Jedro

V določbi, ki ureja postopek za preklic pogojne obsodbe (506. člen ZKP), pravica do pritožbe zoper sklep ni izrecno izključena, zato je treba uporabiti določbo prvega odstavka 399. člena ZKP. Glede na to, da torej zakon v navedeni določbi daje pravico do pritožbe tudi osebi, katere pravice so prekršene, je treba pri odločanju o dovoljenosti oškodovančeve pritožbe zoper sklep presojati tudi, ali je bila njegova pravica, ko sicer ni stranka v postopku, z izdajo sklepa prekršena. V tem pogledu je soglašati s pritožbenimi navedbami pooblaščenke, da v primeru, ko obdolženec posebnega pogoja ni izpolnil, je lahko oškodovančeva pravica prekršena tudi s tem, ko ni zadoščeno njegovemu interesu po povračilu povzročene mu škode.

Izrek

Pritožbi pooblaščenke oškodovanca A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je z izpodbijanim sklepom kot nedovoljeno zavrglo pritožbo pooblaščenke oškodovanca A. A. in oškodovancu naložilo plačilo sodne takse v višini 60,00 EUR, kot tudi, da oškodovanec svoje stroške, ki so mu nastali v tem postopku, trpi sam.

2. Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovanca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji zakoniti postopek.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pooblaščenka v pritožbi poudarja, da se je sodišče prve stopnje napačno sklicevalo na določbo četrtega odstavka 367. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kot tudi da stališče prvostopenjskega sodišča nasprotuje Direktivi 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 10. 2022, ustaljeni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice ter sodni praksi domačih sodišč. Poudarja, da ima oškodovanec močan pravni interes, da se postopek za preklic pogojne obsodbe vodi z njegovo vključenostjo, saj je zainteresiran, da se izpolni posebni pogoj, ki ga je sodišče določilo v pogojni obsodbi. Zato mora imeti oškodovanec tudi možnost, da odločitev, ki jo sprejme sodišče po 506. členu ZKP, podvrže instančni presoji. Gre za ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave Republike Slovenije, zato mora biti tudi oškodovancu zagotovljena pravica do pritožbe zoper odločitev sodišča v postopku za preklic pogojne obsodbe. Pooblaščenka se sklicuje še na odločitev sodišča v sklepu II Kp 1477/2015 z dne 5. 10. 2021, v katerem je sodišče oškodovanki priznalo pravico do pritožbe, izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

5. Pritožbeno sodišče po pregledu zadeve ugotavlja, da je treba izvajanjem pooblaščenke oškodovanca pritrditi. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijanem sklepu dejansko sklicevalo na določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP, ki omejuje oškodovancu pravico do pritožbe, vendar je prezrlo, da ta določba ureja pravico oškodovanca do pritožbe zoper sodbo. V predmetni zadevi pa sodišče prve stopnje ni odločilo s sodbo, temveč je 9. 11. 2023 izdalo sklep o ustavitvi postopka.

6. Sodišče prve stopnje je postopek za preklic pogojne obsodbe izvedlo na predlog pooblaščenke oškodovanca z dne 27. 10. 2023, in sicer v skladu z določbo 506. člena ZKP. V tej določbi pravica do pritožbe ni izrecno urejena, zato je treba uporabiti prvi odstavek 507. člena ZKP, ki določa, da se glede postopka za preklic pogojne obsodbe smiselno uporabljajo druge določbe tega zakona. Specialna procesna določba, ki se nanaša na pritožbo zoper sklep, pa je zajeta v 3. točki XXIII. poglavja ZKP, in sicer prvi odstavek 399. člena ZKP med procesnimi upravičenci do pritožbe predvideva tako stranke kot tudi osebe, katerih pravice so prekršene. Te se smejo zoper sklep pritožiti vselej, kadar ni v ZKP izrecno določeno, da ni pritožbe. V določbi, ki ureja postopek za preklic pogojne obsodbe (506. člen ZKP), pravica do pritožbe zoper sklep ni izrecno izključena, zato je treba uporabiti določbo prvega odstavka 399. člena ZKP. Glede na to, da torej zakon v navedeni določbi daje pravico do pritožbe tudi osebi, katere pravice so prekršene, je treba pri odločanju o dovoljenosti oškodovančeve pritožbe zoper sklep presojati tudi, ali je bila njegova pravica, ko sicer ni stranka v postopku, z izdajo sklepa prekršena. V tem pogledu je soglašati s pritožbenimi navedbami pooblaščenke, da v primeru, ko obdolženec posebnega pogoja ni izpolnil, je lahko oškodovančeva pravica prekršena tudi s tem, ko ni zadoščeno njegovemu interesu po povračilu povzročene mu škode.

7. V zvezi z obravnavanim procesnim vprašanjem dovoljenosti oškodovančeve pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe je opozoriti tudi na načelno pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1998, objavljeno v publikaciji Pravna mnenja 1/98, v katerem je Vrhovno sodišče izrecno zapisalo, da ima oškodovanec pravico do pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe. Navedeno pravno mnenje doslej še ni bilo spremenjeno, kot izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 36208/2010 z dne 23. 1. 2014. 8. Glede na to, da je torej sodišče prve stopnje napačno uporabilo četrti odstavek 367. člena ZKP namesto prvega odstavka 399. člena ZKP, ki širi upravičence do pritožbe zoper sklep, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je narekovala razveljavitev izpodbijanega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).