Jedro

Ni podlage za presojo urne postavke v povezavi s ceniki podjetij, ki pomoč nudijo kot profesionalno storitev. Nobeden od svojcev oz. prijateljev za nudenje pomoči ni bil profesionalno usposobljen. Pravilno in skladno s sodno prakso je zato priznana postavka v višini 5 EUR, kar ustreza postavki za nekvalificirano malo delo.

Toženka je prišla v zamudo s potekom 3-mesečnega roka, ki ga določa 20. a člen ZOZP. Ni res, da se določba nanaša le na razmerja med zavarovalnico in zavarovancem. Določba namreč daje podlago, da oškodovanec zahteva škodo direktno od zavarovalnice.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točkah I in II spremeni tako, da se glasi: „I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 6.909,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 2. 2011 do prenehanja obveznosti ter znesek 393,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2013 do prenehanja obveznosti,“ „II. Kar tožeča stranka zahteva več (22.839,75 EUR z obrestmi, 162,58 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 556,11 EUR od 14. 9. 2011 do 4. 10. 2011), se zavrne,“ sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo v plačilo zneska v višini 6.101,63 EUR in 393,53 EUR, oboje s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). V presežku (tj. za znesek 23.647,25 EUR z obrestmi, 162,58 EUR z obrestmi in zakonske zamudne obresti od zneska 556,11 EUR za čas od 14. 9. 2011 do 4. 10. 2011) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožnika v višini 1.445,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev dalje do prenehanja obveznosti (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da mu je sodišče prisodilo prenizko odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zahteval je 18.000,00 EUR, sodišče pa mu je priznalo 12.500,00 EUR odškodnine. Opozarja, da je v nesreči utrpel poškodbo kolenskega sklepa. Kljub zdravljenju ni prišlo do restitucije gibov. Trpi za multidirekcijsko nestabilnostjo kolenskega sklepa, zaradi katere mora ves čas nositi štiritočkovno kolensko opornico. Invalidska komisija je ocenila, da mu je ostala 40 % telesna okvara. Celo življenje bo moral paziti, kako se premika in ne bo smel preobremenjevati kolena. Dela pri hiši, ki jih je prej lahko opravil sam in ki zahtevajo poklekanje, hojo po lestvi, bo moral prepustiti drugim, zaradi česar psihično trpi. Ob vremenskih spremembah in obremenitvah čuti v kolenu bolečine. Le-te bodo prisotne celo življenje, večja je tudi verjetnost novih poškodb in degenerativnih sprememb. Presadki, ki jih je dobil pri operaciji, niso enako kvalitetno tkivo kot prvotne vezi. Vsadke pa je treba po določenem času menjati. Tudi brazgotine so manj kvalitetno tkivo v primerjavi s prvotnim tkivom. Po takšni poškodbi lahko pride do zarastlin ali do popoškodbene artroze. Ima atrofirano levo štiriglavo stegensko mišico. Kolena ne bo mogel nikoli popolnoma iztegniti. Zaradi poškodbe levega kolena bolj obremenjuje drugo nogo, ki ga je začela boleti v kolku. Po vsej verjetnosti bo moral prestati še dodatne preglede in morebitne operacije. Ocenjuje, da mu je bila za prestani strah prisojena prenizka odškodnina. Zahteval je 5.000,00 EUR, priznanih pa mu je bilo 3.000,00 EUR odškodnine. Kot motorist je bil šibkejši udeleženec v prometu; padel je na cestišče ter bil v nevarnosti, da ga povozi še kak drug avto. Skrbelo ga je, kaj bo z nogo; strah pa je bil še hujši zaradi dolgotrajnega zdravljenja. Bal se je, da bo ostal hrom, pri tem se je spomnil na svojega hromega očeta. Nog namreč ni mogel in ni smel premikati tri dni. Ko je ponj prišel rešilec, je hotel vstati, a je padel, ker ni mogel kontrolirati kolena. Glede premoženjske škode navaja, da mu je bilo priznanih zgolj 125 voženj na fizioterapije, ne pa zahtevanih 174. Čeprav je res izpovedal, da je bilo fizioterapij približno 125, pa iz druge dokumentacije izhaja, da jih je bilo bistveno več. Sodišče bi zato moralo priznati vse zahtevane potne stroške. Opozarja na napačen izračun pri seštevku ur tuje pomoči. Za 47 dni po prihodu iz bolnišnice je bilo ocenjeno, da potrebuje 5 ur pomoči dnevno (skupaj torej 235 ur). Za 4,5 mesece po vrnitvi iz toplic pa je po oceni sodišča potreboval pomoč po 2 uri na dan. Izračun sodišča (30*4 + 15 = 135) pokaže le število dni, ne pa tudi ur v tem obdobju. Sodišče je pri skupnem seštevku števila ur napačno seštelo 47 in 135; posledično pa je napačen tudi končni znesek. Sicer pa mu je bilo prisojeno premajhno število ur pomoči, glede na to, da je moral bergle uporabljati osem mesecev. Sodišče je napačno ocenilo izpoved izvedenca in ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi lahko izpovedale, na kakšen način so morale tožniku pomagati. Graja tudi oceno sodišča glede primerne urne postavke za tujo pomoč, ki znaša zahtevanih 6 in ne zgolj 5 EUR. Ceniki profitnih organizacij izkazujejo celo višjo ceno od 6 EUR, in če ne bi imel svojcev, bi moral to ceno plačati. Za presojo škode namreč ni relevantno, da so mu pomoč nudili družinski člani. Graja odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka glede izgubljenih subvencij za samozaposlitev. Pri tem ponovi svoje tožbene navedbe in razloži, da je želel odpreti svojo obrt. Prej je sicer delal na črno, ta posel pa je želel nadaljevati kot s. p. Po koncu zdravljenja je s svetovalko na zavodu za zaposlovanje izpeljal projekt odprtja s. p.-ja, vendar za drugačno obrt, ker prvotno planirane zaradi poškodb ne bi mogel izvajati. Nasprotuje zaključku sodišča, da ni upravičen do izgubljenega dobička, ker ni mogel opravljati dela. V pritožbi navaja, da ima 27 let delovne dobe in da se je s priložnostnim delom znašel tudi, ko je bil brezposeln. Sodišče bi mu moralo verjeti, da je razlika v prihodkih približno 1.000,00 EUR v primerjavi s tistim, kar bi zaslužil, če ne bi prišlo do nezgode; v danem primeru pa bi moralo uporabiti tudi prosti preudarek. Opozarja na sodno prakso, ki dohodke iz občasnega dela upošteva pri presoji izgubljenega dobička. Napada odločitev sodišča glede zamudnih obresti. Poudarja, da je na toženko 20. 12. 2010 naslovil odškodninski zahtevek in jo pozval k plačilu zneska v 15-ih dneh. Skladno s sodno prakso zapade odškodnina za nepremoženjsko škodo v plačilo, ko jo upnik izrazi v denarju. Sodišče bi zato moralo na podlagi določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) odločiti, da je bila toženka v zamudi po poteku 15-ih dni. Določba 20. a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju: ZOZP), na katero se sklicuje sodišče, ureja razmerje med zavarovalnico in zavarovancem. Toženka se nanjo niti ni sklicevala, zato je sodišče odločilo mimo navedb pravdnih strank in v nasprotju s sodno prakso.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki pa nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbene navedbe o utemeljenosti prisoje višje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, so neutemeljene. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je prisojena odškodnina - ob primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse - povsem primerna. Odmera odškodnine ne sme odražati le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic. Pomembno je, da ima načelo individualizacije korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse (prim. sodba II Ips 18/2011 z dne 20. 6. 2013, sodba II Ips 389/2008 z dne 11. 9. 2008, sodba in sklep II Ips 876/2007 z dne 19. 3. 2009, sodba II Ips 648/2005 z dne 17. 1. 2008, idr.). Sodišče prve stopnje je odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odmerilo ob primerjavi z zadevo VS002004 (oziroma II Ips 1130/2008), v kateri je bil prisojen znesek v višini 11.000,00 EUR. Podobno kot tožnik v predmetnem postopku je oškodovanec v prej navedeni zadevi utrpel poškodbe kolena, zaradi katerih ne more izvajati hitrih gibov, počepov, ne more hoditi dlje časa in težje hodi po stopnicah, zaradi česar je bil prisiljen opustiti športne aktivnosti.

6. Ob vpogledu v sodno prakso oz. primere, ki so primerljivi z obravnavanim, se izkaže, da je prisojena odškodnina povsem primerna. S sodbo II Ips 111/2000 z dne 7. 12. 2000 je bila prisojena odškodnina v višini 2.800.000,00 SIT (oz. 11.684,19 EUR). Koleno oškodovanke je ostalo po poškodbi omejeno gibljivo, občasno je morala nositi opornico zaradi slabše stabilnosti, izogibati se je morala daljši hoji ter športnim aktivnostim. V zadevi II Ips 789/2007 z dne 10. 11. 2008 je bila za poškodbo kolena, katere posledica je slabša stabilnost kolena, prisojena odškodnina v višini 3.000.000,00 SIT (oz. 12.518,78 EUR). Tudi ta oškodovanec ima težave pri dalj časa trajajoči hoji, ne more počepati in se športno udejstvovati. Odločitve ne more spremeniti niti dejstvo, da je zaradi poškodbe kolena tožnik omejen pri izvajanju svoje delovne aktivnosti. Ta okoliščina je bila namreč izrecno upoštevana tudi v zgoraj omenjeni zadevi II Ips 789/2007. 7. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki jih pritožba uveljavlja v zvezi s prisojeno odškodnino za strah. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da je ob nezgodi doživel intenziven primarni strah, ki pa ni trajal dlje kot nekaj minut. Tožnik je izpovedal, da je bil ob nezgodi v šoku. V smislu tega prvotnega šoka pa opisuje le dogajanje ob sami nezgodi, ne pa tudi kasnejših dogodkov (tj. prihod rešilca itd.). Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da je primarni strah trajal vse do prvih pregledov in da bi bilo zato treba prisoditi višjo odškodnino. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe glede strahu, da bo ostal hrom. V zvezi s tem pritožbeno sodišče v celoti sprejema mnenje izvedenca ter stališče sodišča prve stopnje, da tak strah ob poškodbi kolenskih vezi ni upravičen. Tožnik je izpovedal, da se je po nezgodi skušal postaviti na noge, vendar je zaradi nestabilnosti kolena padel. Strah bi bil tako lahko povezan le z delovanjem kolena, ne pa tudi s hromostjo. Prisojena odškodnina za intenziven kratek primarni strah ter zmeren sekundarni strah naslednjih šest mesecev, ki je kasneje postopoma pojenjal, je povsem primerna tudi glede na primerljive primere iz sodne prakse.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče priznati potne stroške za 174 prevozov na fizioterapijo. Pritožba sodišču sicer očita, da se je naslonilo le na tožnikovo izpoved, ki je sicer res izpovedal, da je bilo terapij okrog 125, ni pa preverilo dokumentacije, iz katere naj bi izhajalo, da je bilo teh terapij še več. Vendar pa iz sodbe izhaja, da je sodišče preverilo tudi kartoteko fizioterapij in kartončke fizioterapij. Ker tudi iz predložene dokumentacije izhaja, da je bilo obiskov približno 125 - takšno pa je bilo tudi zatrjevanje tožnika - je podani pritožbeni očitek glede potnih stroškov povsem neutemeljen.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožniku priznati večje število ur tuje pomoči. Pritožba spregleda, da je tožnik zahteval odškodnino iz naslova tuje pomoči zgolj za sedem mesecev. Sodišče mu je odškodnino priznalo za skoraj celotno zahtevano obdobje, odštelo pa je obdobje, ko je bil v zdravilišču. Pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na število ur, ki jih je tožnik dnevno potreboval za pomoč, in v celoti pritrjuje razlogovanju prvostopenjskega sodišča. Poudariti je treba, da se sodišče ni oprlo le na izpoved izvedenca, ki je sicer res izpovedal, da je imel tožnik bergle zato, da se mu ne bi kaj zgodilo. Funkcija bergel je bila torej zaščita pred nadaljnjimi poškodbami. Izvedenec je pojasnil, da je tožnik lahko vsakdanja opravila postoril sam, ni pa npr. mogel sam prinesti vrečk iz trgovine. To pa se sklada tudi z izpovedbo tožnika. Ta je navedel, da je v obdobju po prihodu iz zdravilišča mama prišla samo enkrat do dvakrat na teden, da pa je potreboval prevoze, ker se je izogibal vožnji. Izpovedal je tudi, na kar opozori že sodišče prve stopnje, da se je lahko sam umival. Ob tem je ocena, da je v obdobju po vrnitvi iz zdravilišča potreboval v povprečju dve uri tuje pomoči na teden, povsem ustrezna. Pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaslišanje predlaganih prič (tožnikove matere in prijatelja Z.) v zvezi z nudenjem pomoči, ni bilo potrebno. Tožnik je namreč tisti, ki lahko najbolje izpove o tem, koliko in kakšno pomoč je potreboval; poleg tega pa se je njegova izpovedba v bistvenem skladala tudi z mnenjem izvedenca. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno in ni bilo potrebe po dodatnih zaslišanjih.

10. Pritožba zmotno meni, da je bila tožniku priznana prenizka urna postavka za tujo pomoč in nego. Sodišče je ustrezno pojasnilo, da ni podlage za presojo urne postavke v povezavi s ceniki podjetij, ki pomoč nudijo kot profesionalno storitev. Nobeden od svojcev oz. prijateljev za nudenje pomoči ni bil profesionalno usposobljen. Pravilno in skladno s sodno prakso (sodba II Ips 129/2012 z dne 24. 4. 2014) je zato priznalo postavko v višini 5 EUR, kar ustreza postavki za nekvalificirano malo delo. Res je, da škoda za nudenje tuje pomoči bremeni tistega, ki je škodo povzročil, in to tudi v primeru, ko pomoč nudijo svojci. Ne bremeni pa ga do te mere, da bi moral za pomoč bližnjih plačati tako postavko, ki bi jo sicer zaračunal profesionalni pomočnik.

11. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče tožniku priznati odškodnino za izgubljeni dobiček v višini 4.000,00, tj. znesek, ki naj bi ga tožnik dobil kot subvencijo za odprtje dejavnosti. Kot pravilno opozori že sodišče prve stopnje, pri tem ni bistveno, ali je obrt kasneje res odprl. Bistvena je presoja, ali je bilo subvencijo mogoče realno pričakovati. Tožnik bi moral za pridobitev subvencije predstaviti poslovni načrt, ta pa bi se vsebinsko presojal. Samo dejstvo odprtja dejavnosti nikakor ne bi pomenilo tudi pridobitve subvencije. Ob zgolj hipotetični možnosti, da bi subvencijo pridobil, je sodišče pravilno zaključilo, da tako pričakovanje ne more biti pravno zavarovano.

12. Prav tako je sodišče pravilno zaključilo, da tožnik ni uspel izkazati izgubljenega dobička v višini 400,00 EUR na mesec v obdobju od nezgode do vložitve tožbe. Kot je že prvostopenjsko sodišče izpostavilo, tožnik ni uspel izkazati višine dohodka, ki bi ga imel kot s. p. V zvezi s tem tožbenim zahtevkom je podal presplošne navedbe; njegovih pavšalnih navedb pa prosti preudarek po 216. členu ZPP ne more nadomestiti. Po njem se bi se namreč lahko presojala le višina odškodnine, za katero bi bilo jasno, da oškodovancu pripada. Dokazovanje temelja odškodninske odgovornosti je na tožniku, ta pa ni niti podal ustreznih trditev. Pritožba zmotno meni, da je prvostopenjsko sodišče zahtevek zavrnilo, ker je bil izgubljeni dobiček uveljavljan iz naslova opravljanja priložnostnih del. Pritožba pravilno opozarja, da tudi nemožnost opravljanja priložnostnih del lahko pomeni pravno upoštevno škodo iz naslova izgubljenega dobička. Vendar prvostopenjsko sodišče tožnikovega zahtevka ni zavrnilo zaradi narave del, marveč zaradi presplošnih in neizkazanih navedb.

13. Pritožba zmotno izpostavlja, da je prišla toženka v zamudo 5. 1. 2011 in ne 20. 3. 2011. ZOZP je namreč specialni zakon, ki v konkretnem primeru derogira določbe OZ. Sodišče je zato pravilno odločilo, da je toženka prišla v zamudo s potekom 3-mesečnega roka, ki ga določa 20. a člen ZOZP. Ni res, kar v pritožbi zatrjuje tožnik, da se določba nanaša le na razmerja med zavarovalnico in zavarovancem. Določba namreč daje podlago, da oškodovanec zahteva škodo direktno od zavarovalnice. Pritožba tudi zmotno meni, da se toženka na prej citirano določbo ni sklicevala. Nanjo je opozorila na naroku 8. 10. 2013, zato je neutemeljen očitek, da je sodišče odločalo mimo trditvene podlage strank. Tako je pravilna odločitev, da je toženka dolžna plačati obresti od zneska 8.912,36 za obdobje od 20. 3. 2011 do 13. 9. 2011, kar skupaj znaša 393,53 EUR. Od tega zneska tečejo tudi procesne obresti. Tudi za te je sodišče pravilno odločilo, da tečejo od 4. 10. 2013, tj. od dne, ko jih je tožnik zahteval z razširitvijo tožbe.

14. Pritožba pa je utemeljena v delu, kjer opozarja na napačen seštevek števila ur, ko je tožnik potreboval tujo pomoč. Sodišče je ugotovilo, da je po prihodu iz bolnišnice potreboval 5 ur pomoči na dan – 47 dni po 5 ur, skupaj 235 ur. Za naslednje 4,5 mesece pa je zaključilo, da je potreboval po 2 uri pomoči dnevno. Vendar pa je napačno izračunalo število ur. Izračun sodišča (30*4 + 15 = 135) prikazuje le število dni, ne pa tudi ur v tem obdobju. To število bi bilo zato treba pomnožiti z 2, kar pomeni, da je tožnik v drugem obdobju potreboval 270 ur pomoči. Poleg tega je sodišče pri skupnem seštevku napravilo napako, saj je seštelo zgolj število dni, ko je tožnik potreboval pomoč. Sodišče bi moralo sešteti ure pomoči v posameznih obdobjih (tj. 235 + 270 = 505), kar pomnoženo s postavko 5 EUR na uro pomeni končni znesek 2.525,00 EUR. Tožniku gre zato iz naslova povrnitve stroškov za tujo pomoč 2.525,00 EUR, in ne 910,00 EUR, kot je sicer napačno izračunalo sodišče prve stopnje, zato je bilo treba v tem delu pritožbi ugoditi in sodbo spremeniti, kot izhaja iz dispozitiva odločbe.

15. Celotna premoženjska škoda ob upoštevanju zgornje spremembe znaša 4.410,98 EUR (1.885,98 iz naslova prevoznih stroškov + 2.525,00 EUR iz naslova tuje pomoči), in ne 1.397,99 EUR, kot je napačno izračunalo sodišče prve stopnje. Ob upoštevanju 50 % temelja odgovornosti znaša premoženjska škoda 2.205,49 EUR. Od tega se odšteje znesek 912,36 EUR, kolikor je toženec za premoženjsko škodo že plačal v izvensodnem postopku. Skupaj se zato iz naslova premoženjske škode tožniku prizna še 1.293,13 EUR. Ta znesek je treba prišteti znesku 5.616,00 EUR (nepremoženjska škoda ob upoštevanju 50 % temelja odgovornosti in ob upoštevanju že plačane in valorizirane odškodnine). Premoženjska in nepremoženjska škoda tako skupaj znašata 6.909,13 EUR. Sodbo je bilo zato treba v I. točki izreka spremeniti tako, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 6.909,13 EUR z obrestmi, ki tečejo od 20. 2. 2011 dalje do prenehanja obveznosti. Posledično je treba ustrezno spremeniti tudi II. točko izreka, ki se nanaša na zavrnilni del in znesek 23.647,25 EUR nadomestiti z zneskom 22.839,75 EUR.

16. Zaradi napačnega izračuna prvostopenjskega sodišča in posledične spremembe sodbe pa se ni bistveno spremenilo razmerje uspeha, ki je ključno za določitev razporeditve bremena stroškov med pravdnima strankama, zato pritožbeno sodišče odločitve prvostopenjskega sodišča glede stroškov ni spreminjalo.

17. Ker je pritožnica s predmetno pritožbo uspela le v sorazmerno majhnem delu, sama nosi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP).