Jedro

Center za socialno delo lahko ugotavlja plačilno sposobnost zavezanca za institucionalno varstvo s preverjanjem njegovih podatkov iz ustreznih evidenc, do katerih ima dostop, le v primeru, če zavezanec za to poda posebno vlogo za oprostitev glede na svoje premoženjsko stanje (in stanje svoje družine). Ob ustreznem pravnem pouku na posledice lahko center za socialno delo v primeru, če zavezanec takšne vloge ne poda, šteje, da je njegova plačilna sposobnost tolikšna, kolikor znaša oprostitev upravičenca.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu, ki se nanaša na odpravo odločb tožene stranke z dne 8. 3. 2016 in 23. 1. 2017 in izdajo novega akta, za čas od 9. 8. 2013 do 31. 12. 2013, razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških odgovora na revizijo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo Centra za socialno delo Brežice št. 1233-7/2013 z dne 8. 3. 2016 ter odločbo toženke št. 12302-72/2016-2 z dne 23. 1. 2017 in tej naložilo, da v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe izda nov upravni akt o pravici do oprostitve plačila storitve institucionalnega varstva za A. B., roj. ... Odločilo je tudi, da je toženka dolžna plačati tožniku stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo (tožnik se je pritožil le zoper odločitev o stroških postopka) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 63/2020 z dne 30. 6. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanj: – ali lahko pristojni center za socialno delo v skladu z Uredbo o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev (v nadaljevanju Uredba, Ur. l. RS, št. 110/04 in nadalj.) po uradni dolžnosti ugotavlja plačilno sposobnost zavezanca za institucionalno varstvo tudi v primeru, če zavezanec ne poda vloge za oprostitev plačila institucionalnega varstva, pri čemer je bil zavezanec v upravnem postopku na prvi stopnji s strani centra za socialno delo pravilno opozorjen na pravico do uveljavljanja oprostitve plačila in na pravne posledice, ki bodo nastopile, če vloge ne bo vložil; - ali se lahko pri zavezancu, ki ne vloži vloge za oprostitev plačila institucionalnega varstva in katerega je upravni organ opozoril na pravne posledice, ki bodo nastopile, če vloge ne bo vložil, šteje, da je plačilna sposobnost zavezanca tolikšna, kolikor znaša oprostitev upravičenca.

4. Ttoženka je vložila revizijo, v kateri glede na razloge odločitve sodišča druge stopnje navaja, da je bil tožnik v predsodnem postopku s strani pristojnega centra za socialno delo z dopisom z dne 25. 9. 2013 obveščen o uvedbi postopka in opozorjen, da lahko vloži vlogo za oprostitev plačila zavezanca, obenem pa tudi na pravne posledice, če takšne vloge ne bo vložil. Dopis mu je bil vročen 1. 10. 2013, tožnik pa je bil ponovno opozorjen na posledice ob vabljenju na center za socialno delo, dne 30. 10. 2013. Toženka meni, da je s stališčem sodišča druge stopnje, da je treba plačilno sposobnost tožnika ob ustreznem pouku ugotavljati po uradni dolžnosti, ne glede na njegovo vlogo, kršeno temeljno načelo upravnega postopka, po katerem se ta začne na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti, kar pa v konkretnem primeru ni podano, saj prvi odstavek 35. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 in nadalj.) in 100. člen Zakona o socialnem varstvu (v nadaljevanju ZSV, Ur. l. RS, št. 3/2007 in nadalj.) ter Uredba v 6. členu dajeta upravičencem in zavezancem pravico do uveljavljanja oprostitve plačila institucionalnega varstva, to pa pomeni, da je to pravico potrebno uveljavljati z vlogo. Šele v primeru takšne vloge lahko pristojni center za socialno delo ugotavlja finančno premoženjsko stanje vložnika; obratno razlogovanje bi pomenilo nesorazmeren poseg v pravico do zasebnosti. V nadaljevanju povzema določbe 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR, Ur. l. RS, št. 69/2004 in nadalj.) določbe 9., 29. do 32. člena Uredbe, 125. in 140. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nadalj.) ter 37. člena ZUPJS. Sklicuje se tudi na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.

5. V odgovoru na revizijo tožnik prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Navaja, da ugotavljanja finančnega in premoženjskega stanja posameznika v postopku, v katerem ta že sodeluje, ni mogoče uvrstiti v kategorijo posegov v zasebnost. Zavzema se za to, da centri za socialno delo sami pridobijo podatke in opravijo ustrezne izračune itd. Poudarja, da se je bil primoran vključiti v postopek, v katerem se zahteva plačevanje institucionalnega varstva za osebo, ki teh storitev ni potrebovala, da mu je bila obveznost naprtena, da je šlo za zlorabo pravic s strani upravičenke, da ta zanj ni skrbela itd. Izraža nasprotovanje temu, da je dolžan karkoli plačevati za mater (glede na določbe ZZZDR), da njegovo nasprotovanje plačilu že predpostavlja zahtevo po znižanem plačilu, da mati ni izpolnjevala njene preživninske obveznosti do njega in da v okoliščinah konkretnega primera ne bi smel biti obremenjen s plačevanjem teh obveznosti.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.).

Dosedanji potek postopka in razlogi odločitve sodišč prve in druge stopnje

8. Center za socialno delo Brežice je že dne 7. 11. 2013 odločil, da je A. B. (tožnikova mati in upravičenka) oproščena plačila storitve institucionalnega varstva in določil prispevek tožnika ter prispevek A. B. Oba sta takrat vložila pritožbo, ki ji je toženka ugodila s sklepom z dne 7. 1. 2016, odpravila prvostopenjsko odločbo in zadevo vrnila v ponovni postopek. V prvotnem postopku je tožnik podal nekatere ugovore po temelju, kljub dvakratnemu pozivu prvostopenjskega organa (25. 9. 2013 in dodatni ustni seznanitvi 30. 10. 2013) pa ni izpolnil vloge zavezanca za uveljavljanje pravic do oprostitve plačila institucionalnega varstva zaradi svojega (slabega) premoženjskega stanja. Drugostopenjski organ je ob reševanju pritožb navedel, da je treba s tem v zvezi v novem postopku upoštevati listine, ki jih je tožnik priložil šele pritožbi z dne 29. 11. 2013 in so bile posredovane prvostopenjskemu organu 2. 12. 2013, upoštevajo pa se s 1. 1. 2014. Prav zaradi tega je bilo s prvostopenjsko odločbo z dne 8. 3. 2016 odločeno, da je A. B. delno oproščena plačila institucionalnega varstva v določeni višini od 9. 8. 2013 do 31. 12. 2013. Za to obdobje je bil določen njen prispevek, delna oprostitev tožnika in prispevek tožnika ter delna oprostitev A. B. in njen prispevek, nato pa je bilo posebej odločeno tudi o delni oprostitvi A. B. od 1. 1. 2014 dalje in za to obdobje odločeno tudi o njenem prispevku, delni oprostitvi A. B., prispevku le te, delni oprostitvi tožnika ter določitvi njegovega prispevka. Odločeno je bilo tudi, da razliko doplača Občina Brežice. Prvostopenjski organ je za obdobje do 31. 12. 2013 izhajal iz tega, da tožnik ni zahteval oprostitve plačila storitve glede na njegovo premoženjsko stanje, za čas od 1. 1. 2014 pa je pri izračunu oprostitve oziroma soprispevka upošteval tudi njegovo premoženjsko stanje in stanje njegove družine. Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 23. 1. 2017 tožnikovo pritožbo zavrnil. 9. Sodišče prve stopnje je pri odločanju obravnavalo vse ugovore tožnika, ki jih je ta podal v zvezi z (do)plačilom institucionalnega varstva za upravičenko A. B. Tožnik je namreč s tem v zvezi uveljavljal več ugovorov, in sicer da A. B. sploh ni bila upravičena do institucionalnega varstva (njeno zdravstveno stanje ni narekovalo potrebe po takšnem varstvu, zaradi česar je takšno varstvo predstavljalo zlorabo pravice), da ni dolžan plačevati institucionalnega varstva, ker ga A. B. ni preživljala in skrbela zanj, podrejeno pa je uveljavljal tudi napačen izračun njegovega soprispevka. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz tega, da tožnik dogovora z dne 9. 8. 2013, na podlagi katerega je bila A. B. sprejeta v dom, ni podpisal (in ni podpisal aneksa k takšnemu dogovoru). Obrazložilo je, da pravica do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev nujno izhaja iz pravice do institucionalnega varstva, kar pomeni, da ima neizpolnitev zakonskih in podzakonskih pogojev za takšno varstvo za posledico tudi neobstoj pravice do oprostitve plačila institucionalnega varstva. Pri tem je sodišče izhajalo iz Uredbe in Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 45/2010 in nadalj.) ter Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravic do institucionalnega varstva (Ur. l. RS, št. 38/04 in nadalj.) ter štelo, da tožnik, ki se ni zavezal z dogovorom o doplačilu storitev, do pritegnitve v postopek oprostitve plačila še ni imel dejanske možnosti izjave. Zaradi tega mu ni bilo mogoče odreči ugovora, da upravičenka ne izpolnjuje pogojev za institucionalno varstvo. To vprašanje je reševalo kot predhodno vprašanje, ugotovilo, da toženka ni ugovarjala trditvam tožnika, da upravičenka ni izpolnjevala pogojev za nastanitev, in dodatno ugotovilo tudi, da njeno zdravstveno stanje ni bilo takšno, da bi sploh potrebovala oskrbo; za upravičenko domska oskrba ni bila potrebna in ni izpolnjevala namena oskrbe. Ker A. B. ni izpolnjevala pogojev za institucionalno varstvo, tudi ni bilo razlogov za oprostitev plačila takšnega varstva in ugotovitev soprispevka drugih zavezancev, torej tudi tožnika. Navedlo je, da mora imeti tožnik možnost uveljavljanja ugovorov, ki se vežejo tudi na izpolnjevanje pogojev za institucionalno varstvo po 8. členu Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev. Ker pa je bilo stališče sodišča druge stopnje v tej zadevi v predhodnem razveljavitvenem sklepu drugačno, je sodišče prve stopnje zaradi preprečitve ponovnih razveljavitev zadeve odločalo tudi o tem, ali je upravičenka A. B. izpolnjevala preživninske obveznosti do tožnika in ali na tej podlagi obstaja dolžnost tožnika do soprispevka k institucionalnem varstvu. Presodilo je, da tožnik ni dokazal neizpolnjevanja teh obveznosti. V nadaljevanju je obravnavalo tudi vprašanje pravilnega izračuna višine tožnikovega prispevka za čas do 1. 1. 2014 in štelo, da je bil ta prispevek določen v pravilni višini, ker tožnik do takrat ni podal vloge za oprostitev glede na njegov premoženjski položaj, upravni organ pa o tem ne more odločati po uradni dolžnosti. Po 1. 1. 2014 je sodišče (ker je tožnik podal posebno vlogo za oprostitev glede na premoženjski položaj) presojalo tudi o višini njegove oprostitve in pri tem ugotovilo, da je toženka nepravilno upoštevala osebni avtomobil njegove soproge in tudi na tej podlagi odpravilo obe odločbi, toženki pa naložilo, da izda nov upravni akt.1

10. Sodišče druge stopnje je zavrnilo obe pritožbi, vendar z drugačnimi razlogi. Ponovilo je namreč svoja stališča, da upravičenkina namestitev v zavod niti dogovor med njo in zavodom ne moreta biti predmet socialnega spora oziroma predsodnega postopka, zaradi česar vprašanje njene nastanitve ne more biti relevantno. Stališče sodišča prve stopnje o tem, da bi zavezanec za plačilo lahko podal tudi ugovore, ki se nanašajo na namestitev upravičenke, je zato ocenilo kot zmotno in nesprejemljivo. Obenem pa je v nasprotju s sodiščem prve stopnje obrazložilo, da je treba po uradni dolžnosti ugotavljati plačilno sposobnost vsakega zavezanca na podlagi ugotovljenega premoženjskega stanja, tudi takrat, ko je zavezanec opozorjen, da se bo v primeru, če ne bo vložil zahteve za oprostitev, štelo, da je plačilno sposoben v višini oprostitve, takšne vloge pa ne poda. Zato ni sprejelo stališča sodišča prve stopnje, da tožnikove plačilne sposobnosti tudi v obdobju od 8. 9. 2013 do 31. 12. 2013 ni bilo treba ugotavljati, ker kljub opozorilu ni vložil posebne zahteve za oprostitev plačila. Obenem je navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnikova mati do njega izpolnjevala preživninsko obveznost (čeprav to sploh ni bilo predmet pritožbe) in ob potrditvi sodbe sodišča prve stopnje naložilo toženki, da za celotno obdobje, torej tudi od 9. 8. 2013 do 31. 12. 2013 in kasneje, še enkrat ugotovi in izračuna tožnikovo dejansko plačilno sposobnost in vpliv na višino soprispevka.

Obseg revizije

11. Glede na dopuščena revizijska vprašanja in pojasnila o vsebini odločanja toženke in sodišč se obseg revizije dejansko nanaša le na odločitev sodišča druge stopnje v delu, ki zajema odpravo odločb toženke z dne 8. 3. 2016 in 23. 1. 2017 ter izdajo novega akta za čas od 9. 8. 2013 do 31. 12. 2013. Le v tem obdobju je namreč sodišče druge stopnje (v zvezi z dopuščenimi vprašanji) obrazložilo, da bi kljub odsotnosti posebne vloge tožnika morala toženka po uradni dolžnosti ugotavljati in preverjati premoženjsko stanje tožnika in njegove družine. V obdobju od 1. 1. 2014 dalje je že toženka upoštevala dejstvo, da je tožnik posebno vlogo za oprostitev zaradi svojega premoženjskega stanja podal, torej revizijska vprašanja nimajo povezave s postopanjem in odločanjem za čas po 1. 1. 2014. Razlogi za odločitev revizijskega sodišča

12. V podobnem primeru je Vrhovno sodišče RS že odločalo s sodbo VIII Ips 10/2020 z dne 30. 6. 2020, v kateri je predhodno dopustilo revizijo (VIII DoR 268/2019 z dne 4. 12. 2019) glede enakih vprašanj kot v tem sporu. V sodbi je povzelo pravne podlage za odločanje in podalo krajši komentar predpisov na tem področju, z opozorilom na določene pomanjkljivosti in neustreznosti ureditve ter tudi (delno) neustreznost postopanja centrov za socialno delo. Med drugim je poudarilo, da mora biti zavezancu kot stranki v celotnem postopku omogočeno, da se ga ustrezno udeležuje in varuje svoj pravni položaj v zvezi z obveznostjo (do)plačevanja institucionalnega varstva in da v zvezi s tem navaja tako dejstva in dokaze, ki se nanašajo na njegov premoženjski položaj in položaj njegove družine, kot tudi tiste, ki se nanašajo na presojo oprostitve in višine oprostitve upravičenca, ob tem pa tudi druge upoštevne ugovore, povezane z vsebino odločanja.2

13. V zvezi s konkretnima revizijskima vprašanjema toženka načeloma pravilno opozarja na možnost centra za socialno delo glede pridobivanja podatkov za zavezanca in njegove družinske člane iz številnih zbirk podatkov v skladu 113. členom ZSV in 51. členom ZUPJS, vendar le v primeru, če zavezanec za oprostitev poda ustrezno vlogo. Kot izhaja iz citirane sodbe revizijskega sodišča, to ni vloga, s katero (potencialni) zavezanec nasprotuje temelju oprostitve ali višini oprostitve upravičenca, temveč vloga, s katero uveljavlja oprostitev plačila, in sicer v konkretnem primeru le zaradi svojega premoženjskega stanja. Le v zvezi s tem center za socialno delo lahko opozarja zavezanca na posledice, ki lahko nastopijo, če ne vloži vloge za oprostitev zaradi svojega premoženjskega stanja in stanja družine (ta vloga je lahko vložena tudi na posebnem obrazcu, vendar vložitev na obrazcu ni pogoj za njeno veljavnost). Če se v tem primeru zavezanec ne odzove in ne predloži svojih podatkov za oprostitev, center za socialno delo nima in ne more imeti interesa za preverjanje točnosti njegovih podatkov po posameznih zbirkah podatkov, do katerih sicer lahko dostopa po zakonu. Drugačno stališče bi pomenilo nesorazmeren poseg v pravico do zasebnosti zavezanca, katerega upravičen interes je lahko tudi, da se podatki o njegovem premoženju in podatki o premoženju njegovega zakonca, izvenzakonskega partnerja ter otrok ne upoštevajo in ne obdelujejo ter ne navajajo v odločbi, saj se na ta način s podatki seznanijo tudi upravičenci in ostali sozavezanci.

14. V zvezi s tem je vrhovno sodišče že opozorilo, da je glede na ustavno zahtevano ureditev varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave RS pri varstvu osebnih podatkov treba izhajati iz ureditve Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1, Ur. l. RS, št. 86/04 in nadalj.). Ta v 3. členu določa, da morajo biti osebni podatki, ki se obdelujejo, ustrezni in po obsegu primerni glede na namene, za katere se zbirajo in nadalje obdelujejo. Zakon v prvem odstavku 9. člena določa, da se osebni podatki v javnem sektorju lahko obdelujejo, če obdelavo teh podatkov in osebne podatke, ki se obdelujejo, določa zakon. Z zakonom se lahko določi, da se določeni osebni podatki obdelujejo le na podlagi osebne privolitve posameznika. V zakonu mora biti v takem primeru določen tudi namen obdelave osebnih podatkov (drugi odstavek 8. člena ZVOP-1). Tako podlago morajo torej izrecno vsebovati zakoni, ki urejajo delo centra za socialno delo ter organov odločanja, kadar gre za zagotavljanje pravice do varstva osebnih podatkov. Iz četrtega odstavka 9. člena ZVOP-1 izhaja, da se ne glede na prvi odstavek tega člena lahko v javnemu sektorju izjemoma obdelujejo tisti osebni podatki, ki so nujni za izvrševanje zakonitih pristojnosti, nalog ali obveznosti javnega sektorja, če se s to obdelavo ne poseže v upravičen interes posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo. Ta izjema (torej izjema od zahteve po izrecni zakonski podlagi za obdelavo osebnih podatkov) se ne sme uporabiti v primeru obdelave osebnih podatkov za tiste naloge, ki jih v okviru svojih pristojnosti redno izvršujejo nosilci oblasti, saj bi bilo to v nasprotju s temeljnim načelom te zakonske norme in njeno ustavno skladno razlago.

15. Center za socialno delo je pri pridobivanju podatkov v skladu z določbami ZUP (43.a in 139. člena) ter določbami ZSV in ZUJPS dolžan spoštovati splošne omejitve pri pridobivanju in obdelavi podatkov. V primeru pridobivanja osebnih podatkov določenih fizičnih oseb je vezan tudi na ZVOP-1. Tako mora center za socialno delo tudi razumno utemeljiti potrebo po pridobitvi podatkov z namenom iz navedenih določb zakonov, torej dokazati, da je pridobitev teh podatkov potrebna za opravljanje njegovih nalog – oprostitve zavezanca. To na drugi strani pomeni, da je center za socialno delo ob pridobivanju osebnih podatkov zavezanca in tretjih oseb dolžan spoštovati temeljno načelo varstva osebnih podatkov – načelo sorazmernosti, po katerem se lahko obdelujejo le tisti osebni podatki, ki so primerni za dosego namena in niso (količinsko) pretirani glede na namen obdelave. Zaradi tega določb zakonov o splošnem pooblastilu centrov za socialno delo (določb ZSV in ZUPJS) ni mogoče razlagati tako, da center za socialno delo upravičujejo do neomejenega pridobivanja podatkov, ki presegajo obseg podatkov, ki jih upravni organ nujno potrebuje, to je ob upoštevanju ustavnega načela sorazmernosti. Tudi Uredba (EU) 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba, Uradni list EU-L 119, 4. 5. 2016), ki se sicer uporablja šele od 25. 5. 2018, dovoljuje procesiranje osebnih podatkov samo v skladu z osnovnimi principi varovanja le-teh v 5. členu, in sicer v skladu z načeli zakonitosti, pravičnosti in preglednosti. Nadalje so ti podatki, zbrani za določene, izrecne in zakonite namene, ne smejo obdelovati na način, ki ni združljiv s temi nameni. Osebni podatki so omejeni na to, kar je potrebno za namene, za katere se obdelujejo.

16. Če torej potencialni zavezanec odklanja sodelovanje v postopku na način, da se v zvezi s svojo oprostitvijo ne sklicuje na svoje premoženjsko stanje in ga ne navede, čeprav mu je bilo to sodelovanje omogočeno in je bil tudi opozorjen na posledice, center za socialno delo nima potrebe in podlage za pridobivanje teh podatkov iz zbirk, do katerih ima sicer dostop po zakonu. In obratno. Če zavezanec vloži vlogo za (delno) oprostitev zaradi svojega premoženjskega stanja in stanja svoje družine, center za socialno delo te podatke lahko pridobiva iz zbirk podatkov na podlagi določb ZSV in ZUPJS in prav na ta način tudi preverja podatke zavezanca ter odloča o utemeljenosti njegove zahteve. Glede na navedeno ni utemeljeno stališče sodišča druge stopnje, da bi moral prvostopenjski organ v tej zadevi po uradni dolžnosti ugotavljati premoženjsko stanje in pridobivati podatke iz zbirk podatkov tudi za obdobje, za katerega je tožnik kljub jasnim pojasnilom centra za socialno delo, odklonil posredovanje podatkov o njegovem premoženjskem stanju in premoženjskem stanju družine oziroma v tem smislu ni vložil posebne vloge, to je do 1. 1. 2014. Center za socialno delo je imel to podlago šele od tožnikove posebne vloge s tem namenom, od 1. 1. 2014 dalje.

17. Zato je odgovor na revizijski vprašanji, da lahko center za socialno delo ugotavlja plačilno sposobnost zavezanca za institucionalno varstvo s preverjanjem njegovih podatkov iz ustreznih evidenc, do katerih ima dostop, le v primeru, če zavezanec za to poda posebno vlogo za oprostitev glede na svoje premoženjsko stanje (in stanje svoje družine). Ob ustreznem pravnem pouku na posledice lahko center za socialno delo v primeru, če zavezanec takšne vloge ne poda, šteje, da je njegova plačilna sposobnost tolikšna, kolikor znaša oprostitev upravičenca.

Razlogi za razveljavitev

18. Navedena stališča bi lahko narekovala spremembo izpodbijane sodbe glede odločitve za obdobje, na katerega se nanaša revizija - od 9. 8. 2013 do 31. 12. 2013. Kljub temu bi bila glede na zgoraj opisan potek dogodkov in razloge za odločitev sodišč prve in druge stopnje takšna odločitev preuranjena. Sodišče prve stopnje je namreč ugodilo zahtevku tožnika že na podlagi ugotovitve, da tožnikova mati (A. B.) sploh ni bila upravičena do institucionalnega varstva (in v obdobju od 1. 1. 2014 tudi zato, ker toženka ni pravilno upoštevala premoženjskega stanja tožnika in njegove družine), ne pa tudi zaradi tega, ker ga mati ne bi preživljala in ne tudi zaradi napačnega upoštevanja premoženjskega stanja tožnika za čas od 9. 8. 2013 do 31. 12. 2013. Tožnik se zoper takšno odločitev ni mogel pritožiti, saj njegov pravni interes za pritožbo zaradi ugodilne sodbe ni obstajal, je pa v odgovoru na pritožbo izrazil strinjanje z zanj ugodnimi stališči sodišča prve stopnje, nasprotoval pa je obrazložitvi sodišča prve stopnje v zvezi z razlogi, ki zanj niso bili ugodni. Kot navedeno je sodišče druge stopnje odločilo enako, vendar z drugačnimi razlogi; potrdilo je odločitev sodišča prve stopnje le zato, ker bi morala toženka po uradni dolžnosti za celotno obdobje preveriti in pravilno izračunati tožnikovo premoženjsko stanje in premoženjsko stanje njegove družine za (delno) oprostitev plačila. Tožnik za vložitev predloga za dopustitev revizije spet ni imel pravnega interesa (saj je z zahtevkom uspel), je pa tudi v odgovoru na revizijo med drugim izrazil nestrinjanje s tem, da je po temelju (zaradi neupravičenosti do institucionalnega varstva) dolžan plačevati oziroma soprispevati za institucionalno varstvo oziroma stališču sodišča druge stopnje, da to ne more biti predmet odločanja. Nasprotoval je tudi razlogom odločitve sodišča prve stopnje (s katero se je drugostopenjsko sodišče strinjalo – čeprav celo brez ustrezne pritožbe), da je mati do njega izpolnjevala preživninsko obveznost. 19. V nastali situaciji bi zgolj sprememba sodbe, ki temelji na drugačnem stališču vrhovnega sodišča, ki pa se nanaša le na enega od razlogov za odločitev (le za del prvotno spornega obdobja), tožnika prikrajšala za ustrezno pravno varstvo.

20. To je imelo za posledico razveljavitev izpodbijanega dela sodbe sodišča druge stopnje, ki bo moralo ob ponovnem odločanju tudi ob upoštevanju širših razlogov in poudarkov pri odločitvi Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 10/2020 ponovno ovrednotiti svoja stališča v zvezi s tem, ali tožnik kot potencialni zavezanec za plačilo institucionalnega varstva, ki se ga v postopek pritegne šele ob odločanju o oprostitvi upravičenca in morebitni njegovi oprostitvi, lahko vlaga tudi nekatere ugovore po temelju. Pri tem bo moralo upoštevati tudi, da je v takšnih in podobnih postopkih (in konkretnih okoliščinah primera, kot je obravnavani) zavezancu šele po pozivu centra za socialno delo omogočena izjava, s katero uveljavlja svoje pravice oziroma podaja ugovore.

21. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da se odločitev o stroških odgovora na revizijo pridrži za končno odločbo.

22. Odločitev je sprejeta soglasno.

1 Tožnik se je pritožil le glede odločitve o stroških postopka, sicer pa je v odgovoru na pritožbo toženke izražal strinjanje s stališčem sodišča prve stopnje o tem, da A. B. ni bila niti upravičena do institucionalnega varstva, izrazil pa je nestrinjanje z razlogi sodbe glede tega, da ga je preživljala. 2 Glej natančnejše razloge v sodbi VIII Ips 10/2020, ki jih revizijsko sodišče ne ponavlja, temveč se nanje le sklicuje.