Jedro

Dokazno breme je v primeru odkazovanja na uporabo tujega ali avtonomnega prava na stranki, ki uveljavlja denacionalizacijo, pri čemer tudi sama tožnica navaja, da državi glede tega vprašanja nista sklenili ustreznega sporazuma, svojih trditev o obstoju vzajemnosti med Slovenijo in Hrvaško pa ni dokazala, niti ni predložila nobenih dokazov, ne v postopku pred upravnim organom in tudi ne v upravnem sporu.

Po pravni ureditvi Republike Hrvaške za pravico tujcev do denacionalizacije nikoli ni zadoščala dejanska vzajemnost, temveč diplomatska vzajemnost. Po noveli hrvaškega Zakona o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine iz leta 2002 je namreč priznana tujim fizičnim in pravnim osebam odškodnina za odvzeto premoženje samo, če je tako dogovorjeno z mednarodnim sporazumom. Zato tudi če je po ZDen, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, v Republiki Sloveniji mogoče tujcem priznati pravico do denacionalizacije ob dejanski vzajemnosti, s strani obeh držav zahtevane vzajemnosti ni. Da bi hrvaški organi slovenskim državljanom dejansko priznavali pravico do denacionalizacije, tožnica ni izkazala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z 2. točko izreka izpodbijane odločbe odločil, da se zahtevek za denacionalizacijo za parc. št. 401/2 (del) in 401/3 (del) k.o. ... ter 1/2 podržavljenih parc. št. 31.S, 97/1, 97/4, 98 in 99, vse k.o. ..., ter parc. št. 123.S in 124/17, k.o. ..., ki so bile podržavljene A.A., zavrne. V obrazložitvi je v zvezi z odločitvijo v tej točki navedel, da je bila bivša lastnica podržavljenega premoženja A.A. državljanka SR Hrvaške in SFRJ oziroma FLRJ od 28. 8. 1945 do 27. 11. 1985, ko ji je državljanstvo zaradi smrti prenehalo, kar izhaja iz potrdila Republike Hrvaške z dne 1. 6. 2001 in z dne 28. 3. 2002 v zvezi z dopisom Veleposlaništva Republike Hrvaške. Ker med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ne obstaja vzajemnost v smislu tretjega odstavka 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen-B), imenovana zato ni upravičenka po tretjem odstavku 9. člena ZDen.

Drugostopni organ je v pritožbenem postopku v 2. točki izreka zavrnil pritožbo tožnice zoper odločitev prvostopnega organa v 2. točki izreka. Navedel je še, da z novelo ZDen-B zakonodajalec ni za nazaj spreminjal pogojev za vračilo premoženja, temveč je le uredil pravna razmera, ki do tedaj niso bila urejena, velja pa za vse sodne in upravne postopke, ki do uveljavitve sprememb ZDen še niso bili pravnomočno končani. Ta določba torej ne velja za nazaj, neustavnosti zakonskih predpisov pa ni mogoče uveljavljati s pritožbo v konkretnih postopkih, ki se vodijo na podlagi veljavnih predpisov.

Tožnica je vložila tožbo zaradi delne odprave odločbe drugostopnega organa, št. 490-11/2010/2 z dne 1. 6. 2011, v 2. točki izreka, v zvezi z dopolnilno odločbo prvostopnega organa, št. 32101-8/93-222 z dne 26. 11. 2010. V tožbi je uvodoma poudarila, da jo vlaga izrecno zoper odločitev organa o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo po pok. A.A. Navedla je, da je že v pritožbi ugovarjala, da bi bilo vse premoženje vrnjeno, če bi bila zahteva rešena v razumnem roku. A.A. je bila pred spremembo ZDen upravičena do vračila premoženja v celoti in so ji bile z večimi odločbami vrnjene nepremičnine v naravi. Če bi organ odločal o odškodnini prej, bi ji določil tudi odškodnino za podržavljeno premoženje. Če ji organ tega sedaj ne prizna glede na prejšnje odločitve in prakso, je tožnici odškodninsko odgovoren za nastalo škodo, ki bo po višini izkazana šele po zaključku zadeve tudi v delu postopka, ki se nanaša na upravičenca B.B. Po spremembi ZDen so se zrežirale odločitve v teh postopkih, o katerih bi moralo biti že zdavnaj odločeno in do odločitve ni prišlo izključno zaradi počasnosti upravnih organov ter se je evidentno spreminjalo pogoje za vrnitev premoženja. S tem je zakonodajalec za nazaj spreminjal pogoje in s tem najmanj kršil ustavne pravice tožnice glede retroaktivnosti predpisov in enakosti strank. Ustava RS je tisti najvišji akt in le v primeru, če ima organ ustrezno pravno podlago (v Ustavi in EKČP) lahko sprejme drugačno odločitev od dosedanjih. Navedla je še, da je organ v zmoti, ko trdi, da reciprocitete ni, zlasti glede na odločitve upravnih organov in Vrhovnega sodišča na Hrvaškem. Ker ne obstaja sporazum o vzajemnosti, to ne pomeni, da je ni. Če ena od držav omogoča vrnitev nacionaliziranega premoženja tujim državljanom in jim omogoča celo naknadno vlaganje zahtevkov, je izgovor druge države o neobstoju reciprocitete na dokaj trhlih nogah, saj je samo ta država tista, ki onemogoča njeno izvajanje. Predlagala je odpravo odločbe v 2. točki in, da sodišče ugotovi, da je A.A. ob vložitvi zahteve za denacionalizacijo izpolnjevala vse pogoje za vrnitev nacionaliziranega premoženja, ki so bili določeni za upravičence v postopku, ter naloži toženki povrnitev njenih tam specificiranih stroškov postopka.

Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Stranka z interesom Slovenska odškodninska družba d.d. odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po 2. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (prvi odstavek), upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti in pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek), kar v obravnavanem primeru pomeni odločba prvostopnega organa, št. 32101-8/93-222 (7307) z dne 26. 11. 2010, s katero je bilo odločeno o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo po pok. A.A. Ker tožnica v tožbi vsebinsko izpodbija to odločitev, sodišče šteje, da je tožba skladna z določbami ZUS-1 glede predmeta upravnega spora.

V obravnavanem primeru je sporno upravičenje do denacionalizacije pravne prednice tožnice po 9. členu ZDen, ob upoštevanju, da je bila pok. A.A. od 28. 8. 1945 do svoje smrti 27. 11. 1985 hrvaška državljanka in jugoslovanska državljanka.

Upravičence do denacionalizacije določa ZDen. V prvem odstavku 9. člena ZDen je določeno, da so upravičenci do denacionalizacije po tem zakonu osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po tam naštetih predpisih, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec (tretji odstavek 9. člena ZDen).

Tožnica ne prereka, da je bila njena prednica A.A. ob podržavljenju hrvaška državljanka, prereka pa neobstoj vzajemnosti med Slovenijo in Hrvaško. Meni namreč, da dejanska vzajemnost glede na odločitve hrvaškega Vrhovnega sodišča in njenih upravnih organov obstaja, ne glede na odsotnost meddržavnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško. Sodišče tega tožbenega ugovora ne more sprejeti, zlasti, ker tožnica za te svoje trditve ne v postopku pred upravnim organom in tudi ne v upravnem sporu ni predložila nobenih dokazov (dokazno breme je v primeru odkazovanja na uporabo tujega ali avtonomnega prava na stranki, ki uveljavlja denacionalizacijo – 70. člen ZDen), pri čemer tudi sama tožnica navaja, da državi glede tega vprašanja nista sklenili ustreznega sporazuma. Na drugačno odločitev v tej zadevi tako tudi ne more vplivati navedba tožnice o onemogočanju izvajanja vzajemnosti s strani Slovenije, saj to ne spremeni ugotovitve, da vzajemnosti med državama ni. V zvezi s vprašanjem obstoja oziroma neobstoja vzajemnosti med Slovenijo in Hrvaško se je tudi že izreklo Vrhovno sodišče (npr.: sodba, X Ips 24/2008 z dne 10. 11. 2010), kot tudi naslovno sodišče (npr.: sodba, U 986/2006 z dne 20. 9. 2006, idr.), pri čemer iz zadnje navedene sodbe (med drugim) tudi izhaja, da po pravni ureditvi Republike Hrvaške za pravico tujcev do denacionalizacije nikoli ni zadoščala dejanska vzajemnost, temveč diplomatska vzajemnost. Po noveli hrvaškega Zakona o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine iz leta 2002 je namreč priznana tujim fizičnim in pravnim osebam odškodnina za odvzeto premoženje samo, če je tako dogovorjeno z mednarodnim sporazumom. Zato tudi če je po ZDen, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98), v Republiki Sloveniji mogoče tujcem priznati pravico do denacionalizacije ob dejanski vzajemnosti, s strani obeh držav zahtevane vzajemnosti ni. Kot pa že povedano, tožnica ni izkazala, da bi hrvaški organi slovenskim državljanom dejansko priznavali pravico do denacionalizacije.

O dopustnosti za tožnico sporne ureditve, uveljavljene z ZDen-B, pa se je izreklo tudi že Ustavno sodišče v svoji odločbi, U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98), ki je v svoji odločbi med drugim navedlo, da je uvedba vzajemnosti v postopku denacionalizacije ustavno dopustna glede na različen pravni položaj državljanov tistih držav, ki urejajo vračanje podržavljenega premoženja prejšnjim lastnikom, in tistimi državami, ki tega ne urejajo, pri čemer se pogoj vzajemnosti lahko nanaša le na tiste postopke denacionalizacije, ki do uveljavitve novele ZDen niso pravnomočno končani. Zato so neutemeljeni tudi vsi tožbeni očitki o kršitvi ustavnih pravic tožnice. Tožnica pa je tudi imela možnost pospešiti reševanje zadeve s sredstvi, ki jih za to predpisuje ZUP/86, kot tudi prejšnji ter sedaj veljavni ZUS-1. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1.