Jedro

Neugotovljena identiteta prosilca za mednarodno zaščito je razlog za omejitev gibanja po 1. alineji 1. odstavka 51. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (prva točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 9.5.2008. Z navedenimi sklepom je tožena stranka iz razloga 1. in 2. alineje 1. odstavka 51. člena v zvezi s 5. in 6. alinejo 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce P., do prenehanja razlogov oziroma do izvršljivosti odločbe v postopku mednarodne zaščite, vendar najdalj za tri mesece, in sicer od dne 9.5.2008 od 13.40 ure do dne 9.8.2008 do 13.40 ure.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da je podan razlog za omejitev gibanja po 1. alineji 51. člena ZMZ. V postopku je bilo ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi, da tožnik ni imel pri sebi nobenega osebnega dokumenta, na podlagi katerega bi se lahko ugotovila njegova istovetnost. Zato je pravilna presoja tožene stranke, da o tožnikovi istovetnosti ni zanesljivih dokazov. Prav tako sodišče prve stopnje soglaša s toženo stranko, da obstoji sum, da je tožnik zavajal oziroma zlorabljal postopek za priznanje mednarodne zaščite s tem, da brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem času, čeprav je to možnost nedvomno imel, kar je razlog iz 5. alineje 55. člena ZMZ in da je vložil prošnjo z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev z države (razlog iz 6. alineje 55. člena ZMZ). Podlaga za to ugotovitev je dejstvo, da tožnik ob prihodu v Slovenijo ni zaprosil za mednarodno zaščito, ampak je v L. na železniški postaji kupil železniško vozovnico za B. in T. Za mednarodno zaščito tudi ni zaprosil v Avstriji in v Italiji, kamor je bil namenjen. Prošnjo za mednarodno zaščito je tožnik vložil šele potem, ko so ga italijanski organi izročili Sloveniji in je že dva dni bival v Centru za tujce v P. Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1. Navaja, da v Italiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker so ga tam prijeli policisti in mu niso pustili govoriti, niti ni bil prisoten prevajalec. Ob izročitvi Sloveniji s strani italijanskih varnostnih organov ni vedel, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito v Sloveniji, je pa to storil takoj, ko je bil poučen o svojih pravicah. Navaja, da je laik in ne pozna pravil postopka, zato je presoja sodišča, da je zlorabljal postopek, povsem neutemeljena. Niti sodišče niti tožena stranka nista dokazovala suma, da bi bila njegova istovetnost drugačna od zatrjevane. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadeve vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Razlogi za odločitev so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbi 51. člena ZMZ, na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje. V navedeni odločbi so taksativno našteti razlogi, zaradi katerih se prosilcu za mednarodno zaščito lahko začasno omeji gibanje. Eden izmed razlogov je tudi ugotavljanje istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito. Ugotovitev istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito je namreč za nadaljevanje postopka bistvenega pomena. Istovetnosti prosilca pa ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi prosilčeve izjave, ampak le na podlagi uradnega dokumenta s sliko. Da tožnik takega dokumenta ni predložil, je bilo v postopku ugotovljeno in niti ni sporno. Zato je pravilen sklep tožene stranke, s katerim soglaša tudi prvostopno sodišče, da identiteta tožnika ni ugotovljena in da je podan razlog za omejitev gibanja iz 1. alineje 1. odstavka 51. člena ZMZ. Po navedeni določbi se prosilcu za mednarodno zaščito lahko gibanje začasno omeji, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Že ta razlog je zadostna podlaga za izdajo spornega sklepa o omejitvi gibanja. Po presoji pritožbenega sodišča so dejanske ugotovitve, da tožnik ni zaprosil za azil ob prihodu v Republiko Slovenijo, to je dne 23.4.2008, temveč je nadaljeval pot v Italijo, kamor je bil po lastnih izjavah namenjen in kjer so ga odkrili in vrnili v Slovenijo, zadostna podlaga za sklep tožene stranke, da obstoji sum zlorabe oziroma zavajanje azilnega postopka iz razloga 5. in 6. alineje 55. člena ZMZ.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.