato, ker je terjatev obresti samostojna terjatev, ugovor zastaranja glavnice ne vključuje tudi ugovora zastaranja obresti.

Ugovor zastaranja obresti je tožena stranka torej prvič uveljavljala šele v reviziji. Za odločitev o ugovoru zastaranja pa bi bilo potrebno ugotavljati nova dejstva in izvajati dokaze, kar pa na revizijski stopnji ni več dopustno (prim. tretji odstavek 385. člena ZPP 1977). Revizijsko sodišče zato ugovora zastaranja ni smelo upoštevati.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je pritožbeno sodišče določbe pravdnega postopka in tudi materialno pravo uporabilo pravilno. Zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo (393. člen ZPP 1977).

Revizijsko sodišče je glede na prvi odstavek 166. člena ZPP 1977 odločilo tudi o revizijskih stroških. Ker tožena stranka v revizijskem postopku ni uspela, mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP 1977).

Pooblaščenec tožeče stranke je prijavil 1500 odvetniških točk nagrade za sestavo odgovora na revizijo in še 30 odvetniških točk za administrativne stroške. Glede na vrednost spornega predmeta se tožeči stranki po tarifni številki 16 v povezavi z tarifno številko 13 Odvetniške tarife in z ozirom na vrednost spornega predmeta prizna 1500 odvetniških točk nagrade. Na temelju drugega odstavka 15. člena Odvetniške tarife pa je tožena stranka tudi upravičena do povrnitve 30 odvetniških točk za administrativne stroške. Tožena stranka je torej upravičena skupaj do 153.000,00 SIT nagrade vključno z 19 % DDV od tega zneska, kar znese v denarju skupaj 182.070,00 SIT.

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev sodne takse za odgovor na revizijo. To pa znaša 90.927,00 SIT. Skupaj je tožeča stranka torej upravičena do povrnitve 272.997,00 SIT stroškov.