Jedro

Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je eno izmed svojih poslovalnic za posredovanje študentskega dela ukinila in je posledično tožničino delo promotorke za to območje postalo nepotrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila navidezna, ker v tej poslovalnici tožena stranka namesto tožnice ni zaposlila drugega delavca, pač pa so v njej opravljali delo fotokopiranja in sprejemali podatke v zvezi s posredovanjem študentskih del študentje. Glede na ustaljeno sodno prakso, da delodajalec lahko reorganizira delo drugače, na primer tako, da ga ne opravljajo več delavci v delovnem razmerju, ampak študentje, v predmetni zadevi ni mogoče govoriti o navideznosti odpovednega razloga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas od 14. 1. 2008 do 13. 4. 2014 (I. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več ali drugače, je zavrnilo (ugotovitev, da je pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 14. 4. 2014 dalje, da ji je tožena stranka dolžna izročiti pogodbo o zaposlitvi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 3. 2014 nezakonita, ugotovitev da ji je delovno razmerje trajalo do odločitve sodišča prve stopnje ter da ji je za čas od 14. 4. 2014 do odločitve sodišča prve stopnje dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja, obračun regresa za letni dopust za leto 2014 v višini 789,15 EUR bruto ter enako za leto 2015 in plačilo denarnega povračila v višini 18 mesečnih plač v skupnem znesku 14.204,07 EUR bruto - II. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o tem, da sama krije svoje stroške postopka, vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, podredno pa vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred spremenjenim sodnikom posameznikom (pravilno: senatom) ter naložitev plačila stroškov postopka toženi stranki. Zatrjuje, da je tožena stranka v predmetni zadevi zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Meni, da tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremenu, ki ga ima kot delodajalec. V sodnem postopku delodajalec po njenem mnenju ne more širiti dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati novih, zaradi česar bi se sodišče prve stopnje moralo osredotočiti izključno na vprašanje, ali je tožena stranka ukinila poslovno enoto A., B. Meni, da dokazi kažejo na to, da ta ni bila ukinjena, pač pa je v času odpovedi in kasneje še vedno nemoteno delovala. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zaključkom sodišča, da je tožena stranka v svoji poslovalnici na tem naslovu opravljala zgolj dejavnost fotokopiranja, saj je to v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma za takšno sklepanje sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Navaja, da iz sklepov tožene stranke z dne 27. 1. in 28. 1. 2014 ne izhaja, da bi se v poslovalnici izvajala zgolj še dejavnost fotokopiranja, poleg tega sta bila navedena sklepa pripravljena za potrebe te pravde. V zvezi s tem sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišču prve stopnje očita, da je po tretjem naroku za glavno obravnavo brez kakršnegakoli dokaznega predloga in kljub prekluziji naložilo toženi stranki predložitev listin, iz katerih bo razvidno, da je bilo delovno mesto promotorka na območju A. ukinjeno ter da je bila poslovalnica tožene stranke na B. v A. zaprta. Navaja, da je sodišče s tem, ko je na navedena sklepa oprlo sodbo, kršilo razpravno načelo in pravila prekluzije, verodostojnosti dokazov pa tudi ni ustrezno presodilo. Meni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo 34. člena ZDSS-1. Sklicuje se na trditve, da je bila direktorica tožene stranke pooblaščena za zastopanje le skupaj s prokuristom, zato sprejeta sklepa nista veljavna, iz izpovedi prokurista pa izhaja, da zanju sploh ni vedel. Po njenem mnenju je direktorica zainteresirana za izid postopka, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo verjeti njeni izpovedi, da se je na lokaciji le še fotokopiralo. Odločitev zapreti poslovalnico po njenem mnenju ni isto kot omejitev poslovanja na eno izmed dejavnosti, o tem pa tožena stranka nikoli ni govorila. Trdi, da se je tožena stranka izogibala formalnostim v zvezi s posredovanjem del in je to kljub temu, da je imela zaposlene le še študente, še naprej opravljala v poslovalnici na B. tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, le formalno pa so bile napotnice izdane v drugi poslovalnici. Meni, da je bilo zaradi potreb te pravde objavljeno, da je v tej enoti mogoče le še fotokopiranje. Sklicuje se na napotnico, ki jo je v poslovalnici na B. naročila C.C. Sklicuje se na svojo izpoved, da se je delavec pri toženi stranki lahko registriral za delo v različnih enotah ter na izpovedi prič D.D., E.E., F.F. in G.G., pisno izjavo H.H. ter elektronsko sporočilo I.I. Meni, da je J.J. v zvezi s poslovalnico na B. izpovedovala nekonsistentno. Navaja, da je tožena stranka izpolnjevala kadrovski in prostorski pogoj za opravljanje posredovanja zaposlitev tudi v letu 2014, saj ji je bila podeljena koncesija tudi za leto 2015. Kot dokaz za to predlaga dopustno pritožbeno novoto - odgovor direktorata za delovna razmerja in pravice iz dela. Sodišču prve stopnje očita, da je sodbo oprlo izključno na izpovedi direktorice in prokurista tožene stranke ter njene kadrovske referentke, namesto da bi upoštevalo izpovedi za spor nezainteresiranih prič in listinske dokaze, ki jih je dostavila tožeča stranka. Izraža dvom v neodvisnost in nepristranskost prvostopenjskega sodišča. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje po eni strani zaključilo, da se je v poslovalnici opravljalo izključno fotokopiranje, po drugi strani pa ugotovilo, da so dejavnost v poslovalnici opravljali študentje, ki so tudi sprejemali podatke v zvezi s študentskim delom. Meni, da ni mogoče preizkusiti zaključka sodišča prve stopnje, da je sprejemanje podatkov glede posredovanja del in izdajanja napotnic logično z življenjskega in poslovnega vidika. Opozarja, da morajo biti v vsaki od poslovalnic, ki jim je podeljena koncesija, zagotovljeni pogoji za njeno izvajanje (prostorski in zaposlitveni). Dalje meni, da je sodišče prve stopnje zanemarilo, da je poslovna enota na B. še vedno vpisana v seznam koncesionarjev, kar izhaja iz dopisa ministrstva z dne 25. 5. 2015 in v zvezi s tem zatrjuje nasprotje med listino in ugotovitvami sodišča, da tožena stranka v tej poslovni enoti ni več opravljala posredovanja začasnih in občasnih del dijakom in študentom in posledično kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je bila dejavnost fotokopiranja vselej postranska dejavnost. Trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo trditev tožnice, da je bila s strani tožene stranke diskriminirana oziroma tarča šikaniranja, glede česar je predlagala zaslišanje prič K.K. in L.L., sodišče prve stopnje pa teh dokazov ni izvedlo in je s tem zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Zatrjuje, da ji ni bilo zagotovljeno sojenje po neodvisnem in nepristranskem sodniku, zaradi česar je že med postopkom podala predlog za izločitev predsednice senata na podlagi 6. točke 70. člena ZPP, saj so bile podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti. Na to po njenem mnenju kaže dejstvo, da je sodišče prve stopnje po tretjem naroku naložilo toženi stranki, naj predloži listine o ukinitvi poslovalnice in delovnega mesta. Meni, da sodnica ni bila nepristranska glede na potek naroka za glavno obravnavo z dne 11. 3. 2015 (postavljanje nekaterih vprašanj tožnici in grožnja pooblaščenki tožnice z denarno kaznijo) ter glede na naložitev plačila sodne takse kljub opozorilu njene pooblaščenke, da je sprememba tožbe takse prosta, pri čemer je kasneje tožnica s pritožbo zoper zavrnitev ugovora zoper plačilni nalog uspela. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje ter naložitev plačila stroškov pritožbenega postopka tožnici. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Prav tako ni podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, da ni zaslišalo prič K.K. in L.L. Navedeni priči sta bili predlagani zato, da bi potrdili, da je bila tožnica šikanirana, konkretno, da ji je bil izničen dopust za leto 2013 in da ji je tožena stranka ponudila sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da zaslišanje navedenih prič ni bilo potrebno. Glede navedenih vprašanj je namreč zaslišalo zakonito zastopnico tožene stranke, tožnico in pričo F.F., ki je delala pri toženi stranki v kadrovski službi in je bila s temi vprašanji neposredno seznanjena, za navedeni priči pa tožnica ni navedla, kako naj bi bili seznanjeni z domnevnim izničenjem dopusta in ponudbama za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, drugih dejanj zatrjevanega šikaniranja oziroma diskriminacije pa ni konkretizirala, zato v zvezi s tem sodišče pravilno ni dopustilo izvajanja dokazov, ker t. i. informativni dokazi niso dovoljeni.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožnica zaradi sklenitve osmih zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas od 14. 1. 2008 do 13. 4. 2014 (odločitev v I. točki izreka sodbe ni pod pritožbo). Dalje je presojalo, ali je tožena stranka tožnici pravilno in skladno s prvo alinejo prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1) podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 4. 3. 2014. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so predvsem naslednja: - da je tožena stranka tožnici 4. 3. 2014 podala redno odpoved iz poslovnega razloga (organizacijski razlog v povezavi z ekonomskim), - da je bilo zaradi spremenjenih razmer na trgu in ekonomske situacije manj ponudbe študentskega dela pri toženi stranki, zaradi česar je bil zmanjšan obseg dela v poslovni enoti, v kateri je delala tožnica (B., A.), - da se je tožena stranka zaradi navedenega in slabih poslovnih rezultatov odločila racionalizirati poslovanje in zmanjšati število poslovalnic, zato se je odločila zapreti poslovno enoto, v kateri je delala tožnica (reorganizacija), ter ukiniti delovno mesto promotorka na območju A., na katerem je bila zaposlena tožnica, - da je zaradi navedenega pri toženi stranki prenehala potreba po opravljanju dela tožnice na delovnem mestu promotorke za A. pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

7. V pritožbi tožnica zatrjuje, da je bil razlog za odpoved navidezen, saj poslovalnica na B. v A. ni bila zaprta oziroma je nemoteno poslovala dalje, v zvezi s tem pa se sklicuje na izpovedi prič, ki naj bi izpovedovale v tej smeri, ter na nekatere predložene listine, kar naj bi sodišče prve stopnje napačno presodilo. Glede dokazne ocene sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče oziroma stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke, njenega prokurista in kadrovske referentke. Zgolj dejstvo, da gre za izpoved zakonitih zastopnikov tožene stranke ter prič, zaposlenih pri njej, samo zase ne pomeni neverodostojnosti teh prič. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

8. Pritožba sicer pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev med drugim res oprlo tudi na sklepa o ukinitvi poslovalnice z dne 27. 1. 2014 in ukinitvi delovnega mesta z dne 28. 1. 2014 (listini pod B 3 in B 4), ki ju je tožena stranka predložila po prvem naroku za glavno obravnavo na poziv sodišča. Tožnica pravilno opozarja, da uporaba 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 4/02 in nasl. – ZDSS-1) v tem primeru ni bila utemeljena, vendar pa nepravilna uporaba te določbe pomeni le relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, v zvezi s katero pa v predmetni zadevi ni izpolnjen pogoj, da bi ta kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ugotovitev o tem, da je bila ukinjena poslovna enota tožene stranke, v kateri je delo opravljala tožnica, ter da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno, ne temelji samo na navedenih dveh sklepih, pač pa izhaja tudi iz drugih izvedenih dokazov, tako da bi do enakega zaključka sodišče prve stopnje prišlo tudi, če tožena stranka navedenih sklepov ne bi predložila. Glede na navedeno pritožbena navedba ni utemeljena.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je ugotovilo, da je tožena stranka po odločitvi za odpoved tožnici v poslovni enoti na B. v A. opravljala le dejavnosti fotokopiranja, kar naj bi bilo v nasprotju z izvedenimi dokazi in neobrazloženo. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, kako je prišlo do ugotovitve, da je tožena stranka v sporni poslovni enoti prenehala s svojo glavno dejavnostjo (posredovanje študentskega dela), kar je privedlo do prenehanja potrebe po tožničinem delu. Očitek o kršitvi iz 14. točke navedene določbe ZPP je tako neutemeljen. Prav tako ni podana protispisnost, saj je ta očitek utemeljen le, če sodišče v razlogih sodbe napačno povzame vsebino listin (zapisnikov ali prepisov zvočnih posnetkov), do česar prav tako ni prišlo. Tožnica v zvezi s tem sodišču prve stopnje očita tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar pa prav tako ne drži. Njenemu zavzemanju za razlikovanje med „zapiranjem poslovalnice“ in „omejitvijo poslovanja na eno izmed dejavnosti“ glede na ugotovljene okoliščine primera ni mogoče slediti. Tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni širila odpovednega razloga, kot je naveden v odpovedi. Tožena stranka je tožnici podala odpoved, ker je eno izmed svojih poslovalnic za posredovanje študentskega dela ukinila in je posledično tožničino delo promotorke za območje A. postalo nepotrebno. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi pravilno ugotovilo, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila navidezna, ker v tej poslovalnici tožena stranka namesto tožnice ni zaposlila nobenega drugega delavca (česar tožnica niti ne zatrjuje), pač pa so v njej opravljali delo fotokopiranja in sprejemali podatke v zvezi s posredovanjem študentskih del študentje. Glede na ustaljeno sodno prakso, da delodajalec lahko reorganizira delo drugače, na primer tako, da ga ne opravljajo več delavci v delovnem razmerju, ampak študentje, v predmetni zadevi ni mogoče govoriti o navideznosti odpovednega razloga. Pravno nepomembno je, ali so študentje opravljali le delo fotokopiranja ali pa so tudi sprejemali podatke glede posredovanja del, ki so jih nato posredovali drugim poslovalnicam tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da delo tožnice na delovnem mestu promotorka za območje A. ni bilo več potrebno, na pravilnost te odločitve pa ne vpliva, ali je poslovalnico zaprla takoj ali pa je najprej opustila svojo glavno dejavnost in še nekaj časa v istih prostorih opravljala dejavnost fotokopiranja, pri tem pa so študentje prevzeli tudi kakšne podatke za druge poslovalnice, ter šele kasneje prenehala uporabljati ta poslovni prostor. Na ugotovitev, da tožničino delo na tem delovnem mestu ni bilo več potrebno, ne morejo vplivati trditve o tem, da je bil poslovni prostor na B. po odpovedi še vedno opremljen z nazivom tožene stranke, niti, da so študentje, ki so delali v njem, sprejeli naročilo za izstavitev študentske napotnice in v nekaj primerih sprejeli podatke glede ponudbe študentskih del. Pravno nepomembno je tudi, ali je tožena stranka izpolnjevala pogoje za podelitev koncesije za posredovanje del študentom tudi na tej lokaciji in ali je kršila zaposlitvene pogoje za njeno ohranitev, saj to samo po sebi ne pomeni, da je tožena stranka na tej lokaciji še vedno opravljala to dejavnost, še manj pa, da je bilo tožničino delo še vedno potrebno. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje o dokazanem poslovnem razlogu, ki ni bil navidezen, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da izpodbijana odpoved ni bila posledica šikaniranja oziroma diskriminacije tožnice. Sodišče prve stopnje je natančno in prepričljivo obrazložilo, zakaj je očitek o diskriminaciji in šikaniranju tožnice neutemeljen, navedlo pa je tudi razloge za ugotovitev, da ni bil razlog za odpoved dejstvo, da tožnica ni želela podpisati dogovora o prenehanju pogodbe o zaposlitvi s sporazumom ter pogodbe o zaposlitvi z družbo M. d. o. o. S pritožbenim sklicevanjem na svojo izpoved v zvezi s tem in na svoja predvidevanja o fiktivnosti ponujenih pogodb o zaposlitvi pri tem drugem delodajalcu tožnica ni izpodbila pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, da to ni bil razlog za odpoved, saj je bila tudi po odklonitvi navedenih dogovorov še nekaj let zaposlena pri toženi stranki.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni utemeljena niti pritožbena navedba glede arbitrarnosti in pristranskosti sodišča. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje verjelo izpovedi direktorice tožene stranke, ne pomeni, da je sodišče ravnalo pristransko, svojo odločitev je namreč ustrezno obrazložilo, navedlo pa je tudi razloge, zakaj je nekaterim dokazom sledilo, drugim pa ne. Pristranskost sodišča tožnica utemeljuje tudi z navedbo, da je že med postopkom predlagala izločitev predsednice senata zaradi navedenega in zaradi spraševanja tožnice o tem, ali ji je bila odpovedana zadnja pogodba o zaposlitvi in ali je v spis vložila obvestilo o nameravani odpovedi, zaradi grožnje njeni pooblaščenki z denarnim kaznovanjem ter z dejstvom, da je sodišče prve stopnje izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za spremembo tožbe, ki je bil kasneje s strani pritožbenega sodišča razveljavljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz zapisnika naroka z dne 11. 3. 2015 ne izhaja ravnanje predsednice senata, ki bi kazalo na njeno pristranskost, tožnica pa je zapisnik podpisala in ni zatrjevala, da ta ne bi odražal dejanskega dogajanja na obravnavi, niti iz tega zapisnika ni razvidno, da bi bilo sodišče prve stopnje pristransko. Tudi dejstvo, da je sodišče prve stopnje od tožnice neutemeljeno terjalo plačilo sodne takse za spremembo tožbe, ne dokazuje tožničinih trditev o pristranskosti predsednice senata prvostopenjskega sodišča. Enako velja za zmotno uporabo 34. člena ZDSS-1, ki pa na pravilnost in zakonitost sodbe ni vplivala. Prav tako ni utemeljen očitek o arbitrarnem odločanju sodišča prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje zavrnilo del zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev o nezakonitosti redne odpovedi, z razumnimi pravnimi argumenti, in izpodbijani sodbi ni mogoče očitati, da bi bila očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, zaradi česar bi je bilo mogoče šteti za samovoljno oziroma arbitrarno.

11. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP posebej ne odgovarja.

12. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

14. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo skladno s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1.