Jedro

Tožnikovo izhodiše je, da je vprašanje po tožbenem zahtevku sporne adaptacije dimne tuljave in dimnika, v katerega ta dimna tuljava steče - vprašanje rednega upravljanja solastne stvari. Četudi se vzame kot izhodišče pravne presoje to njegovo izhodišče, pa ni mogoče pritrditi njegovi graji presoje sodišča druge stopnje, da toženka ni sama legitimirana v pravdi po tožnikovi tožbi in da tožnikov tožbeni zahtevek (samo) zoper njo zato ni utemeljen. Izhodišče te tožnikove pravne razlage je mdr. večinski solastninski delež toženke, ki pa v izpodbijani sodbi ni ugotovljen. Torej ni bistvene dejanske podlage za zahtevano tožnikovo pravno presojo pasivne legitimacije toženke kot večinske solastnice nepremičnine. To zadošča za oceno, da citirana konkretna revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena.

Kljub temu pa ni odveč dvoje opozoril tožniku. Najprej na člen 15.3 ZTLR - ki govori o sodnem odločanju, kadar pride glede določenih poslov v zvezi z rednim upravljanjem stvari do spora med solastniki tj. le med solastniki, ne pa morda tudi med solastniki in tretjim, npr. imetnikom stanovanjske pravice (po zakonu o stanovanjskih razmerjih - tožnik je v tožbi svojo aktivno legitimacijo utemeljeval prav z imetništvom stanovanjske pravice) oziroma najemnikom stanovanja (po sedanjem stanovanjskem zakonu). Drugo pa je opozorilo na 112. člen zakona o nepravdnem postopku (Ur. l. SRS 30/86), ki ureja procesno plat sporov iz člena 15.3. ZTLR.

Izrek

1) Revizija proti odločitvi v pravdni zadevi zoper toženko A se zavrže. 2) Revizija proti odločitvi v pravdni zadevi zoper toženko B se zavrne kot neutemeljena. 3) Pravdne stranke trpijo vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo odločilo v združenih pravdnih zadevah, v katerih je tožnik zoper obe toženki uveljavljal enak ugotovitveni zahtevek, v pravdi zoper toženko A pa še dajatveni zahtevek. Obema zahtevkoma je v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da ima tožnik pravico adaptirati dimno tuljavo, ki je speljana do kopalnice njegovega stanovanja, in dimnik, v katerega dimna tuljava steče, po pravilih stroke, prav tako pa ima pravico uporabljati tako adaptirani dimni odvod za priklop grelnega telesa. Ugotovilo je še, da navedena tožnikova pravica zajema tudi pravico nemotenega dostopa do vseh delov dimne napeljave, kjerkoli se ta nahaja v hiši. Toženki A je še naložilo, da mora tožniku plačati 2.300,00 sit z zamudnimi obrestmi od 22.10.1990 do plačila, medtem ko je zavrnilo njegov višji zahtevek (namreč za plačilo zamudnih obresti za čas od 17.10.1990 do 21.10.1990).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbi obeh toženk in spremenilo obsodilni del sodbe prve stopnje, tako da je tudi v preostalem delu zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek (točneje: tožnikova tožbena zahtevka) zoper obe toženki. Odločitev je utemeljilo s tem, da je toženka B le solastnica hiše, v kateri so sporni dimniki. Ker so ti skupni deli stavbe (ki jih je mogoče spreminjati le v soglasju z vsemi solastniki) in ko gre za dostop do vseh delov dimne napeljave v hiši, so solastniki v tem primeru nujni sosporniki in sama toženka B ni pasivno legitimirana za tožnikov zahtevek. To narekuje zavrnitev ugotovitvenega zahtevka, zaradi katere pa tudi ni pogojev za odškodninsko odgovornost toženke A. Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, ki jo je nato še pravočasno dopolnil. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da bo zavrnjena pritožba toženih strank in potrjena sodba prve stopnje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, sta toženi stranki na vročeno revizijo odgovorili in menita, da revizija ni utemeljena, Javni tožilec R Slovenije pa se o njej ni izjavil. Revizija ni dovoljena v tistem delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku v pravdi zoper toženko A, medtem ko v preostalem delu ni utemeljena.

1) K odločitvi o delnem zavrženju revizije: V pravdni zadevi po tožbi zoper toženko A gre za premoženjskopravni spor iz člena 382.2 ZPP (kolikor gre za dajatveni zahtevek) in iz člena 382.3 ZPP (kolikor gre za ugotovitveni zahtevek). V takih premoženjskopravnih sporih ni revizije, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela sodbe ne presega zneska, navedenega v citiranih zakonskih določbah - in sicer navedenega v tistem njihovem besedilu, ki je veljalo tedaj, ko se je spor začel (tako po prehodnih določbah novel ZPP ur.l. SFRJ 74/87-20/90 in Ur.l. RS 55/92).

Spor v tej pravdni zadevi se je začel z vložitvijo tožbe dne 12.12.1990. Z njo je tožnik zahteval, da mu toženka izroči ključe podstrešnih vrat stanovanjske hiše in mu plača 2.300,00 din (sedaj sit). Vrednosti prvega dajatvenega zahtevka (za izročitev ključa) tožnik ni navedel. S pripravljalno vlogo je tožnik 11.6.1991 spremenil tožbeni zahtevek in zoper to toženko postavil ugotovitveni zahtevek, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, vztrajal pri prvotnem denarnem dajatvenem zahtevku, glede preostalega dajatvenega zahtevka pa tožbo umaknil. Pri tej spremembi tožbe je tožnik izrečno navedel vrednost spornega predmeta (v uvodu navedene pripravljalne vloge, l.št. 8 spisa) in sicer 2.300,00 sit. Ta navedba vrednosti spornega predmeta je odločilna (člen 35.1 v zvezi s členom 40.2 ZPP), ker sodišče ni na način in v roku iz člena 40.3 ZPP ugotovilo drugačne vrednosti spornega predmeta. Tako v času vložitve tožbe zoper toženko A kakor v času njene citirane spremembe je bila v 2. in 3. odst. 382. člena ZPP določena vrednost spornega predmeta, ki jo mora presegati vrednost izpodbijanega dela sodbe, da bi bila revizija dovoljena, v znesku 8.000,00 din (sedaj prav toliko sit). Za presojo dovoljenosti revizije upoštevna vrednost spornega predmeta po tožnikovi tožbi zoper toženko A (2.300,00 sit) ne presega upoštevne mejne vrednosti za dovoljenost revizije (8.000,00 sit). Zato je bilo treba v tem delu revizijo na podlagi določbe 392. člena ZPP zavreči. 2) K odločitvi o delni zavrnitvi revizije: Tožnik je vložil tožbo zoper toženko B 19.9.1991 in v njej navedel vrednost spornega predmeta 50.000,00 sit. Glede na tedaj v členu 382.3 ZPP predpisano vrednost spornega predmeta (nad 8.000,00 sit) si je tožnik v tej pravdni zadevi zagotovil pravico do revizije.

Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke člena 354.2 ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Tožnik uveljavlja več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki bi se glede na vsebino revizijskih očitkov formalno vse uvrščale v 13. točko člena 354.2 ZPP. Vendar pa noben teh revizijskih očitkov ni utemeljen.

Neutemeljen je revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom namesto o "dimniku" začelo govoriti o "dimnikih" - zaradi česar je razlika med izrekom in obrazložitvijo tolikšna, da se sodbe ne da preskusiti (v pravdi pa gre za en dimnik in to tistega, ki poteka iz tožnikovega stanovanja skozi stanovanje, katero si lasti toženka B - ki edina nasprotuje adaptaciji konkretne dimne tuljave, medtem ko drugi solastniki nimajo ugovorov). Tožnik pri tem očitku prezre, da je v drugem odstavku tožbenega zahtevka terjal ugotovitev, da ima pravico dostopa do vseh delov dimne napeljave, kjerkoli je ta v obravnavani hiši. Sodišče druge stopnje je na ta del zahtevka tudi izrečno opozorilo. Zato ta revizijski očitek ni utemeljen.

Neutemeljen je revizijski očitek protispisnosti trditve sodišča druge stopnje, da naj bi tožnik spreminjal dimnike - češ da tožnikov poseg ni sprememba dimne naprave, temveč le usposobitev za varno delovanje obstoječe naprave. Pri ugotovitvi sodišča prve stopnje (katere sodišče druge stopnje ni zavrnilo kot zmotne), da je bil dimnik adaptiran in nato nadzidan, obravnavane opredelitve sodišča druge stopnje ni mogoče označiti kot protispisne.

Neutemeljen je končno tudi revizijski očitek, da je protispisna trditev sodišča druge stopnje, da delna fizična delitev nepremičnine ni izkazana - češ, izkazala jo je sama toženka v svojih izpovedbah v pravdni zadevi II P 958/91, ki jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Tožnika je treba opozoriti, da se obravnavana dejanska ugotovitev sodišča druge stopnje ne sklicuje na vsebino toženkine izpovedi v navedenem dokaznem pravdnem spisu in je ne citira drugače, kakor jo citira tožnik v reviziji (čeprav niti ni jasno, zakaj naj bi ti citati izključevali ugotovitev, da fizična razdelitev nepremičnine ni izkazanaĐ). Tako pa se izkaže, da ta revizijski očitek presega vsebino uveljavljane procesne krštve (13. točke člena 354.2 ZPP) in da z njim tožnik poskuša izpodbiti dejansko podlago pravnomočne sodbe, česar ne more (člen 385.3 ZPP).

Preskus uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi je pokazal, da ne v mejah konkretnih revizijskih razlogov ne v mejah uradnega preskusa (člen 386 ZPP), ni zmotne uporabe materialnega prava na ugotovljeno dejansko podlago. To, da sodišče druge stopnje ni navedlo pravne norme, po kateri je presodilo, da je za tožnikov zahtevek podano nujno sosporništvo vseh solastnikov - ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava, pa tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne. Tožnik se v reviziji sklicuje na določbo 15. člena ZTLR (zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur.l. SFRJ 6/80 in 36/90, v zvezi s členom 4.1 Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS 1/91-I). Njegovo izhodišče je, da je vprašanje po tožbenem zahtevku sporne (in v tožbenem zahtevku ne točno opredeljeneĐ) adaptacije dimne tuljave, ki je speljana do kopalnice njegovega stanovanja in dimnika, v katerega ta dimna tuljava steče - čemur tožnik v reviziji samovoljno (namreč v nasprotju z lastno formulacijo tožbenega zahtevka) pravi "sanacija dimne tuljave in usposobitev obstoječega dimnika" - vprašanje rednega upravljanja solastne stvari. Četudi se vzame (čeprav za potrebe te revizijske zadeve zgolj hipotetičnoĐ) kot izhodišče pravne presoje to njegovo izhodišče, pa ni mogoče pritrditi njegovi graji presoje sodišča druge stopnje, da toženka B ni sama legitimirana v pravdi po tožnikovi tožbi in da tožnikov tožbeni zahtevek (samo) zoper njo zato ni utemeljen. Izhodišče te tožnikove pravne razlage je mdr. večinski solastninski delež toženke B, ki pa v izpodbijani sodbi ni ugotovljen. Torej ni bistvene dejanske podlage za zahtevano tožnikovo pravno presojo pasivne legitimacije toženke kot večinske solastnice nepremičnine, katere del je stanovanje, za katero je potrebna dimna tuljava in dimnik iz prvega odstavka tožnikovega tožbenega zahtevka. To zadošča za oceno, da citirana konkretna revizijska graja uporabe materialnega prava ni utemeljena. Kljub temu pa ni odveč dvoje opozoril tožniku. Najprej, da ima 15. člen ZTLR poleg 2. odstavka, na katerega se v reviziji vsebinsko sklicuje, tudi 3. odstavek - ki govori o sodnem odločanju, kadar pride glede določenih poslov v zvezi z rednim upravljanjem stvari do spora med solastniki tj. le med solastniki, ne pa morda tudi med solastniki in tretjim, npr. imetnikom stanovanjske pravice (po Zakonu o stanovanjskih razmerjih - tožnik je v tožbi svojo aktivno legitimacijo utemeljeval prav z imetništvom stanovanjske pravice) oziroma najemnikom stanovanja (po sedanjem Stanovanjskem zakonu). Drugo opozorilo, ki morda ni odveč, pa je opozorilo na 112. člen Zakona o nepravdnem postopku (Ur.l. SRS 30/86), ki ureja procesno plat sporov iz člena 15.3 ZTLR.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da tožnikova revizija zoper odločitev o njegovem zahtevku po tožbi zoper toženko B ni utemeljena. Zato jo je bilo treba na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka (člen 166.1 ZSR) ima podlago v določbah členov 154.1 ZPP (načelo uspeha v pravdi - kar zadeva tožnika, ki z revizijo ni uspel) in 155.1 ZPP (načelo, da se prizna povrnitev le za potrebne pravdne stroške - kar zadeva toženo stranko, ker glede na vsebino revizije in revizijskega odgovora stroškov slednjega ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške).