Jedro

Ker je bil tožnik obe leti (2010 in 2011) pri toženi stranki zaposlen več kot šest mesecev, je upravičen do regresov za letni dopust za leti 2010 in 2011 v celoti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki I in II izreka) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača stroške prehrane med delom za julij 2011 v višini 97,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2011, za avgust 2011 v višini 73,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2011, za september 2011 v višini 42,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2011, oktober 2011 v višini 61,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 11. 2011 in za november 2011 v skupni višini 156 EUR (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 734,15 EUR, od tega zneska odvede akontacijo dohodnine in tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2011 do plačila, za leto 2011 pa v bruto znesku 218,10 EUR, od tega zneska odvede akontacijo dohodnine in tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2011 do plačila (točka II izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za ugotovitev, da še vedno obstoji delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko (točka III/1 izreka) in za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 30. 11. 2011, ko naj bi bil sklenjen sporazum o prenehanju delovnega razmerja, temveč še traja, tako da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na delovno mesto gradbenega delavca (točka III/2 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da za čas od 30. 11. 2011 do vrnitve na delo tožniku vpiše v delovno knjižico neprekinjeno delovno dobo, ga za ta čas prijavi v socialna zavarovanja, mu za čas do vrnitve na delo vsak mesec obračuna bruto nadomestilo plače in dodatke ter odvede prispevke in davke in mu izplača neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih neto mesečnih zapadlih zneskov do 17. v mesecu do plačila, in sicer tako, da tožniku od 30. 11. 2011 obračuna mesečno bruto nadomestilo plače v višini ... EUR (točka III/3 izreka). Zavrnilo je zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku plača stroške malic in prevoza za obdobje od julija 2010 do decembra 2010 in od julija 2011 do oktobra 2011 v zneskih, ki so navedeni v izreku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za znesek prejšnjega meseca (točka III/4 izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2011 nad zneskom, ki presega 218 EUR bruto, vključno z odvodom akontacij dohodnine ter zakonskih zamudnih obresti od 28. 12. 2011 (točka III/5 izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sporazuma odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2011, ker v njem ni izražena volja tožnika in vsebuje sestavine po zakonu (točka IV izreka).

S sklepom, ki ni pod pritožbo je sodišče prve stopnje zavrglo podredni tožbeni zahtevek po točkah 2., 3., 4. in 5 (točko V izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 35,06 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (točka VI izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo dokazil o tem, da je tožnik v spornem obdobju prejel plačilo dnevnic, zaradi česar ni upravičen do povrnitve stroškov za prehrano med delom, saj se navedeni kategoriji izključujeta. Tožnik in drugi zaposleni so delo opravljali izključno na gradbiščih po celotni Sloveniji in nikoli na sedežu tožene stranke, saj se tam izvajajo le inženirska in administrativna dela. Nepravilna je tudi odločitev o regresu za letni dopust, saj tožniku pripada le sorazmerni del regresa in sicer za leto 2010 ena polovica celotnega regresa oziroma 280,00 EUR bruto, za leto 2011 pa sedem dvanajstin regresa za letni dopust oziroma 436,39 EUR bruto. Sodišče je očitno spregledalo plačilo v višini 305,00 EUR z dne 11. 11. 2010, ki izhaja iz bančnih izpiskov tožnika z dne 11. 11. 2010. Kot namen plačila je sicer napisano posojilo, to pa zato, ker je lastnik toženca A.A., kakor to izhaja iz plačilnega naloga z dne 11. 11. 2010, posodil svoja denarna sredstva za regres za leto 2010 in jih nakazal tožniku, saj je tožena stranka zaradi stečajev v A d.d. imela velike likvidnostne težave, kljub temu pa je zaposlenim želela zagotoviti plačilo regresa za letni dopust. Tožnik je to izplačilo zamolčal in se zavestno zlagal, da regresa za letni dopust za leto 2010 ni prejel. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne tudi preostali del tožbenega zahtevka in posledično ponovno odloči o stroških postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba formalno sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo le glede tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Protispisna je pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazil o prejetih dnevnicah v spornem obdobju. Iz 9., 10., 11. in 12. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je povsem jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je tožena stranka tožniku v spornem obdobju na roke izplačala dnevnice, kakršne so razvidne iz posameznih potnih nalogov, ki vsebujejo tudi račune potnih stroškov. Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo vse listine, ki jih je predložila tožena stranka in posledično tožniku za obdobje od julija 2011 do vključno oktobra 2011 povračilo stroškov za prehrano med delom dosodilo le za tiste dneve, za katere tožnik po listinah tožene stranke ni prejel dnevnic. Tako je tožena stranka na primer za avgust 2011 z listinami dokazala, da je tožnik prejel dnevnice za 10 dni in ker je bilo v tem mesecu 22 delovnih dni, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno dosodilo povračilo stroškov za prehrano med delom za 12 delovnih dni. Podobno velja tudi za ostale mesece. Tožena stranka za mesec november 2011 ni predložila nobenih potnih nalogov, iz katerih bi izhajalo, da bi tožnik za ta mesec prejel dnevnice, zato mu je sodišče prve stopnje utemeljeno dosodilo stroške za prehrano med delom za vse delovne dni v tem mesecu.

Nedopustna novota so pritožbene navedbe o tem, da naj bi nakazilo zneska 305,00 EUR na tožnikov bančni račun pomenilo delno plačilo regresa za letni dopust za leto 2010. Tožnik je sicer res predložil izpiske iz osebnega računa, na katerih je navedeno, da je 11. 11. 2010 v dobro prejel znesek 305,00 EUR, pri čemer je navedeno, da gre za posojilo. Zgolj na podlagi te listine sodišče prve stopnje res ni moglo sklepati, da bi šlo za plačilo regresa za letni dopust, tožena stranka pa glede tega ni navajala ničesar, ne v odgovoru na tožbo in tudi ne na obeh narokih za glavno obravnavo. Šele s pritožbo je tožena stranka sodišču poslala kopijo plačilnega naloga z dne 11. 11. 2010 (priloga B17), na katerem je kot namen plačila prav tako navedeno posojilo, na dnu pa je nekdo zapisal, da gre za „posojilo za regres za 2010“. Tožena stranka ni zatrjevala, da teh navedb in tega dokazila ni mogla podati že prej, to je do prvega naroka za glavno obravnavo, zato teh novot pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Prvi odstavek 337. člena ZPP namreč določa, da sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP.

Zmotno je pritožbeno stališče, da tožniku za leti 2010 in 2011 pripada le sorazmerni del regresa za letni dopust. Pravica do regresa za letni dopust je vezana na pravico do letnega dopusta. Prvi odstavek 131. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) namreč določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Kdaj ima delavec pravico do celotnega letnega dopusta pa je urejeno v 161. členu ZDR. Delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od 6 mesecev. Tožnik je bil pri toženi stranki v letu 2010 zaposlen od 21. 6. 2010 do 31. 12. 2010, kar pomeni, da je pravico do celotnega letnega dopusta pridobil 21. 12. 2010, zato je bil upravičen do celotnega letnega dopusta in s tem tudi do celotnega regresa za letni dopust za leto 2010. Podobno velja tudi za leto 2011. Tožnik je bil pri toženi stranki v tem letu zaposlen od 21. 4. 2011 do 30. 11. 2011, to je več kot 6 mesecev in je zato tudi za to leto pridobil pravico do celotnega letnega dopusta in celotnega regresa za letni dopust. Le v primeru, ko ima delavec pravico do izrabe le sorazmernega dela letnega dopusta, ima v skladu s četrtim odstavkom 131. člena ZDR pravico le do sorazmernega dela regresa za letni dopust. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za leto 2010 dosodilo celotni vtoževani znesek regresa za letni dopust v višini 734,15 EUR bruto, saj je minimalna plača v času od 1. 3. 2010 do 31. 12. 2010 znašala 734,15 EUR.

V obdobju od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 je minimalna plača znašala 748,10 EUR, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bil tožnik za leto 2011 upravičen do regresa za letni dopust v tej višini. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožena stranka dokazala, da je tožnik na račun regresa za leto 2011 že prejel zneska 280,00 EUR in 250,00 EUR, kar pomeni, da mu je tožena stranka dolžna izplačati še razliko v višini 218,10 EUR bruto.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.