Jedro

Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku že samo zaradi protipravnega posega v osebnostne pravice tožeče stranke. Ugled in dobro ime sta osebnostni pravici, ki sta po 183. členu OZ priznani tudi pravnim osebam. Za okrnitev ugleda ali dobrega imena prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Pravno priznana nepremoženjska škoda je po navedenem pravnem določilu že sama kršitev te osebnostne pravice. Vendar morajo biti za obstoj odškodninske obveznosti povzročitelja izpolnjene tudi ostale predpostavke civilnega delikta: poleg škode in protipravnega ravnanja še vzročna zveza med ravnanjem odgovorne osebe in škodo. Najpogostejša pojavna oblika ravnanj, ki povzročajo okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe, ki so torej v vzročni zvezi, so različne izjave, dane v javnosti oziroma objave določenih trditev o delovanju – poslovanju pravne osebe, kar je bilo predmet očitanih ravnanj tožeče stranke tudi v obravnavani zadevi. Vzročna zveza med izjavo oziroma objavo o trditvah o določenih dejstvih in okoliščinah v zvezi z delovanjem pravne osebe in okrnitvijo ugleda pravne osebe je podana, kadar je vsebina te izjave oziroma njene objave neresnična. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 107 sodbe, pa vzročne zveze ni, če v resnici nastopijo določena dejstva oziroma okoliščine, ki objektivno krnijo ugled oziroma dobro ime pravne osebe. V takih primerih so vzroki za okrnitev ugleda oziroma dobrega imena pravne osebe ta dejstva in okoliščine same, ne pa objava teh dejstev.

Trditveno in dokazno breme za prve tri predpostavke odškodninske obveznosti povzročitelja so tudi v primeru kršitev osebnostnih pravic pravne osebe na oškodovancu (protipravno ravnanje, obstoj škode in vzročna zveza), česar tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka v tem postopku ni zmogla.

Dokazna ocena, da so bili objavljeni podatki o statusnem preoblikovanju tožeče stranke in o nadaljnjih pooblastilih prejšnjega zastopnika tožeče stranke resnični, temeljijo na pravilno ocenjenem procesnem gradivu.

Ker tožeči stranki ni uspelo dokazati neresničnosti objavljenih dejstev, je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja vzročne zveze pravilno zavrnjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe, za objavo opravičila za neresnične navedbe, objavljene na spletu dne 1. 2. 2021, za objavo opravičila za neresnične navedbe, objavljene na spletni strani tožene stranke dne 27. 1. 2021 in za umik objave z dne 27. 1. 2021 v zvezi s tožečo stranko s spletne strani tožene stranke oziroma podredno za delni umik te objave s spletne strani tožene stranke ter za objavo sodbe na spletni strani tožene stranke ter v časniku X. (točka I izreka). V točki II izreka je s sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. V točki III je tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 2.519,91 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper sodbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP1. Predlaga razveljavitev (prav: spremembo) sodbe v celoti z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in plačilom pravdnih stroškov, podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povzema objavo z dne 1. 2. 2021 ter ugotovitve sodišča o njej. Navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo protipravnost ravnanja tožene stranke, a vseeno tožbeni zahtevek zavrnilo, ker naj tožeča stranka ne bi dokazala, da je vsebina spornih izjav (in dopisov) neresnična. Taka odločitev ni v skladu z zakonom in sodno prakso. Tožena stranka je s protipravnim ravnanjem posegla v osebnostne pravice tožeče stranke. Že samo zato bi bilo treba ugoditi tožbenemu zahtevku, prisoditi odškodnino in naložiti umik objav s spletne strani tožene stranke. Tožnica je dokazala vse predpostavke civilnega delikta (protipravno dejanje, škodo, vzročno zvezo in krivdo). Za ta postopek ni bistveno, ali so sporne objave resnične ali neresnične. Že objava brez temelja posega v osebnostno pravico, za katero tožeči stranki pripada denarna odškodnina in pravica do umika objave. Odločilni element, da tožeča stranka ni dokazala neresničnih objav, sodišče izpeljuje iz zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tožnica je z notarskim zapisom dokazala, da posli nakupa in pripojitve niso bili odpovedani. Veljavno sklenjen in nikoli izpodbijan notarski zapis ima konstitutivni učinek, značaj javne listine. Sodišče mora vsebino listine vzeti za resnično. Ni mogoče preizkusiti, zakaj je štelo, da tožnica tega ni dokazala, čeprav je predložila notarski zapis. Podana je kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve ustavnih pravic (25., 22. člen Ustave RS ter prvega odstavka 6. člena EKČP). Razlogi o odločilnem vpisu v sodni register so napačni, saj vpis sprememb lastništva poslovnega deleža nima konstitutivnega, ampak le deklaratorni učinek. Dejstvo, da sprememba lastništva poslovnega deleža še ni bila objavljena v sodnem registru, ne pomeni, da se lastništvo ni spremenilo. Vztraja, da bi, če bi tožena stranka skrbno ravnala, pri izvajanju svojih pooblastil morala pozvati tožnico k izjavi in spornih objav ne bi smela objaviti, ker zanje ni imela podlage. Zaključki o relaciji A. A. – družba B., d.o.o. so v nasprotju z listinskimi dokazi (s pogodbo o dveh profitnih centrih). Celotna relacija je za odločitev o stvari nerelevantna.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, naj jo višje sodišče zavrne, potrdi izpodbijano sodbo ter tožeči stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka uveljavlja plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve njenih osebnostnih pravic (okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe – 184. člen OZ2) in opravičilo ter umik objav ter objavo sodbe (134. člen OZ in 178. člen OZ), vse v zvezi z objavama na toženkinih spletnih straneh z dne 27. 1. 2021, za katere je tožnica trdila in dokazovala, da so zavajujoče, in zaradi nadaljnjega ravnanja toženke in objave z dne 1. 2. 2021, za katera je tožnica trdila in dokazovala, da so neresnične, in kar vse po njenih trditvah predstavlja nedopusten poseg v njene osebnostne pravice, ker krnijo njen ugled in dobro ime. Toženka se je branila, da je izvajala zakonsko določene naloge in pooblastila nadzornega in regulatornega organa v skladu z Zakonom o revidiranju (Zrev-2)3 in objavila resnične podatke zaradi izvajanja nalog varovanja javnega interesa in z namenom zaščite subjektov (naročnikov tožeče stranke).

6. Sodišče je pri odločanju pravilno izhajalo iz materialnopravnih določb 183., 134., 132. in 178. člena OZ. Ugotovilo je, da objava z dne 27. 1. 2021 ni protipravna (objektivno žaljiva in zavajujoča). Za nadaljnje ravnanje tožene stranke in objavo z dne 1. 2. 2021 pa je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala vzročne zveze med zatrjevanim nedopustnim ravnanjem in zatrjevano posledico, ker vsebina objav ni bila neresnična in žaljiva. Tožbeni zahtevek je po takih dejanskih ugotovitvah zavrnilo že po temelju, ker niso bile izkazane vse predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke.

7. Pritožba navaja, da sodbo izpodbija v celoti, a vsebinskih razlogov zoper zavrnitev zahtevka v zvezi z objavo z dne 27. 1. 2021 ne podaja. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu, ko mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ugotavlja, da je odločitev, pojasnjena v točkah 82 do 85 sodbe, pravilna in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato bo v nadaljevanju odgovorilo na ključne pritožbene navedbe, ki izpodbijajo odločitev o objavi z dne 1. 2. 2021. 8. Zmotno je pritožbeno naziranje, da bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku že samo zaradi protipravnega posega v osebnostne pravice tožeče stranke. Ugled in dobro ime sta osebnostni pravici, ki sta po 183. členu OZ priznani tudi pravnim osebam. Za okrnitev ugleda ali dobrega imena prisodi sodišče pravni osebi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera to opravičujejo. Pravno priznana nepremoženjska škoda je po navedenem pravnem določilu že sama kršitev te osebnostne pravice. Vendar morajo biti za obstoj odškodninske obveznosti povzročitelja izpolnjene tudi ostale predpostavke civilnega delikta: poleg škode in protipravnega ravnanja še vzročna zveza med ravnanjem odgovorne osebe in škodo. Najpogostejša pojavna oblika ravnanj, ki povzročajo okrnitev ugleda ali dobrega imena pravne osebe, ki so torej v vzročni zvezi, so različne izjave, dane v javnosti oziroma objave določenih trditev o delovanju – poslovanju pravne osebe, kar je bilo predmet očitanih ravnanj tožeče stranke tudi v obravnavani zadevi. Vzročna zveza med izjavo oziroma objavo o trditvah o določenih dejstvih in okoliščinah v zvezi z delovanjem pravne osebe in okrnitvijo ugleda pravne osebe je podana, kadar je vsebina te izjave oziroma njene objave neresnična. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 107 sodbe, pa vzročne zveze ni, če v resnici nastopijo določena dejstva oziroma okoliščine, ki objektivno krnijo ugled oziroma dobro ime pravne osebe4. V takih primerih so vzroki za okrnitev ugleda oziroma dobrega imena pravne osebe ta dejstva in okoliščine same, ne pa objava teh dejstev. Trditveno in dokazno breme za prve tri predpostavke odškodninske obveznosti povzročitelja so tudi v primeru kršitev osebnostnih pravic pravne osebe na oškodovancu (protipravno ravnanje, obstoj škode in vzročna zveza), česar tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka v tem postopku ni zmogla.

9. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica v obravnavanem primeru ni dokazala relevantne vzročne zveze. Pritožbeni očitki o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, napačni uporabi materialnega prava in o krivdnem ravnanju tožene stranke (ker pred objavo ni seznanila tožeče stranke o pisanjih njenih naročnikov toženki in je ni pozvala k izjavi, preden je vsebino dopisov toženkinih naročnikov objavila na svojih spletnih straneh dne 1. 2. 2021), so neutemeljeni. Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta. Če manjka le ena od njih (v obravnavanem primeru: vzročna zveza), tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi.

10. Dokazna ocena, da so bili objavljeni podatki o statusnem preoblikovanju tožeče stranke in o nadaljnjih pooblastilih prejšnjega zastopnika tožeče stranke resnični, temeljijo na pravilno ocenjenem procesnem gradivu. Z notarskim zapisom o odsvojitvi poslovnega deleža tožeča stranka po pravilni dokazni oceni in presoji sodišča prve stopnje ni dokazala pripojitve tožeče stranke k družbi B., d.o.o., kot zmotno še v pritožbi trdi tožeča stranka. Družba z omejeno odgovornostjo se ustanovi s pogodbo med družbeniki (drugi odstavek 76. člena ZGD-15). Družba se lahko statusno preoblikuje (579. člen ZGD-1). Za združitev kapitalskih družb, pri katerih so udeležene tudi družbe z omejeno odgovornostjo, pa se smiselno uporabljajo določbe ZGD-1. V 587. členu tega zakona je določeno, da mora biti (tudi) pogodba o pripojitvi sklenjena v obliki notarskega zapisa, slednja pa mora biti vložena pri registrskemu sodišču, ki vpiše statusno spremembo v sodni register (590. in 591. člen ZGD-1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka takega pravnega posla niti vpisa v sodni register ni dokazala. Na drugi strani pa je objava podatkov o predvideni, a nerealizirani pripojitvi temeljila na podatkih sodnega registra in informacijah, ki jih je toženi stranki posredovala družba B., d.o.o. Razlogi v točkah 108 do 115, zakaj ni sledilo navedbam tožeče stranke o pripojitvi tožeče stranke k družbi B., d.o.o., so jasni, pravilni in prepričljivi. Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni. Ker tožeča stranka po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni dokazala že konstitutivnega temelja (sklenitve pogodbe) za pripojitev, pritožbeno sklicevanje na zgolj deklarativni značaj vpisa v sodni register ne omaje dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje o resničnosti objavljenih informacij.

11. Pritožba izpodbija še dokazno oceno o pooblastilih prejšnjega zastopnika tožeče stranke za pošiljanje dopisov na dan 27. 1. 2021. Po eni strani sodišču očita protispisnost, češ da so ugotovitve sodišča v nasprotju z listinskimi dokazi, po drugi strani pa, da za obravnavani spor to razmerje ni pravno relevantno. Noben očitek ne drži. Ker je tožnica opirala tožbene trditve o neresničnosti objav tudi na odnos med prejšnjim zastopnikom in družbe B., d.o.o., je sodišče v zvezi z dopisi, ki so jih toženi stranki o nadaljnjih aktivnostih prejšnjega zastopnika tožeče stranke posredovali naročniki, utemeljeno ocenjevalo, kakšna upravičenja oziroma pooblastila je imel prejšnji zastopnik tožeče stranke po 15. 12. 2020. Da od tedaj naprej ni imel več nobenih povezav s tožečo stranko niti pooblastil pri družbi B., d.o.o., se je zanesljivo prepričalo ne le na podlagi listin, na katere se je opirala tožeča stranka (priloga A12 in A13), ampak tudi s podatki iz sodnega registra. Tehničnih napak pri povzemanju vsebine obeh listin v prilogah A12 in A13 v sodbi ni. Drugačna dokazna ocena listin, kot jo ponuja tožeča stranka sama, pa ne predstavlja očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena zbranega dokaznega gradiva je natančna, celovita in opravljena skladno z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče jo v celoti sprejema in pritrjuje dejanskim ugotovitvam v točkah 117 do 125 sodbe o resničnih dejstvih, povzetih v objavi z dne 1. 2. 2021, torej tako o še nerealizirani pripojitvi tožeče stranke B., d.o.o., kot o tem, da je tožena stranka prejela dopis enega od naročnikov tožeče stranke o dopisu s podpisom prejšnjega zastopnika tožeče stranke, ki pa za zastopanje ni imel več nobenih pooblastil. Pritožba jih z ničemer ne omaje. Glede na ugotovljeno dejstvo, da tožeči stranki ni uspelo dokazati neresničnosti objavljenih dejstev, je tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja vzročne zveze pravilno zavrnjen.

12. Drugih pritožbenih očitkov ni. Pritožbeni razlog niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo očitanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožena stranka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo ni prispevala k reševanju na pritožbeni stopnji (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami. 3 Uradni list RS, št. 65/08 s spremembami. 4 Povzeto po: Nina Plavšak, v: Juhart in ostali: Obligacijski zakonik s komentarjem (Splošni del), 1. knjiga, Gospodarski vestnik, Založba, Ljubljana, 2003, strani 1058 do 1059. 5 Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 42/06 s spremembami.