Jedro

Če zahtevana sprememba lokacijskega dovoljenja vpliva na sanitarne pogoje, je potrebno presoditi vpliv celotnega objekta na pogoje, ki jih določa PUP, ne le vpliv zahtevane spremembe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 1672/96-15 z dne 13.4.1999.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožbo zoper odločbo z dne 7.10.1996. Z njo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Upravne enote L. z dne 23.10.1995, s katero je ta zavrnila njeno zahtevo za spremembo lokacijskega dovoljenja za gradnjo vinske kleti na parc.št. 3528 k.o. L. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da v tem primeru spremenjeno lokacijsko dovoljenje ne bi bilo v skladu s pogoji iz Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje izven ureditvenih območij naselij v občini L. (Uradne objave št. 28/88, v nadaljevanju PUP), ki v 13. členu določa, da odmik od sosednjega objekta določi raster naselja in parcelacije, če so zagotovljeni ustrezni požarno varstveni ukrepi in sanitarni pogoji. Sanitarni pogoji, med katere spada tudi osončenje, so sestavni in konstitutivni del lokacijske odločbe. Iz dokumentacije v upravnih spisih je razvidno, da je bila k spremembi lokacijskega dovoljenja zavrnjena izdaja soglasja. Iz "negativnega soglasja" inšpektorja Enote Zdravstvenega inšpektorata v M.S., Izpostava L. z dne 21.7.1995 in dodatne obrazložitve tega soglasja inšpektorja Zdravstvenega inšpektorata RS z dne 3.10.1996 izhaja, da zaradi predimenzioniranega višinskega gabarita in premajhnega odmika med objektoma ni motena le osončenost sosednje stanovanjske hiše, temveč tudi pretok zraka in prezračenost prostora med objektoma. Pri tem je neutemeljen ugovor, da bi se vsi navedeni pogoji morali ugotavljati le glede razlike v višini in vplivu te višine na sosednji objekt, saj je iz obrazložitve negativnega vpliva predlaganih sprememb na sanitarne pogoje razvidno, da sprememb ni mogoče obravnavati samo z vidika vpliva nove višine.

Tožnica v pritožbi navaja, da je tožena stranka zagrešila bistveno kršitev določb ZUP, ko je ni seznanila z naknadno pridobljenimi dokazi (mnenjem zdravstvenega inšpektorata). Zdravstveni inšpektorat RS res navaja, da je zaradi predimenzioniranega višinskega gabarita in premajhnega odmika med objektoma motena osončenost sosednje stanovanjske hiše in pretok zraka ter prezračenost prostora med objektoma. Ugotovitve inšpektorata pa bi bile enake tudi, če bi se tožnica pri gradnji v celoti in do potankosti držala sicer pravnomočnega lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Tožnica ne verjame, da so nastopile navedene okoliščine samo zato, ker je zgradila svoj objekt za približno 1 m višje, kot je določalo sicer veljavno lokacijsko dovoljenje. Kot je opozorila že v tožbi, bi se prizadetost sosednjega objekta morala ugotavljati le glede na spremembo višine objekta in ne objekta kot celote. Dejansko stanje je bilo torej zmotno in nepopolno ugotovljeno. Objekt je dejansko lociran 1 m od sosednje parcele, kot je določalo prvotno lokacijsko dovoljenje. Glede na navedeno ne drži ugotovitev sodišča, da je zaradi premajhnega odmika med objektoma motena osončenost in prezračenost. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo oz. razveljavi oziroma odpravi odločbo tožene stranke.

Prizadeti stranki (soseda) S. in J.F. v odgovoru na pritožbo navajata, da gre v obravnavanem primeru le za zavlačevanje upravnega postopka. Opozarjata na nemoč institucij pri črnih gradnjah. O škodi, ki jima nastaja, pa ne kaže izgubljati besed. Zato menita, da je potrebno "na črno" postavljeno vinsko klet takoj odstraniti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 65. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89, Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 29/95, v nadaljevanju ZUN) se lokacijsko dovoljenje sicer lahko spremeni, toda če je vpliv zahtevane spremembe (zvišanje gabarita) glede na pogoje določene s pravnomočnim lokacijskim dovoljenjem tak, kot v tem primeru, ko vpliva na sanitarne pogoje (med katere spada tudi osončenje sosednjega objekta), že samo zvišanje gabarita ob nespremenjenem odmiku terja ponovno presojo vpliva celotnega objekta na pogoje, ki jih določa PUP. Zato se tožnica ne more z uspehom sklicevati na odmik, določen s pravnomočnim lokacijskim dovoljenjem.

Zaradi zahtevane sprememembe lokacijskega dovoljenja je bila izdelana študija osončenja in nato izdano "negativno soglasje" inšpektorja Enote Zdravstvenega inšpektorata v M.S., Izpostave L. (21.7.1995), iz katerega izhaja, da zaradi predimenzioniranega višinskega gabarita in premajhnega odmika med objektoma ni motena le osončenost sosednje stanovanjske hiše, temveč tudi pretok zraka in prezračenost prostora med objektoma. Tem ugotovitvam tožnica sicer ugovarja, toda ob tem se sklicuje le na pravnomočno lokacijsko dovoljenje in na odmik, določen s tem dovoljenjem. Tudi če je bil odmik glede na prvotni gabarit še skladen s pogoji iz PUP, pa sprememba lokacijskega dovoljenja, kakršna je bila zahtevana, tudi po presoji pritožbenega sodišča, glede na odklonitev izdaje soglasja zdravstvenega inšpektorja po ugotovljenem dejanskem stanju ne bi bila skladna s 13. členom PUP. To pa je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor o kršitvi pravil postopka. S pridobitvijo dodatnega mnenja k "negativnemu soglasju" zdravstvenega inšpektorja z dne 21.7.1995 je tožena stranka le preverila že izdano odklonitev soglasja tega organa, na katerem temelji prvostopna odločba. Iz mnenja pa ne izhaja nobena okoliščina, ki ne bi izhajala že iz negativnega soglasja zdravstvenega inšpektorja z dne 21.7.1995, s katerim je bila tožnica seznanjena. Zato v upravnem postopku niso bila bistveno kršena pravila postopka, če tožena stranka z mnenjem, pridobljenim v pritožbenem postopku, tožnice ni posebej seznanila.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.