Jedro

S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2816/2010-III-87 z 19. oktobra 2016, ki je postal pravnomočen, je bilo tožniku naloženo plačilo sodne takse v skupni višini 2.053,14 EUR. Tako je sodišče prve stopnje odločilo (potem ko je ugotovilo, da je tožnik v tem postopku na podlagi sodne poravnave in sodbe prejel 70.751,28 EUR, kar mu je tožena stranka že plačala), ker je tožnik, ki je bil oproščen plačila taks v tem postopku, s tožbo uspel (le) delno, na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pa pridobil premoženje, ki presega del takse, ki bi jo moral plačati, če ne bi bil oproščen plačila sodnih taks (četrti odstavek 15. člena ZST-1). Smisel citirane določbe je v tem, da stranka plača predpisano sodno takso, če to zmore brez težav za svoje preživljanje. Če tako stanje nastopi šele po koncu postopka, je treba takrat tudi plačati sodno takso.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodne takse z 10. 11. 2016. 2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ga plačila sodne takse oprosti ali pa mu vsaj dovoli obročno plačilo odmerjene sodne takse. Opozarja, da je v pravdnem postopku res uspel, a še zmeraj je brezposeln, zdravstveno stanje pa se mu je poslabšalo, prejema le nadomestilo iz naslova invalidskega zavarovanja, zato je bila odškodnina porabljena za zdravila in medicinske pripomočke, ki mu omogočajo človeka dostojno življenje. Stalni prihodek družine je pod minimalno plačo. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2816/2010-III-87 z 19. oktobra 2016, ki je postal pravnomočen1 , je bilo tožniku naloženo plačilo sodne takse v skupni višini 2.053,14 EUR. Tako je sodišče prve stopnje odločilo (potem ko je ugotovilo, da je tožnik v tem postopku na podlagi sodne poravnave in sodbe prejel 70.751,28 EUR, kar mu je tožena stranka že plačala), ker je tožnik, ki je bil oproščen plačila taks v tem postopku, s tožbo uspel (le) delno, na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pa pridobil premoženje, ki presega del takse, ki bi jo moral plačati, če ne bi bil oproščen plačila sodnih taks (4. odstavek 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Smisel citirane določbe je v tem, da stranka plača predpisano sodno takso, če to zmore brez težav za svoje preživljanje. Če tako stanje nastopi šele po koncu postopka, je treba takrat tudi plačati sodno takso.2

5. Ob odločanju o tem, da oziroma ali mora tožnik plačati sodno takso, (je) sodišče prve stopnje opravi(lo) tudi presojo, da mu prejeti znesek odškodnine omogoča plačilo sodne takse brez težav za svoje preživljanje. Če ne bi bilo tako, bi bila lahko tedanja odločitev sodišča drugačna.3

6. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijanem sklepu pravilno izpostavlja, da stranka, ki je (bila) sodne takse že oproščena, ne more ponovno predlagati oprostitve plačila sodne takse, ki ji je bila v plačilo naložena na podlagi 4. odstavka 15. člena ZST-1.4

7. Pritožba torej ni utemeljena, razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pa niso podani, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Ostale pritožbene trditve za odločitev niso bistvenega pomena, zato višje sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP).

1 Tožnik se zoper njega ni pritožil. 2 Tako: Predlog ZST-1; Poročevalec DZ RS. 3 Prim. stališče Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu I Cp 679/2015 s 23. 3. 2015. 4 Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na v bistvenem podoben sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1511/2015.