Jedro

Po dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil tožniku letni dopust odobren od 28.4. do 14.5.2003. Ker torej v tem času ni bil odsoten z dela samovoljno, mu te odsotnosti ni mogoče šteti kot kršitev pogodbenih obveznosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki in je bil v času od 22.4.2003 do 13.5.2003 odsoten z dela. Tožena stranka je štela, da je bila tožniku odsotnost zaradi izrabe letnega dopusta odobrena le do 26.4.2003. Za ostale dneve tožniku odsotnost ni bila odobrena, prav tako pa tožnik ni prišel na delo na delovno soboto dne 24.5.2003. Ker je s tem huje kršil pogodbene obveznosti, mu je tožena stranka na podlagi druge alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 - ZDR) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga, ki opravičuje izredno odpoved oziroma ni dokazala, da tožniku odsotnost od 28.4.2003 do 14.5.2003 ni bila odobrena. Če tožniku dopust tudi v tem času ne bil odobren, ni bilo potrebe za telefonske klice in telegram, da mora prekiniti dopust. Dne 24.5.2003 je bila sobota, ki naj bila po obvestilu direktorja delovni dan. Tožena stranka pa ni dokazala, da je bil tožnik tega dne dolžan delati oziroma, da mu je delo za ta dan odredila v skladu z zakonom. Na podlagi ugotovitve o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče ugotovilo tudi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v zavarovanje in izplačati pripadajočo plačo, kot če bi delal. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da na dan 1.1.2003 tožnik ni izpolnjeval v členu 58 ZDR90 predpisanih pogojev za izrabo letnega dopusta iz preteklega leta do 30. junija naslednjega leta. Upoštevaje dolžino in koriščenje letnega dopusta se izkaže, da je imel tožnik za leto 2003 na voljo skupno z določilom 159. člena ZDR določeno število dni dopusta, ki ga v času od 28.4. do 13.5.2003 ni mogel koristiti z odobritvijo direktorja, ker bi mu zmanjkalo razpoložljivih dni dopusta za čas kolektivnih dopustov, ko ne bi mogel delati.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št.36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo. Revizija v tem delu v bistvu uveljavlja nedovoljen revizijski razlog. Sklicevanje na 58. člen prejšnjega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) in 159. člen novega Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR), ni utemeljeno. Za odločitev v tem sporu je bistvena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožniku letni dopust odobren tudi od 28.4. do 14.5.2003. Ker v tem času ni bil odsoten z dela samovoljno, mu te odsotnosti ni mogoče šteti kot kršitev pogodbenih obveznosti. Ker mu je bil dopust odobren je tudi povsem brezpredmetno naknadno ugotavljanje, ali mu je bil morda odobren neutemeljeno, oziroma ali bi zato nastale težave v času kolektivnih dopustov. Tudi če bi, to na odločitev v tej zadevi ne more vplivati.

Ker določb 58. člena ZDR (1990) in 159. člena ZDR za odločitev v tej zadevi sploh ni treba uporabiti, so vse navedbe o njihovi domnevno zmotni uporabi brezpredmetne oziroma neutemeljene. Drugih razlogov pa revizija nima.

Po določbi tretjega odstavka 81. člena ZDR (enako tudi prvi odstavek 110. člena ZDR) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (drugi odstavek 82. člena ZDR). Razlogi za izredno odpoved so našteti v 111. členu ZDR. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/84 - Konvencija MOD št. 158), po kateri delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Obstoj utemeljenega (resnega) razloga je torej bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dokazati pa ga mora delodajalec (točka a) drugega odstavka 9. člena Konvencije).

Ker tožena stranka ni dokazala, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, je pravilna odločitev nižjih sodišč, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita. Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.