17. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 28. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 374/2002 z dne 22. 9. 2004 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Celju št. U 109/99 z dne 22. 11. 2001, z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 350-02-190/98 RS z dne 7. 5. 1999 in z odločbo Upravne enote Mozirje št. 351-75/72-97-12 z dne 3. 2. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravna enota Mozirje je zavrnila predlog pritožnice, naj se za nični izrečeta odločbi (lokacijsko in gradbeno dovoljenje), ki ju je leta 1972 izdal Oddelek za gospodarstvo in finance SO Mozirje. Ministrstvo za okolje in prostor je zavrnilo pritožbo pritožnice zoper tako odločitev prvostopnega upravnega organa. Pritožničina tožba v upravnem sporu je bila zavrnjena, prav tako pa tudi pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča.

2.Pritožnica navaja, da je Upravno sodišče odločalo na nejavni seji, čeprav je predlagala razpis glavne obravnave. S tem naj bi ji bila kršena pravica iz 24. člena Ustave, ki zahteva, da so sodne odločitve javne ter da se sodbe izrekajo javno. Ker sodišče ni opravilo glavne obravnave, je prepričana, da je o njeni tožbi dejansko odločal sodnik posameznik, zaradi česar naj bi ji bila kršena pravica do izbranega sodnika (drugi odstavek 23. člena Ustave). Navaja tudi, da sodišče svoje odločitve, da ne opravi glavne obravnave, ni obrazložilo. S tem smiselno uveljavlja kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču očita, da sodbe ni obrazložilo v bistvenih delih. Pri tem navaja, da se ni opredelilo do očitka, da je odločbo Ministrstva za okolje in prostor izdala oseba, ki ni bila predstojnik organa in za katero ni izkazano, da je imela pooblastilo za izdajanje odločb, kar naj bi pomenilo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče naj bi tudi prezrlo, da zaradi pomanjkljive obrazložitve sodbe (Upravnega sodišča) ni mogla vložiti učinkovitega pravnega sredstva, zaradi česar naj bi ji bili kršeni pravici do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Brez posebne utemeljitev pritožnica zatrjuje tudi kršitev 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP).

3.Pritožnica navaja, da je določba četrtega odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. ­– v nadaljevanju ZUS) v neskladju z drugim odstavkom 14. člena, 22., 23. in 25. členom Ustave ter 6. členom EKČP. V praksi naj bi namreč na nejavnih sejah dejansko odločali strokovni sodelavci, ki pripravljajo osnutke sodnih odločb.

B.

4.Očitek Upravnemu sodišču, da je kršilo pravico iz drugega odstavka 23. člena Ustave, ker naj bi v njeni zadevi odločal dejansko sodnik posameznik, pritožnica utemeljuje zgolj s trditvijo, da je sodišče odločalo na seji in ne na glavni obravnavi. To za utemeljitev ne zadostuje. Neutemeljen je tudi očitek, da je Upravno sodišče kršilo pravico iz 24. člena Ustave, ker ni odločalo na javni (glavni) obravnavi. Ustavna določba, na katero se sklicuje pritožnica, namreč predvideva izjemo od tega pravila, ki mora biti določena v zakonu. Tako izjemo predstavlja drugi in tretji odstavek 50. člena ZUS, ki dopušča možnost odločanja (sojenja) na sejah, ki niso javne.

5.V konkretnem primeru je Upravno sodišče odločalo na nejavni seji. V tem postopku je sodišče odločalo o zakonitosti odločitev upravnih organov, ki se nanašajo na pritožničin predlog za izrek ničnosti dveh upravnih odločb. Pritožnici je pojasnilo, da je odločitev obeh upravnih organov pravilna, ker pritožnica v postopku ni navedla okoliščin, ki bi dokazovale obstoj razlogov, zaradi katerih bi bilo treba na podlagi 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 in nasl. – ZUP 86) upravni odločbi izreči za nični. Te ugotovitve pritožnica ni izpodbijala v pritožbi na Vrhovno sodišče, ne izpodbija je niti v ustavni pritožbi. Upravno sodišče je pritožničine navedbe ocenilo kot ugovore, ki bi jih lahko uveljavljala v upravnem in sodnem postopku do pravnomočnosti obeh odločb, za katere sicer predlaga izrek ničnosti. Taka ocena pa pojasnjuje tudi odločitev Upravnega sodišča, da o tožbi ne odloča na glavni obravnavi. Ustavno sodišče je že večkrat povedalo, da mora biti strankin predlog za glavno obravnavo utemeljen. Kot izhaja iz tožbe v upravnem sporu, pritožnica predloga za glavno obravnavo ni (konkretno) utemeljila z navedbo dokazov, ki naj bi se na njej izvedli. Upravnemu sodišču, ki je ob takem predlogu in ob prej navedenih ocenah o navedbah pritožnice glede utemeljitve obstoja ničnostnih razlogov odločilo na nejavni seji, ni mogoče očitati, da iz njegove sodbe ni razvidno, zakaj ni opravilo glavne obravnave, s tem pa tudi ne kršitve pravice iz 22. člena Ustave. Odgovor na vprašanje, zakaj v predmetni zadevi ni bilo treba razpisati glavne obravnave, pa je pritožnici dalo tudi Vrhovno sodišče, ki ji je pojasnilo, da je ob predlogu za glavno obravnavo kot razlog zgolj pavšalno navedla, da jo predlaga "zaradi razjasnitve še nekaterih drugih pomembnih dejstev in okoliščin", ne da bi pri tem navedla, za katera dejstva in okoliščine naj bi šlo.

6.Očitek Vrhovnemu sodišču, da se ni opredelilo do navedb, ki se nanašajo na pooblastilo uradne osebe na Ministrstvu za okolje in prostor, ki je izdala upravno odločbo druge stopnje, je neutemeljen. Vrhovno sodišče se je do tega očitka opredelilo ter navedlo, da je ta oseba po predloženih podatkih imela v času izdaje odločbe generalno pooblastilo za odločanje v vseh upravnih stvareh iz pristojnosti Službe za prostorsko upravne zadeve tožene stranke. Ustavno sodišče je od Ministrstva za okolje in prostor pridobilo kopijo pooblastil, iz katerih izhaja, da je omenjena uradna oseba v času odločanja imela pooblastilo za odločanje v vseh upravnih stvareh iz pristojnosti Službe za posege v prostor. Zgolj zaradi tega, ker Vrhovno sodišče ni navedlo številke in datuma pooblastila, sodišču ni mogoče očitati, da se je do tega ugovora opredelilo pavšalno in da je kršilo pravico iz 22. člena Ustave.

7.Kot pavšalen je treba zavrniti očitek pritožnice, da je Vrhovno sodišče spregledalo, da zaradi pomanjkljive obrazložitve sodbe Upravnega sodišča pritožnica ni mogla vložiti učinkovitega pravnega sredstva, s čimer naj bi ji bili kršeni pravici iz 22. in 25. člena Ustave oziroma 6. in 13. člen EKČP. Pritožnica v zvezi s kršitvami teh določb Ustave in EKČP ne navaja, s čim naj bi ji bile te pravice kršene, pač pa zgolj navaja vsebino teh členov. To za utemeljitev kršitev teh pravic ne zadostuje. Kolikor se trditev o neučinkovitosti pravnega sredstva zaradi pomanjkljive obrazloženosti sodne odločbe nanaša na nejavno sejo in pomanjkanje pooblastila za izdajanje odločb, pa je ta očitek prav tako neutemeljen iz razlogov, navedenih v prejšnjih točkah tega sklepa.

8.Pritožnica v pritožbi zatrjuje tudi, da je četrti odstavek 72. člena ZUS v neskladju z Ustavo in EKČP. Pri tem ne pojasni, zakaj naj bi bila ta zakonska določba v neskladju s posameznimi določbami Ustave in EKČP, na katere se sklicuje. Prav tako niti ne predlaga, naj Ustavno sodišče te njene navedbe šteje kot pobudo. Meni, da bi Upravno sodišče to zakonsko določbo moralo uporabiti na ustavno prijazen način. Zaradi tega je Ustavno sodišče ocenilo, da glede te zakonske določbe pritožnica ni dala pobude za oceno njene ustavnosti.

9.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan