Jedro

Pritožba uvodoma neutemeljeno izpodbija aktivno legitimacijo tožnika.

Prav tako je leasingodajalec tožnika posebej pooblastil za zastopanje v predmetnem pravdnem postopku, kot to izrecno izhaja iz pooblastila z dne 30. 12. 2020 (priloga spisa A8), zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Golo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem namreč ni razlog za vnovično dopolnitev izvedenskega mnenja ali pritegnitev novega sodnega izvedenca, kot to zmotno meni pritožba.

Slednje je namreč pravilno pojasnilo, da se v skladu s tretjim odstavkom 37.b člena ZVPot šteje, da je napaka na stvari obstajala že v času izročitve, če se pojavi v roku 6 mesecev od izročitve.

Glede na navedeno in dejstvo, da v primeru, kadar je predmet pogodbe med prodajalcem in potrošnikom rabljena stvar, prodajalec odgovarja za vse stvarne napake na blagu, ki se pokažejo v roku 1 leta odkar je bila stvar izročena.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo kupnino za osebno vozilo Škoda Superb 2.9 TDI, s številko šasije ... (v nadaljevanju: osebno vozilo), po računu št. 2020459, znižalo za 5.461,70 EUR (točka I izreka) in razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) plačati 5.461,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 12. 2020 dalje do plačila (točka II izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka) in odločilo, da je toženec dolžan tožniku v celoti plačati še potrebne stroške pravdnega postopka (točka IV izreka).

2.Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnika.

3.Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženca po zaslišanju sodnega izvedenca avtomobilske stroke oziroma po pritegnitvi novega sodnega izvedenca avtomobilske stroke. V nadaljevanju pritožba izpodbija aktivno legitimacijo tožnika in poudarja, da v danem primeru ne more iti za stvarno napako, saj tožnik predmetno osebno vozilo nemoteno uporablja že več kot 4 leta. Z njim je namreč prevozil že cca 90.000 km, pri čemer zatrjevane napake vse do danes še ni dal popraviti. Prav tako v danem primeru ne more iti za skrito napako, saj je tožnik za šumenje vozila vedel že ob nakupu. V tej zvezi pritožba še navaja, da tožnik zatrjevane skrite stvarne napake ni notificiral v skladu z določbami Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju: ZVPot), saj zahtevek poslan preko elektronske pošte z dne 3. 12. 2020 ni bil podpisan in ni vseboval vseh potrebnih sestavin, ki jih zahteva navedeni zakon. Prav tako zahtevek ni bil poslan v roku 2 mesecev odkar je bila napaka odkrita, saj se je tožnik z njo seznanil že ob testni vožnji vozila. Nazadnje pritožba izpodbija še višino znižane kupnine in graja tek prisojenih zakonskih zamudnih obresti. V posledici pritožbe zoper glavno stvar toženec izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

4.3. Tožnik se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico za toženca.

5.4. Pritožba je neutemeljena.

6.5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

7.6. Pritožba uvodoma neutemeljeno izpodbija aktivno legitimacijo tožnika. Iz pritožbeno nespornih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da sta pravdni stranki dne 21. 8. 2020 sklenili kupoprodajno pogodbo za nakup predmetnega osebnega vozila, pri čemer se je nakup vozila financiral preko Pogodbe o finančnem leasingu št. 275773/20 (priloga spisa A4), katere sestavni del so tudi splošni pogoji (priloga spisa A5), v skladu s katerimi je leasingodajalec leasingojemalcu (tožniku) odstopil vse pravice in obveznosti (vse regresne in odškodninske zahtevke) do dobavitelja (toženca), ki izhajajo iz ugotovljenih napak in jamstva za napake, kot to podrobneje izhaja iz drugega odstavka 5. člena citiranih splošnih pogojev. Prav tako je leasingodajalec tožnika posebej pooblastil za zastopanje v predmetnem pravdnem postopku, kot to izrecno izhaja iz pooblastila z dne 30. 12. 2020 (priloga spisa A8), zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

8.7. V nadaljevanju pritožba neutemeljeno graja tudi zavrnitev dokaznega predloga toženca po zaslišanju sodnega izvedenca avtomobilske stroke A. A. oziroma po pritegnitvi novega sodnega izvedenca avtomobilske stroke. Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je imenovani sodni izvedenec izdelal pisno izvedensko mnenje in tri pisne dopolnitve izvedenskega mnenja, s katerimi je v celoti odgovoril na vsa vprašanja sodišča in pravdnih strank. Pritožba ne pojasni, zakaj bi moralo sodišče prve stopnje kljub večkratnim pisnim dopolnitvam izvedenskega mnenja sodnega izvedenca še zaslišati oziroma na katera sporna vprašanje slednji še ni odgovoril, pri čemer sodišče druge stopnje izpostavlja, da je toženec v zadnji pripravljalni vlogi z dne 17. 7. 2025 sam navedel, da zaslišanje izvedenca predlaga zgolj podredno, če sodišče prve stopnje v postopek ne bi pritegnilo novega sodnega izvedenca avtomobilske stroke, saj "ocenjuje, da samo zaslišanje ne bo doprineslo k razjasnitvi dejanskega stanja" (list. št. 124). Posledično pritožba neutemeljeno graja, da je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da je pisno izvedensko mnenje z dopolnitvami jasno in popolno ter ni v nasprotju z raziskanimi okoliščinami, sodišče druge stopnje pa tudi ne dvomi v pravilnost podanega mnenja, saj je slednje skladno z drugimi listinskim dokazi v spisu (predračun z dne 3. 12. 2020, priloga spisa A10) je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog toženca po pritegnitvi novega sodnega izvedenca avtomobilske stroke (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Golo nestrinjanje z izvedenskim mnenjem namreč ni razlog za vnovično dopolnitev izvedenskega mnenja ali pritegnitev novega sodnega izvedenca, kot to zmotno meni pritožba.

9.8. V nadaljevanju pritožba neutemeljeno graja še, da pri ugotovljeni napaki zadnjega pogonskega sklopa ne gre za skrito stvarno napako, kot je to sicer pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Slednje je namreč pravilno pojasnilo, da se v skladu s tretjim odstavkom 37.b člena ZVPot šteje, da je napaka na stvari obstajala že v času izročitve, če se pojavi v roku 6 mesecev od izročitve. Pritožbeno nesporno je, da je bila kupoprodajna pogodba za predmetno osebno vozilo sklenjena dne 21. 8. 2020 in da je tožnik napako ugotovil pri pregledu na pooblaščenem servisu Porsche Inter Auto d.o.o. dne 3. 12. 2020 (priloga spisa A10), zato se v skladu s citiranim zakonskim določilom šteje, da je obstajala že v času izročitve. Posledično je za odločitev v zadevi nepomembno, ali bi tožnik predmetno napako lahko ugotovil že pri testni vožnji vozila na dan nakupa ali ne in ali torej gre za skrito napako ali ne.

10.9. Prav tako pritožba neutemeljeno graja, da tožnik predmetne stvarne napake ni ustrezno in pravočasno notificiral. Sodišče druge stopnje namreč sledi zaključku sodišča prve stopnje, da se je tožnik z napako seznanil šele ob pregledu na pooblaščenem servisu dne 3. 12. 2020, saj je kot laik zaupal tožencu, da je hrup, ki ga je ugotovil pri testni vožnji vozila, posledica starih in trdih pnevmatik na vozilu. Da je slednje možno je nenazadnje potrdil tudi sodni izvedenec, ki je pojasnil, da razliko med hrupom, ki ga povzročajo stare in trde pnevmatike ter hrupom, ki ga povzroča okvara zadnjega pogonskega sklopa loči le strokovnjak za mehaniko, kar pa tožnik nedvomno ni. Glede na navedeno in dejstvo, da je tožnik toženca že dne 16. 12. 2020 primerno obvestil o napaki in uveljavljal jamčevalni zahtevek s pozivom na sorazmerno znižanje kupnine (priloga spisa A11), je stvarno napako iz 1. točke drugega odstavka 37. člena ZVPot nedvomno pravočasno grajal, kot to določa prvi odstavek 37.a člena ZVPot. Tožnik tožencu tudi ni preprečeval, da stvar pregleda (drugi odstavek 37.a člena ZVPot), kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

11.10. Glede na navedeno in dejstvo, da v primeru, kadar je predmet pogodbe med prodajalcem in potrošnikom rabljena stvar, prodajalec odgovarja za vse stvarne napake na blagu, ki se pokažejo v roku 1 leta odkar je bila stvar izročena (drugi odstavek 37.b člena ZVPot), je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo. Toženec namreč višini tožbenega zahtevka nasprotuje zgolj pavšalno in dokazno nepodprto, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju, iz katerega izhaja, da stroški odprave predmetne napake znašajo 5.461,70 EUR, kot to izhaja iz predračuna servisa Škoda - Kaass avto Ptuj.

12.11. Nazadnje sodišče druge stopnje v okviru pritožbene graje še pojasnjuje, da za odločitev v zadevi ni bistveno, da tožnik predmetne napake vse do danes še ni dal odpraviti in da vozilo še naprej uporablja, saj je predmetna stvarna napaka objektivno obstajala v času nakupa vozila, ki tako nima lastnosti, ki so potrebne za njegovo normalno rabo ali promet. Prav tako za odločitev v zadevi ni bistveno, da je sodišče prve stopnje sicer zmotno štelo, da neprijava odvetniških stroškov tožnika v modifikaciji tožbenega zahtevka predstavlja očitno pisno napako, saj teh odvetniških stroškov v nadaljevanju utemeljeno ni upoštevalo kot dela pravdnih stroškov, zato slednje ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

13.12. Glede na obrazloženo in dejstvo, da toženec zgolj pavšalno graja odločitev sodišča prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti, pri čemer svoje pritožbene graje v tem delu ne obrazloži, je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14.13. Toženec s pritožbo ni uspel, zato je dolžan sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo niso z ničemer prispevale k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato je slednji dolžan sam kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Zveza:

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 37, 37/2, 37a, 37a/1, 37a/2, 37b, 37b/2