Jedro

Izključitev prepovedi iz 37. člena ZV-1, ki jo določa 201. člen istega zakona, lahko velja le za objekte, za katere je bilo pridobljeno ustrezno soglasje v času njihove gradnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ na podlagi osmega odstavka 153. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) zavrnil zahtevo tožnikov za izdajo vodnega soglasja za zacevitev dela jarka ... na zemljišču parc. št. 1939/7, k. o. ..., ker ne v 37. ne v 201. členu ZV-1 ni pravne podlage za nameravani poseg. Iz obrazložitve je razvidno, da je organ takšno odločitev sprejel na podlagi ugotovitev, da je bil poseg, tj. zacevitev ..., izveden že leta 1986 brez vodnega soglasja. Tožnika naj bi pridobila le soglasje takratnega lastnika parcele, A., za začasno koriščenje zemljišča, ki dovoljuje tudi drenažo v skladu s predpisi. Pojasnjuje, da so posegi na vodnem in priobalnem zemljišču voda II. reda 5 metrov od meje vodotoka, prepovedani, razen izjem, navedenih v 37. členu ZV-1, ter v primerih iz 201. člena ZV-1. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Pritožbeni ugovor, da je bil poseg izveden pred dvajsetimi leti je zavrnil s pojasnilom, da 201. člena ZV-1 ni mogoče uporabiti, ker je bil poseg izveden brez dovoljenja. Zato je tudi po mnenju pritožbenega organa treba upoštevati prepovedi posegov na vodno in priobalno zemljišče iz 37. člena ZV-1. Ugotavlja, da iz podatkov zemljiškega katastra izhaja, da je zemljišče s parc. št. 1930/10, k. o. ..., ki na severnem delu meji na zemljišče s parc. št. 1930/7 iste k. o., evidentirano kot vodotok, torej je vodno zemljišče. Del zemljišča parc. št. 1930/7, ki meji na vodno zemljišče, pa naj bi predstavljal priobalno zemljišče, katerega širina je odvisna od kategorije vodotoka. Ker je bil zacevljen del jarka, po katerem se odvaja voda, naj bi nedvomno šlo za poseg na priobalnem zemljišču, če ne celo za poseg na vodnem zemljišču. Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata in v tožbi upravnima organoma toženke očitata, da njunih navedb o tem, da že več kot 20 let redno vzdržujeta jarek in da še do danes ni bila dokazana škoda za okolje in prostor, nista pretehtala in o njih odločila na podlagi dokaznega postopka. Izpodbijana odločitev naj bi bila tudi neustrezno obrazložena, zato menita, da jima je bila kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišču predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločitvijo je bilo zavrnjena zahteva za izdajo vodnega soglasja na podlagi osmega odstavka 153. člena ZV-1. Po osmem odstavku 153. člena ZV-1 ministrstvo zavrne izdajo vodnega soglasja, če ugotovi, da poseg ni sprejemljiv oziroma da načrt, projekt oziroma rešitve za poseg niso izdani v skladu s projektnimi pogoji oziroma pogoji za druge posege v prostor. Navedena določba ZV-1 poleg neskladnosti s projektnimi pogoji kot razlog za zavrnitev izdaje soglasja določa tudi ugotovitev, da poseg v prostor ni sprejemljiv.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da gre za poseg na vodnem oziroma priobalnem zemljišču. Tožnik teh ugotovitev v tožbi ne izpodbija, zato je sodišče nanje vezano (prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1).

Na vodnem in priobalnem zemljišču pa posegi v prostor niso dovoljeni, razen izjem, ki jih določa ZV-1 v prvem odstavku 37. člena ZV-1. Enako je pojasnil že organ prve stopnje, zato je neutemeljen očitek o neobrazloženosti izpodbijane odločitve. Tožnika ne v upravnem postopku ne v tožbi ne trdita, da gre za enega izmed posegov, ki jih ZV-1 v 37. členu izjemoma dovoljuje na vodnem oziroma priobalnem zemljišču. Dejstvo, da sta poseg v prostor, tj. zacevitev jarka, naredila že leta 1986, pa za pridobitev vodnega soglasja po ZV-1 ni pravno odločilno.

Prvi odstavek 201. člena ZV-1 sicer določa, da določbe 37. člena ne veljajo za rekonstrukcijo, spremembo namembnosti ali za nadomestno gradnjo, če gre za objekte in naprave, ki so ob uveljavitvi ZV-1 že obstajali, vendar v obravnavanem primeru ne gre za rekonstrukcijo, spremembo namembnosti ali nadomestno gradnjo. Na podlagi drugega odstavka 201. člena ZV-1, pa lahko s posegom, ki ni dovoljen po 37. členu ZV-1, nadaljuje le imetnik dovoljenja za poseg v prostor. Zato sodišče pritrjuje stališču organa druge stopnje, po katerem izključitev prepovedi iz 37. člena ZV-1, ki jo določa 201. člen, lahko velja le za objekte, za katere je bilo pridobljeno ustrezno soglasje v času njihove gradnje.

Že organ prve stopnje je pojasnil, da soglasje za začasno koriščenje in drenažo zemljišča, ki sta ga tožnika predložila, ni vodno soglasje, organ druge stopnje pa je k temu dodal še pojasnilo, kakšna je bila pravna ureditev v času izvedbe obravnavane zacevitve, po kateri je bilo treba za tak poseg v prostor pridobiti vodnogospodarsko soglasje.

Glede na to, da so posegi na vodnem in priobalnem zemljišču prepovedani, na odločitev ne morejo vplivati niti druge okoliščine, na katere se sklicujeta tožnika. Presoja dejanskih okoliščin vpliva na vodni režim ali stanje voda je namreč pri odločanju o izdaji vodnega soglasja predvidena le, če poseg ni prepovedan.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. O zadevi je odločilo na seji, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (da gre za poseg na priobalnem oziroma vodnem zemljišču), med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).