Jedro

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo ničnosti prodajnih pogodb. Tožnica ni uspela izkazati, da sta pogodbi navidezni in zato brez pravnega učinka, pa tudi ne nedopustnosti podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je prodajna pogodba z dne 24. 1. 2011, sklenjena med J. J. in A. M. kot prodajalcema ter D. D. kot kupcem, nična ter da je nična tudi prodajna pogodba z dne 19. 2. 2014, sklenjena med D. D. kot prodajalcem in P. K. kot kupcem (II. točka izreka). Tožnici je naložilo povračilo 4.530,24 EUR pravdnih stroškov drugega toženca, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da bi moral biti zaradi razjasnitve pomembnih procesno pravnih, materialno pravnih in dejanskih vprašanj zaslišan tudi prvi toženec D. D. Na podlagi njegovega zaslišanja bi moralo sodišče ugotoviti, ali je prvi toženec sam sestavil in podpisal odgovor na tožbo. V pripravljalni vlogi z dne 7. 12. 2016 je bilo izrecno izpostavljeno, da D. D. ni podal odgovora na tožbo. Gre za neprerekano dejstvo, zato bi moralo sodišče izdati delno zamudno sodbo. Pritožnik izpostavlja svojo izpovedbo in izpovedbo priče A. M., iz katerih jasno izhaja, da predstavlja prodajna pogodba z dne 24. 1. 2011 simuliran pravni posel, zato je neveljavna oz. nična. Simuliran pa je tudi pravni posel, ki ga je D. D. 19. 2. 2014 sklenil s P. K. Če je namreč pravni posel - prodajna pogodba z dne 24. 1. 2011 nična, je zaradi načela kavzalnosti ničen tudi kasnejši pravni posel. Podane so vse pravno relevantne okoliščine, ki to izkazujejo, pa tudi slaba vera obeh tožencev.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor tožencema, vendar pa se nanjo nista odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo ničnosti prodajnih pogodb z dne 24. 1. 2011 in z dne 19. 2. 2014. Tožnica ni uspela izkazati, da sta pogodbi navidezni in zato brez pravnega učinka, pa tudi ne nedopustnosti podlage.

6. Svojo odločitev je prvo sodišče gradilo na naslednjem dejstvenem substratu: - tožnica in njen mož A. M. (prodajalca) sta za kupnino v znesku 170.000 EUR s prvim tožencem 24. 1. 2011 sklenila prodajno pogodbo, katere predmet je bilo stanovanje: ID znak 0000, ki se nahaja na naslovu P44, Ljubljana, - prodajalca sta prvega toženca pooblastila, da v njunem imenu poplača dolgove v pogodbi naštetim upnikom, preostanek zneska kupnine po poplačilu vseh obveznosti pa jima nakaže na njun bančni račun, vsakemu polovico, - tožničin mož A. M. je s prvim tožencem sklenil najemno pogodbo, na podlagi katere sta lahko tožnica in njen mož z družino še naprej bivala v prodanem stanovanju, - predmetno stanovanje je prvi toženec prodal 19. 2. 2014 drugemu tožencu za kupnino v višini 135.000 EUR, - kupnina je bila v celoti poplačana, - v kupnini je bil upoštevan tudi dolg v višini 10.000 EUR, ki ga je imel prvi toženec do drugega toženca.

7. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožničinim zatrjevanjem o navideznosti kupoprodajne pogodbe z dne 24. 1. 2011, ki naj bi bila sklenjena z namenom, da tožnica in njen mož pridobita kredit, namenjen pokritju dolgov. Po njenih zatrjevanjih naj bi bila predmetna prodajna pogodba razveljavljena takoj, ko bi se pridobil kredit, kar pa se zaradi „očitno drugačnih planov“ prvega toženca ni zgodilo. V zvezi s prodajno pogodbo, ki sta jo 19. 2. 2014 sklenila toženca, pa je tožnica drugemu tožencu očitala nedobrovernost. 8. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje argumentaciji prvega sodišča, ki je jasna in notranje skladna. Dokazno oceno je prvo sodišče zgradilo v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP in je pritožba ne uspe omajati.

9. Pritožbena teza, da bi sodišče moralo zaslišati prvega toženca D. D., je zmotno. Stranki je namreč prepuščeno, ali se bo vabilu na narok/zaslišanje odzvala. V skladu z določbo 262. člena ZPP zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu na zaslišanje, niso dovoljeni nobeni prisilni ukrepi. Prav tako se stranke ne more prisiliti k izpovedbi.

10. Pritožnikov dvom, da je prvi toženec sam sestavil in podpisal odgovor na tožbo, se tekom pravdnega postopka ni potrdil. Sodišče prve stopnje je pisanja prvemu tožencu vročalo tudi na sedež družbe M., d. o. o., ki se nahaja v T. Ta naslov je sodišču sporočila tožnica, z njene strani predlagana priča A. M. pa je v svoji izpovedbi potrdila, da ima prvi toženec v Ljubljani dve družbi, med drugim eno v T. Tudi iz poročila detektiva in pooblaščenega vročevalca z dne 15. 6. 2017 izhaja, da ima prvi toženec na naslovu družbe M. d. o. o. pisarno ter da pride po pošto enkrat ali dvakrat na mesec. Tožnica svojega dvoma, da je prvi toženec sam sestavil in podpisal odgovor na tožbo, ni ustrezno konkretizirala, niti ga ni izkazala. V pripravljalni vlogi je sicer predlagala postavitev izvedenca grafološke stroke, vendar pri izvedbi tega dokaza ni vztrajala. Da bi sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe predlaganega dokaza kršilo določbe pravdnega postopka, tožnica v pritožbi niti ne zatrjuje.

11. Neutemeljene so tudi njene pritožbene navedbe, da so njena zatrjevanja glede sestave in podpisa odgovora na tožbo ostala neprerekana. Toženca sta sospornika in drugi toženec je v svojih vlogah tovrstnim zatrjevanjem odločno oporekal. Ker tožnica ni uspela izkazati, da odgovor na tožbo ni prvo toženčev, je neutemeljen njen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče v zadevi izdati delno zamudno sodbo.

12. Pritožnica v pritožbi drugače kakor tekom postopka zatrjuje, da je edino stalno prebivališče prvega toženca v Makedoniji, kar pa glede na njene predhodne navedbe ter podatke, izhajajoče iz spisa, ne drži. Odgovor Ministrstva za pravdo RM z dne 14. 3. 2016 (C3) pojasnjuje, da se prvi toženec ne nahaja v evidenci o osebnih izkaznicah v mestu Skopje in da se je povratnica vrnila z oznako „izseljen“.

13. Pritožbeno posplošeno nestrinjanje z dokazno oceno prvega sodišča in poudarjanje navideznosti prodajne pogodbe z dne 24. 1. 2011, ob odsotnosti konkretnih trditev, podprtih z dokazi, ki bi vzbudili dvom v pravilnost odločitve prvega sodišča, ne more imeti želene teže. 14. Zmotno je tudi pritožbeno sklicevanje na načelo kavzalnosti, ki jo pritožba razvije na način, da je zaradi ničnosti prodajne pogodbe z dne 24. 1. 2011 nična tudi pogodba med tožencema z dne 19. 2. 2014. Tožnica nedobrovernosti drugega toženca pri sklepanju prodajne pogodbe z dne 19. 2. 2014 ni uspela izkazati. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da načelo zaupanja v zemljiško knjigo (9. in 10. člen Stvarnopravnega zakonika) sanira tudi morebitno razpolagalno nesposobnost, če je kupec dobroveren. Domneve dobrovernosti pa - kot je bilo že prej izpostavljeno - tožnica ni uspela izpodbiti.

15. Pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere - skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP - pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.