Jedro

Skladno z določbo tretjega odstavka 31. b člena ZSV višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne more presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe oziroma družine, višina enkratne izredne pomoči pa v enem koledarskem letu ne more presegati višine dveh njenih minimalnih dohodkov. Višina enkratne izredne pomoči je urejena s citirano kogentno določbo, ki bi jo sodišče po uradni dolžnosti moralo upoštevati pri presoji utemeljenosti višine tožbenega zahtevka, ne glede na to, da je bila med strankama sporna upravičenost do te pomoči.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka delno spremeni tako, da se znesek 750,00 EUR nadomesti z zneskom 603,18 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 25. 11. 2011 in Centra za socialno delo A. (v nadaljevanju: CSD) št. ... z dne 19. 9. 2011 (I. točka izreka) ter tožnici in njenim družinskim članom priznalo pravico do enkratne izredne denarne socialne pomoči za nakup kurilnih sredstev v enkratnem znesku 750,00 EUR (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka v znesku 141,99 EUR na račun Delovnega sodišča v Celju v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče pri odločitvi ni upoštevalo najvišjega možnega zneska osnovnega minimalnega dohodka, ki je v času podaje vloge znašal 230,61 EUR. V skladu s 25. a členom Zakona o socialnem varstvu (ZSV, Ur. l. RS, št. 54/1992 do 57/2011) je ponder za petčlansko družino znašal 2,6, zato bi bila družina upravičena do največ 599,57 EUR. Sodišče je s prisojenim zneskom (750,00 EUR) prekoračilo najvišji možni znesek izredne denarne socialne pomoči za družino. Prav tako sodišče ni preverilo, koliko sredstev iz naslova denarne socialne pomoči je tožnica že prejela v letu 2011. Iz sistema je razvidno, da je družina v januarju 2011 prejela enkratno izredno denarno socialno pomoč v višini 500,00 EUR in v aprilu 2011 še 596,00 EUR. Ker je družina prejela pomoč v znesku 1.096,75 EUR, je lahko upravičena le še do razlike v višini 102,42 EUR. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenega izpodbijanja, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev, razen glede prisojenega zneska enkratne izredne denarne pomoči, materialnopravno pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe št. ... z dne 25. 11. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 19. 9. 2011 ter je zaključilo, da sta navedeni odločbi nepravilni in nezakoniti. V postopku je namreč na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, česar pritožba tudi ne izpodbija, da je tožnica izredno denarno socialno pomoč, ki jo je prejela na podlagi odločbe CSD št. ... z dne 4. 4. 2011, porabila v skladu z namenom, s katerim se izplačujejo denarne socialne pomoči. Ob ugotovitvi, da je bila 19. 4. 2011 izplačana denarna pomoč namensko porabljena, je pravilno razsodilo, da je tožnica upravičena do enkratne izredne pomoči za nakup kurilnih sredstev.

Zmotno pa je sodišče prve stopnje uporabilo materialno pravo, ko je tožnici prisodilo izredno denarno socialno pomoč v vtoževanem znesku 750,00 EUR. Skladno z določbo tretjega odstavka 31. b člena ZSV višina izredne denarne socialne pomoči mesečno ne more presegati višine enega minimalnega dohodka samske osebe oziroma družine, višina enkratne izredne pomoči pa v enem koledarskem letu ne more presegati višine dveh njenih minimalnih dohodkov. Višina enkratne izredne pomoči je urejena s citirano kogentno določbo, ki bi jo sodišče po uradni dolžnosti moralo upoštevati pri presoji utemeljenosti višine tožbenega zahtevka, ne glede na to, da je bila med strankama sporna upravičenost do te pomoči. Pri višini denarne pomoči ne gre za dejstvo, ki bi bilo med strankama nesporno, temveč za pravno vprašanje, ki predstavlja zgornjo premiso sodniškega silogizma.

Minimalni dohodek petčlanske družine v času vložitve zahteve za dodelitev enkratne izredne denarne pomoči je ob upoštevanju usklajenega osnovnega zneska minimalnega dohodka iz 22. člena ZSV v višini 230,61 EUR in meril iz 25. a člena ZSV (prva odrasla oseba v družini: 1, naslednja odrasla oseba v družini: 0,7, trije otroci: 3 x 0,3 ali 0,9 oziroma skupni ponder 2,6) znašal 599,59 EUR. V letu 2011 sta dva minimalna dohodka petčlanske družine znašala torej 1.199,18 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila aprila 2011 družini za plačilo zapadlih položnic izplačana enkratna izredna pomoč v enkratnem znesku 596,00 EUR. Tožena stranka v pritožbi sicer navaja, da naj bi bilo iz sistema razvidno, da je družina pred tem prejela enkratno denarno pomoč tudi v mesecu januarju 2011 v znesku 500,00 EUR. Tega tožena stranka ni navajala v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni v pritožbi izkazala, da brez svoje krivde te trditve ni mogla navesti v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato gre po določbi 337. člena ZPP za nedovoljeno pritožbeno novoto. Ker je bila v koledarskem letu 2011 družini izplačana enkratna denarna pomoč v znesku 596,00 EUR, je upravičena še do razlike (1.199,18 EUR - 596,00 EUR), tj. do zneska 603,18 EUR.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter pete alinee 358. člena ZPP ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o višini enkratne denarne pomoči, tako kot je razvidno iz izreka.

Zaradi delne spremembe prvostopenjske sodbe pritožbeno sodišče ni poseglo v stroškovno odločitev. Tožnica namreč ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, zaradi tega pa niso nastali potrebni stroški. Zato je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP v povezavi z drugim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti tožničine stroške postopka.

Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na prvem odstavku 68. člena ZDSS-1, po katerem tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške ne glede na izid spora. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, odgovor tožnice na pritožbo tožene stranke pa tudi sicer ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, je pritožbeno sodišče odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določilom 155. člena ZPP.