Jedro

Investitor lahko (razen v primeru enostavnih objektov) gradi le na podlagi gradbenega dovoljenja, za katerega tožnika priznavata, da ni bilo pridobljeno. Sama vloga za legalnost gradbenih posegov, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje, ne zadostuje. Zato dejstvo, da je bila vloga vložena, ni pravno pomembno, prav tako pa tudi ni relevanten razlog, zakaj gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Glede na to toženka teh dejstev ni bila dolžna ugotavljati in se do teh navedb ni bila dolžna opredeliti.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

Ur.l. 34/84,29/86,/71/93, 40/94,69/94,29/95,59/96,83/98,45/99, 42/00,52/00.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožnikoma naložil, da morata takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo naslednjih nelegalnih delov stanovanjske hiše ob južni strani parcele ..., ki so bili izvedeni brez gradbenega dovoljenja: - pohoden zidan nadstrešek oziroma balkon, v tlorisni velikosti 5,80 x 1,50 m, s kovinskimi dostopnimi stopnicami ob zahodni strani vetrolova ob južni fasadi objekta, - nadvišanje objekta ob zahodni strani, v širini 5,80 m, - nadvišanje objekta ob severni strani, v širini 5,80 m (1. točka izreka) in v roku 360 dni po vročitvi odločbe na lastne stroške odstraniti prej naštete gradbene objekte ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje (2. točka oziroma 1. točka odločbe št. 0611-165/2021-2550-10), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za nedovoljene objekte so bile izrečene prepovedi (4. točka) in označitev s tablo (5. točka), pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži njene izvršitve (6. točka). O stroških postopka bo izdan poseben sklep (7. točka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da se stanovanjska hiša uvršča med manj zahtevne objekte, z navedenimi posegi pa je bila dozidana v horizontalni in vertikalni smeri, s čimer se je povečala njena velikost in spremenil njen zunanji izgled. Te prizidave niso ločeni, k stavbi prislonjeni enostavni objekti, ampak so funkcionalen del osnovnega stanovanjskega objekta, s čimer se uvrščajo med manj zahtevne objekte. Za take objekte je bila obveznost pridobiti gradbeno dovoljenje v času od 1967 do 1984 predpisana v Zakonu o urbanističnem planiranju (v nadaljevanju ZUPI), od leta 1984 do 2003 v Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), od leta 2003 do 2018 v Zakonu o graditvi objektov in od leta 2018 v Gradbenem zakonu (v nadaljevanju GZ). V delu, ki se nanaša na navedene nedovoljene posege, je stanovanjska hiša nelegalen objekt, s čimer so izpolnjeni pogoji za izrek ukrepov iz 82. člena GZ.

Zveza:

3.Drugostopenjski organ je spremenil 2. točko izreka prvostopenjske odločbe, tako da je izrecno naštel, katere dele objekta morata tožnika v roku 360 dni odstraniti, sicer pa je pritožbo tožnikov zavrnil. Kot neutemeljene zavrača njune trditve o bistvenih kršitvah postopka, saj ju je organ o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah ter svojih ugotovitvah seznanil, tožnika pa sta na te seznanitve redno podajala odgovore. Ne drži niti, da jima ni bil omogočen pregled in fotokopiranje spisa in da odločba ni ustrezno obrazložena. Trditve, da sta tožnika vložila zahtevo za legalizacijo niso relevantne, saj to še ne pomeni, da objekt izpolnjuje pogoje za legalno gradnjo. Bistveno je, da sta tožnika izvajala gradbene posege, za katere bi morala pridobiti ustrezno upravno dovoljenje, ki pa ni bilo pridobljeno.

4.Tožnika se z odločitvijo ne strinjata. V tožbi navajata, da je toženka kršila postopek, ker ni pojasnila, da tožnika nista bila seznanjena z izjavo strank z interesom z dne 16. 7. 2020 in 21. 9. 2020 ter z obvestilom Upravne enote Ljubljana z dne 9. 9. 2020, iz katere naj bi izhajalo, da za izvedbo spornih objektov niso bila izdana upravna dovoljenja. Opustitev vročanja listin, na katere organ opre svojo odločbo, je eklatantna kršitev 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 22. člena Ustave ter zanikanje samega pojma prava. Izpodbijana odločba tudi ne vsebuje vsebinskih in konkretnih razlogov o odločilnih dejstvih ter substancirane opredelitve, zakaj navedbe tožnikov ne držijo, ker je bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Izpodbijana odločba nima konkretnih pojasnil glede vprašanja, ali se je pozneje ustavljeni inšpekcijski postopek P35602-1494/2005 nanašal na isti domnevno nelegalni del stanovanjske stavbe, kot je objekt v izreku izpodbijane odločbe. Trdita še, da sta si njuna prednika prizadevala pridobiti ustrezno gradbeno dovoljenje, kar sta podkrepila s predloženimi listinami in da ne smeta trpeti negativnih posledic, če organ o vlogi ni odločil. Informacijo, zakaj pristojni upravni organ ni odločil o vlogi, bi moral po uradni dolžnosti pridobiti prvostopenjski organ. Predlagata, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahtevata tudi povračilo stroškov postopka.

5.Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis.

6.Stranka z interesom v odgovoru na tožbo opozarjata, da iz tožbenih navedb ni mogoče razbrati, katera dejstva naj bi bila napačno ugotovljena in zakaj in niti katere določbe materialnega prava naj ne bi bile pravilno uporabljene. Očitki domnevnih procesnih kršitev pa so neutemeljene. V zadevi je bistveno le to, ali sta tožnika za opravljene posege pridobila gradbeno dovoljenje. Predlagajo, da sodišče tožbo zavrne.

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 63, 63/1

7.Tožba ni utemeljena.

8.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v listine v upravnem in sodnem spisu.

9.Prvi odstavek 9. člena ZUP določa, da je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Gre torej za seznanitev s tistimi dejstvi in okoliščinami, ki so pomembne za odločbo in ne z vsemi okoliščinami. V obravnavani zadevi pa so relevantne okoliščine, kateri gradbeni posegi so bili izvršeni, ali je zanje potrebno katero od upravnih dovoljenj in ali je bilo tako dovoljenje pridobljeno.

10.Sodišče po vpogledu v upravni spis ugotavlja, da v njem ni izjave strank z interesom z dne 16. 7. 2020 in 21. 9. 2020, ampak sta izjavi z dne 22. 7. 2020 in 9. 11. 2020, v katerih pa ne navajajo relevantnih okoliščin v zvezi z nelegalno gradnjo, katere investitorja sta tožnika ampak okoliščine, ki se tičejo nelegalne gradnje, katerih investitorji so stranke z interesom. Organ je namreč vodil enoten postopek, izdal pa je dve ločeni odločbi. Ena od teh je izpodbijana, z drugo odločbo št. 05122-646/2019-37 z dne 20. 4. 2021 pa je odredil odstranitev nelegalnih delov objekta, katerih investitorji so stranke z interesom. Pri tem organ razlogov za odločitev o nedovoljenih posegih tožnikov ne opira na navedbe iz teh vlog. Zato opustitev vročitve teh listin tožnikoma ni vplival na zakonitost izpodbijane odločbe in ne gre za kršitev njune pravice do izjave.

Pridruženi dokumenti:*

11.Nadalje sodišče ugotavlja, da je toženka relevantna dejstva ugotovila na podlagi lastne zaznave izvršenih posegov in izjave tožnikov. In sicer gre za ugotovitve, da sta njuna pravna prednika leta 1996 in 1997 stanovanjski del objekta ob zahodni in severni strani zvišala v širini 5,80 m, tako da sta ta del objekt nadvišala za 1,6 m, tj. od prvotnega kolenčnega zidu višine 1,00 m na 2,60 m. Na dvignjenih delih objekta je bil spremenjen naklon strehe in urejeni bivalni stanovanjski prostori. Za poseg je bilo pridobljeno lokacijsko dovoljenje št. 351-1279/95 z dne 13. 5. 1996, ki pa je bilo kasneje razveljavljeno. Pohodni nadstrešek je bil hkrati z nadzidavo zgrajen leta 1996. Leta 2010 sta nato pravna prednika tožnikov ob zahodni strani objekta izvedla pohoden zidan nadstrešek, dimenzije 5,80 x 1,50 m, ki kot balkon s kovinskimi, okroglimi stopnicami služi za dostop do prvega nadstropja, kjer je vhod v stanovanje tožnikov.

12.Tožnika tem ugotovitvam nista nasprotovala, ampak sta sama izjavila, da gradbeno dovoljenje ni bilo izdano. Toženka je torej pri ugotavljanju relevantnega dejanskega stanja sledila izjavi tožnikov. Ali njuna izjava, da za posege ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, drži, pa je preverila še pri Upravni enoti Ljubljana. Ker je upravna enota njuno izjavo potrdila, se sodišče strinja s toženko, da vročitev te vloge ni bila potrebna. Drugače bi bilo, če bi tožnika trdila, da gradbeno dovoljenje imata, Upravna enota pa bi navajala drugače. V tem primeru, tj. če bi ga imela, bi ga sicer lahko organu predložila in s tem dokazala drugače.

13.Med strankama tako ni sporno, da so bili gradbeni posegi, ki so predmet odločbe, izvedeni v letih 1996 in 1997 in niti ni sporno, da gre z objekt, ki se uvršča med zahtevne objekte. Pravna razmerja v zvezi z gradnjo objektov pa sta v tem času urejala ZUN, ki se je pričel uporabljati 22. 6. 1984 in je veljal do 31. 12. 2002 ter Zakon o graditvi objektov (ZGO), ki se je uporabljal od 17. 11. 1984 do 31. 12. 2020. ZUN je v 50. členu določal, da mora investitor za graditev objektov in naprav pridobiti lokacijsko dovoljenje, v 51. členu pa izjeme, za katere lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno; med njimi tudi za adaptacije, s katerimi se bistveno ne spreminjajo zunanjost, zmogljivost, velikost ali namen obstoječih objektov. V obravnavani zadevi je inšpektor ugotovil, tožnika pa temu ne ugovarjata in ne dokažeta drugače, se je spremenila zunanjost, velikost in izgled objekta. ZGO pa je v 3. členu določal, da je gradnja po tem zakonu gradnja novih objektov ali rekonstrukcija objektov in v 6. členu, da je rekonstrukcija objektov izvedba tistih del, s katerimi se spreminjajo konstrukcijski elementi, ali izvajajo druga dela, ki lahko vplivajo na varnost objekta ali ki lahko vplivajo na okolje ter izvedbo del, s katerimi se menjajo pogoji, ob katerih je na podlagi gradbenega dovoljenja zgrajen objekt, ki se rekonstruira. V 7. členu je bilo določeno, da se z gradnjo lahko začne na podlagi gradbenega dovoljenja, če ni z zakonom določeno drugače. Toženka pravilno navaja, da so tudi kasneje veljavni zakoni, ki so urejali graditev objektov, za tak poseg oziroma tako rekonstrukcijo objekta določali obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja.

14.Tožnika toženki očitata še, da se ni opredelila do njunih trditev; na naroku je tožnik pojasnil, da gre za trditve o tem, da so njegovi pravni predniki vložili vloge za lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Lokacijsko dovoljenje je bilo zaradi sporov s sosedi odpravljeno, iz istega razloga pa ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. V zvezi s tem je treba pojasniti, da se je organ dolžan izreči le o pravno relevantnih trditvah zavezancev, tj. o tistih trditvah, ki so pomembne za odločitev oziroma bi nanjo lahko vplivale. Kot izhaja že iz prej obrazloženega, pa lahko investitor (razen v primeru enostavnih objektov) gradi le na podlagi gradbenega dovoljenja, za katerega tožnika priznavata, da ni bilo pridobljeno. Sama vloga za legalnost gradbenih posegov, za katere je predpisano gradbeno dovoljenje, ne zadostuje. Zato dejstvo, da je bila vloga vložena, ni pravno pomembno, prav tako pa tudi ni relevanten razlog, zakaj gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Glede na to toženka teh dejstev ni bila dolžna ugotavljati in se do teh navedb ni bila dolžna opredeliti.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

15.Ker tožnika gradbenega dovoljenja za navedene posege nista pridobila, objekt pa ni enostaven, je toženka pravilno odločila, da jih morata v skladu z določili GZ odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje.

16.Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

17.Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Ur.l. 18/84, 37/85, 43/89, 83/89, 5/90, 3/91, 26/90, 10/91, 17/91, 55/92, 13/93, 18/93, 47/93, 71/93, 20/95, 44/97, 31/20, 9/21, 23/02, 110/02.