Jedro

Razlog za zavrnitev dokaznega predloga, ki ga je navedlo sodišče prve stopnje, ni ustavno sprejemljiv. Sodišče bi s takšno argumentacijo lahko zavrnilo le izvedbo dokaza v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa dokaza, ki naj izpovedbo prvega toženca ovrže. Tožnica je želela dokazati, da izpovedba toženca, da vsak mesec ni prejel plače, ne drži, to pa bi lahko privedlo do drugačne rešitve spora, zato je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z zavrnitvijo dokaznega predloga brez upravičenega razloga je sodišče prve stopnje kršilo tudi pravico tožnice do izjave, ki jo varuje 22. člen Ustave RS, ter kršilo načelo 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, da mora imeti vsaka stranka v postopku enako možnost, da predstavi zadevo, in nobena od njiju ne sme uživati kakršnekoli bistvene prednosti pred svojo nasprotnico.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da predstavljata nepremičnina, vpisana v zemljiški knjigi kot posamezen del stavbe z ID znakom 000-1 v k. o. ... in 000-3 v k. o. ..., ter osebni avtomobil znamke Volkswagen ..., reg. št. ..., skupno premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze med tožnico in prvim tožencem; da sta solastninska deleža na skupnem premoženju tožnice in prvega toženca enaka; da je druga toženka dolžna tožnici izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, s katero se pri navedeni nepremičnini vknjiži kot solastnica tožnica do 1/2, sicer tako listino nadomesti ta sodba in da sta dolžna toženca kot solidarna dolžnika tožnici izplačati znesek 5.000 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je navedena nepremičnina skupno premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze med tožnico in prvim tožencem; da sta solastninska deleža na skupnem premoženju tožnice in prvega toženca enaka; da sta toženca kot solidarna dolžnika nerazdelno dolžna tožnici plačati znesek 60.000 EUR in znesek 5.000 EUR. Odločilo je še, da je tožnica dolžna v roku 15 dni povrniti prvemu tožencu stroške postopka v višini 4.783,38 EUR, drugi toženki pa stroške postopka v višini 5.068,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče nekritično in pristransko sledilo izpovedi prvega toženca, ki ni skladno z listinskimi dokazi. Opozarja, da iz potrdila Zveze X izhaja, da je prvi toženec med letom 2007 in 2011 prejemal mesečno plačo v višini 2.500 EUR. Mesečna plača je po svoji naravi redni mesečni dohodek, sodišče pa je nasprotno samovoljno in napačno interpretiralo, da je prvi toženec plačo prejemal le občasno. To iz potrdila ne izhaja. Navaja, da iz izpiskov osebnega bančnega računa druge toženke izhaja, da so bili nakupi v tujini s strani prvega toženca zabeleženi vsak mesec od 1. 1. 2009 do 1. 1. 2012, razen treh mesecev. Ni mogoče preizkusiti zaključka sodišča, da sta v času, ko prvi toženec ni prejemal plače, živela s pomočjo druge toženke, saj sodišče ni obrazložilo, iz katerega dokaza to izhaja. Izpoved prvega toženca je bila neverodostojna in neresnična, saj je sprva izpovedal, da ima 10.000 EUR prihrankov, nato 30.000 EUR, prav tako pa je izpovedal, da je plačo vedno prejemal le na račun v Avstriji, kar nasprotuje ugotovitvi sodišča. Meni, da bi sodišču dvom v verodostojnost izpovedi prvega toženca moralo vzbuditi tudi potrdilo o mesečnih plačah. Opozarja, da sodišče ni izvedlo dodatne poizvedbe pri Zvezi X, ali je prvi toženec redno prejemal plačo, kolikšni so bili dejanski neto zneski in na kateri račun so bili izplačani. Sodišče navedenega tudi ni naložilo prvemu tožencu. Arbitrarno je tudi sklepanje sodišča, da bi druga toženka evidentirala znesek 60.000 EUR, če bi ga prejela. Navaja, da je naredila vse, da bi dokazala višino dohodkov prvega toženca, medtem ko prvi toženec ni priložil ničesar, zato bi moralo biti zaradi okoliščin predmetnega postopka dokazno breme glede (rednosti in višine) njegovih dohodkov na njem. Prvi toženec tudi ni dokazal, da je Zvezo X zaprosil za podatke glede dohodkov v letu 2012 in ni dokazal, da podatkov ni mogel predložiti. Sodišče bi zato moralo šteti, da za leto 2012 drži tako, kot je zatrjevala tožnica. Sodišče ni obrazložilo vzroka za različno dokazno oceno potrdila Zveze X in potrdila o izplačanih zneskih tožnici, kateremu sodišče ni sledilo. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnice glede nesmiselnosti in življenjske nelogičnosti ravnanja tožencev in A. A., saj ni bil pojasnjen izvor zneskov, nakazanih na njihove račune. Opozarja tudi na protispisnost, ker ne drži ugotovitev sodišča, da iz računa (priloga B36) in kupoprodajne pogodbe izhaja, da je bil kupec avtomobila A. A., ker je na listinah naveden prvi toženec. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagata zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je s prvim tožencem kupila stanovanje, ki predstavlja skupno premoženje, ker sta z denarjem skupaj gospodarila in prispevala v skladu s svojimi zmožnostmi. Trdila je, da je zemljiškoknjižna lastnica stanovanja druga toženka, ker je tožnica ruska državljanka in se lastninska pravica zato nanjo ni mogla vpisati. Smiselno je torej zatrjevala, da je bila druga toženka navidezna kupka. V prvi pripravljalni vlogi je trditveno podlago razširila z navedbo, da je od svojih staršev prejela 60.000 EUR, ki jih je izročila prvemu tožencu, on pa je nato denar izročil drugi toženki za nakup stanovanja. Prav tako je tožnica vztrajala, da je druga toženka navidezna kupka avtomobila, saj sta avtomobil kupila s prvim tožencem, zato je od tožencev zahtevala plačilo 5.000 EUR, kar predstavlja polovično vrednost avtomobila.

6. Toženca sta nasprotovala, da stanovanje in avtomobil predstavljata skupno premoženje. Prvi toženec je navajal, da tožnica ni imela prihodkov (razen v času študentskega dela), da nista imela prihrankov, ker sta njegov dohodek1 porabila za preživljanje, ter da darilo v višini 60.000 EUR ni bilo dano. Druga toženka se je pridružila navedbam prvega toženca. Vztrajala sta, da je stanovanje kupila druga toženka, delno s prihranki in delno s prodajo dela stanovanjske hiše. 7. Tožnica je pravočasno pred prvim narokom za glavno obravnavo podala dokazni predlog, da sodišče pri Ambasadi X pridobi podatke o prejemkih prvega toženca v obdobju med letom 2007 in 2012, s čimer je želela dokazati, da je prvi toženec ves čas trajanja življenjske in ekonomske skupnosti opravljal delo trenerja X reprezentance in iz tega naslova prejemal mesečne dohodke2. Zaradi neizvedbe predlaganega dokaza je pritožbeno sodišče s sklepom I Cp 291/2016 že razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje P 565/2013-I in zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje poskušalo pridobiti podatke o dohodkih prvega toženca, a je bilo neuspešno, zato je to naložilo prvemu tožencu. Prvi toženec je predložil potrdilo ... federacije X (list. št. 401), iz katerega izhaja, da je prvi toženec kot trener državne reprezentance za ... od leta 2007 do leta 2011 za opravljeno delo prejemal plačo v znesku 2.500 EUR.

8. Tožnica je po predložitvi potrdila pravočasno predlagala, da sodišče pridobi točne podatke, kako so si nakazani zneski sledili, oziroma specifikacijo zneskov, ki jih je prejel prvi toženec, na kateri račun so bili zneski nakazani in da pridobi pogodbo, sklenjeno med prvim tožencem in Zvezo X, na podlagi katere so bili prvemu tožencu izplačani zneski oziroma plače. Toženec je v zvezi s prejetimi dohodki vztrajal pri svojih navedbah, da je po vrnitvi iz X poleti 2009 delo opravljal občasno, običajno pozimi. Navajal je, da to izhaja iz potrdila, češ da je prejemal mesečno plačo v višini 2.500 EUR, ko je delal, medtem ko takrat, ko dela ni opravljal, plačila ni prejel. 9. Sodišče prve stopnje je glede predloženega potrdila v izpodbijani sodbi zaključilo, da potrdilo dokazuje navedbe prvega toženca, da v posamičnem mesecu ni prejel več kot 2.500 EUR, hkrati pa, da tožnica glede na potrdilo ni dokazala navedb o povišanju dohodka prvega toženca v posameznem letu za 500 EUR. Ne glede na vsebino potrdila je sodišče verjelo prvemu tožencu, da je v letih 2010, 2011 in 2012 delal le občasno. V zvezi s tem pritožba utemeljeno opozarja, da iz potrdila izhaja, da je prvi toženec za opravljeno delo prejemal plačo, ki po svoji naravi predstavlja redni mesečni dohodek. Dokazno breme je bilo zato na prvem tožencu, da dokaže z listinskimi dokazi, v katerih mesecih v letu (takšnega) dohodka ni prejel. 10. Poleg tega pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče ni izvedlo poizvedb pri Zvezi X o tem, ali je prvi toženec redno (vsak mesec) prejemal plačo in na kateri račun mu je bila izplačana, prav tako tega ni naložilo prvemu tožencu. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog tožnice zavrnilo z obrazložitvijo, da predlagani dokazi ne bi v ničemer prispevali k razjasnitvi dejanskega stanja, ki je pomembno za odločitev v obravnavani zadevi, saj je sodišče dejansko stanje glede prihodkov prvega toženca ugotovilo že na podlagi drugih izvedenih dokazov, izvedba poizvedb pa bi zavlekla postopek in bi bila v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka. Iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče na podlagi izvedbe in ocene drugih dokazov ugotovilo nasprotno, kar je tožnica z zavrnjenim dokaznim predlogom dokazovala, tj. da je prvi toženec prejemal redne mesečne dohodke in verjelo prvemu tožencu, da je delo po letu 2009 opravljal le občasno. Razlog za zavrnitev dokaznega predloga, ki ga je navedlo sodišče prve stopnje, zato ni ustavno sprejemljiv. Sodišče bi s takšno argumentacijo lahko zavrnilo le izvedbo dokaza v prid že dokazanemu dejstvu, ne pa dokaza, ki naj izpovedbo prvega toženca ovrže. Tožnica je želela dokazati, da izpovedba toženca, da vsak mesec ni prejel plače, ne drži, to pa bi lahko privedlo do drugačne rešitve spora, zato je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z zavrnitvijo dokaznega predloga brez upravičenega razloga je sodišče prve stopnje kršilo tudi pravico tožnice do izjave, ki jo varuje 22. člen Ustave RS, ter kršilo načelo 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, da mora imeti vsaka stranka v postopku enako možnost, da predstavi zadevo, in nobena od njiju ne sme uživati kakršnekoli bistvene prednosti pred svojo nasprotnico.

11. Na podlagi navedenega je bilo treba ugoditi pritožbi tožnice, izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Prav tako pritožba utemeljeno opozarja tudi na nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami, saj ne drži, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, da iz računa za avtomobil (priloga B36) izhaja, da je bil kupec avtomobila A. A. Na računu je kot kupec naveden prvi toženec, prav tako pa je prvi toženec (in ne A. A.) kot prodajalec naveden na kupoprodajni pogodbi (priloga B37).

12. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti zgoraj opisane kršitve postopka, nato pa izvedene dokaze oceniti v skladu z metodološkimi napotki, ki jih daje 8. člen ZPP. V novem sojenju naj odpravi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena, kot je obrazloženo v 11. točki obrazložitve.

13. Narava zgoraj opisanih kršitev je razlog, da se je višje sodišče odločilo za razveljavitev izpodbijane sodbe, ker samo teh kršitev ne more odpraviti drugače, kot da izvede pritožbeno obravnavo ter ponovno zasliši stranke in priče ter dopolni dokazni postopek, kar bi bilo bistveno bolj zamudno od sprejete rešitve. Dopolnitev postopka na prvi stopnji bo (zaradi že zaslišanih strank in prič) bolj ekonomična in ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Prav tako bi se s tem, ko bi se pravno relevantna dejstva prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, strankam odvzela pravico do pritožbe. Glede na navedeno je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Prvi toženec je navajal, da je v letu 2008 do avgusta 2009 prejemal mesečno plačo 2.500 EUR, nato pa je delo opravljal le občasno. Izpovedal je, da je v celotni sezoni 2009/2010 zaslužil med 3.000 EUR in 4.000 EUR, v celotni sezoni 2010/2011 približno 2.000 EUR, v letu 2012 pa je zaslužil okrog 1.000 EUR. 2 Tožnica je trdila, da je prvi toženec v letu 2012 prejemal mesečno 4.500 EUR, v letu 2011 mesečno 3.500 EUR, v letu 2010 mesečno 3.000 EUR in v letu 2009 mesečno 2.500 EUR.