Jedro

Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem ugotavljalo zapustnikovo voljo v smislu določila člena 46/3 ZD, da se toženki dana darila ne vštejejo v njen dedni delež. Ker spada v zapuščino zaščitena kmetija, je treba uporabiti določilo člena 15/1 Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč, po katerem se všteje darilo v dedni delež ne glede na zapustnikovo voljo.

Izrek

1. Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne.

2. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. in 4. odstavku izreka (v delu, ki se nanaša na predprejemke in dedno odpravljenost druge toženke in na pravdne stroške) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožnika s svojim delom in sredstvi pomagala zapustniku P.S. pri ohranitvi zapuščine in predstavlja njun prispevek 4/10 pri parc. št. 2084, 2086 in 2082/1, ki tvorijo v naravi vinograd in so pripisane pri vl. št. 1586 k.o. R. ter pri parc. št. 2355 v naravi sadovnjak, pripisane pri vl. št. 149 k.o. R. in se zato tak delež teh nepremičnin izloči iz zapuščine po pokojnem P.S. v korist drugotožnika A.S. V presežku je zahtevek na izločitev iz zapuščine zavrnilo. V celoti pa je zavrnilo zahtevek proti drugi toženki M.L., po katerem naj bi se ugotovilo, da je prejela od svojega očeta P.S. štiri različne zneske v skupnem znesku 216.000,00 din in še 2 m3 smrekovih plohov in 9 komadov hrastovih plohov, s čimer naj bi bila po pokojnem očetu dedno odpravljena. O pravdnih stroških pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki.

Tožeča stranka v svoji pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je odločitev preuranjena, saj temelji na mnenju izvedenke S., ki je v celoti nesprejemljivo. Toženca sta živela od dohodkov kmetije, ki ju je obdelovala tožnica. Pokojni P.S., ki na kmetiji ni delal, je izročil tožencema denar od prodanih zemljišč in lesa. Tožnika sta pripravljena založiti znesek za izvedenca, ki bo ocenil vrednost tožnikovih prispevkov. Druga toženka je živela štiri leta tudi z majhnim otrokom na posestvu. Upoštevati bi bilo treba tudi, da je druga toženka dvigovala denar z očetovih hranilnih knjižic in bila ob upoštevanju prejetih daril dedno odpravljena. Ni dokazala, da je očetu vrnila denar za nakup zemljišča. Nepravilno je uporabljeno določilo člena 46/3 ZD, ki določa, da se štejejo vsa darila v dedni odpravek, razen če zapustnik ni izrecno drugače določil. Pritožba predlaga, da drugostopno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v svoji pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 353 ZPP. Pritožuje se proti obsodilnemu delu. Navaja, da je sodba o tistem delu zahtevka, s katerim je tožeča stranka uspela, brez razlogov o odločilnih dejstvih, ta del izreka pa je tudi v nasprotju z razlogi sodbe. Ko sodišče iz mnenj izvedencev povzema, da sadovnjak in vinograd, ki sta ju zasadila tožnika, še nista amortizirana in da bosta še dajala pridelek določen čas ob predpogoju dobre oskrbe, ne upošteva nadaljnjih ugotovitev, da pa nasadi ne dajejo vzornega izgleda in da gre za določeno zanemarjenost. Tega za časa življenja P.S. ni bilo, saj je iz svoje pokojnine plačeval delavce in skrbel, da je bila kmetija obdelana. Tožnika sta dobila iz kmetije veliko več, kot sta vložila vanjo. V zvezi z nasadi pa bi imela kvečjemu obligacijski zahtevek in ne lastninskopravnega, kot to izhaja iz določil ZTLR. Sodišče pa je ravno na te nasade oprlo svojo odločitev. Tožeča stranka v svoji pritožbi predlaga spet novega izvedenca, za kar ni opravičljivega razloga. Že iz mnenja izvedenke S. izhaja, da tožnika nista prispevala k povečanju premoženja.

Zemljišča so dokaj zapuščena in po zapustnikovi smrti kmetija očitno propada. Kar sta tožnika vložila v sadovnjake, sta že zdavnaj dobila povrnjeno. Kar pa se tiče trditev v njuni pritožbi, da naj bi toženka dvigovala denar z očetove hranilne knjižice, se je to zgodilo le enkrat, pa še tedaj je denar izročila očetu. Tudi o pravdnih stroških ni pravilno odločeno, saj bi jih tožnika morala del povrniti toženi stranki. Vendar pa je njun tožbeni zahtevek treba v celoti zavrniti.

Pritožbeno sodišče naj v tem smislu izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, obenem pa pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov priloženega zapuščinskega spisa D 245/87 po pokojnem P.S., je ta zapustnik napisal oporoko, v kateri je razpolagal s tremi parcelami od celotne zapuščine, delno tudi s premičninami, za preostalo pa je prepustil sodišču, da odloči v skladu z zakonom. Od teh treh parcel pa dve, ki ju je zapustnik volil svojemu sinu iz prvega zakona - prvemu tožencu - in sicer parc. št. 2086 k.o. R. in parc. št. 933/2 k.o. L., spadata k zaščiteni kmetiji.

Tretja parcela št. 1104 gozd v izmeri 4,5 ha pri vl. št. 105 k.o. Š., ki naj bi jo po oporoki dobila oba toženca vsak 1/2, pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje ne spada v sklop zaščitene kmetije.

Kar se dedovanja tega zemljišča tiče, očitno ne bo ovir za dedovanje po zapustnikovi volji, in tudi pravnomočna odločitev o dedni odpravljenosti prvega toženca (pravnomočni del sodbe na podlagi pripoznave z dne 16.10.1989) ne predstavlja ovire za to dedovanje glede na določila Zakona o dedovanju. Drugače pa je s preostalima dvema zemljiščema, ki sta v sklopu zaščitene kmetije.

V zapuščinskem spisu sta bila tožnika napotena na pravdo, ker sta izločala iz zapuščine 1/2 premoženja glede na svoje dolgoletno delo na kmetiji pri njenem ohranjanju in izboljšanju. Pri tem temelji tak zahtevek zapustnikove vdove prve tožnice A.S., ki pa ga je cedirala svojemu sinu drugemu tožniku A., na določilu člena 59/2 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), zahtevek drugega tožnika pa na določilu člena 32 Zakona o dedovanju, ki se nanaša na izločitvene zahtevke zapustnikovih potomcev. Tožnika sta uveljavljala v tej pravdi delež 9/10 na celotni zapuščini, pri tem tudi na tistih gozdovih, ki niso v sklopu zaščitene kmetije in spadajo pod k.o. L. in k.o. Š., kjer očitno nista opravljala nobenega dela. Sodišče prve stopnje je potem, ko je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta tožnika dejansko delala na kmetiji, tožnica od leta 1952, tožnik pa od svojih mladih let s prekinitvijo dveletnega šolanja v Srednji kmetijski šoli, je pravilno upoštevalo tudi stanje kmetije, kolikor je spada v zapuščino. Pri tem je ugotovilo zlasti na podlagi prepričljive izpovedbe neprizadete priče M.B., da je bila kmetija urejena, ko je še živela E.S., mati pokojnega P.S. Po njeni smrti pa so se razmere poslabšale. Pri tem je drugi tožnik po stari materi E.S. dedoval stavbe in 2 ha zemljišč, prva tožnica pa je imela svojo zemljo že pred tem in sicer 5 ha zemljišč. Tožnika sta torej obdelovala svoja zemljišča in tudi zemljišča P.S., delno s pomočjo tuje delovne sile, P.S. pa ni delal zaradi svoje invalidnosti.

Pomagal pa je z denarjem. Zemljišča so se vendarle obdelovala, vendar pa je sodišče prve stopnje ob koristih, ki sta jih imela tožnika iz kmetije, pravilno upoštevalo kot prispevek obeh tožnikov k povečanju vrednosti zapuščine sadovnjak in vinograd, zasajen s strani tožeče stranke (s pomočjo kredita, ki ga je prejela prva tožnica), ki sta po ugotovitvah izvedencev v dobrem stanju in bosta rodna še nekaj let, čeprav nista skrbno obdelana. Pritožbeno sodišče se pridružuje prepričljivi oceni sodišča prve stopnje, ko na podlagi mnenja izvedenca mag. A.M. ocenjuje prispevek obeh tožnikov na navedenih parcelah v obsegu 4/10. Upoštevati ga je treba v korist drugega tožnika glede na odstopno izjavo prve tožnice v njegovo korist. Za višji delež pa v spisovnih podatkih ni razlogov, kot je to prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje.

Na prvi pogled za tak ugotovitveni zahtevek, ko se obenem ne zahteva tudi izstavitev listine za vknjižbo solastninske pravice, tožeča stranka ne bi imela pravnega interesa. Vendar pa je treba imeti v vidu zapuščinski spis, ki čaka na rešitev te pravde. Tam prevzemnik zaščitene kmetije še ni določen, v spisu pa so mnenja pristojnih organov, da naj bi to bil drugi tožnik T.S., ki to kmetijo tudi že zdaj obdeluje in ki je lastnik preostalega dela zaščitene kmetije. V primeru torej, da bo sodišče v zapuščinski zadevi določilo kot prevzemnika kmetije drugega tožnika, posebna zemljiškoknjižna listina za njegovo vknjižbo na izločenem solastninskem delu v obsegu 4/10 navedenih nepremičnin ne bo potrebna, saj bo ta zemljišče v celoti prevzel. V primeru pa, da drugi tožnik ne bo postal prevzemnik kmetije, ki je predmet zapuščine, pa glede na določilo člena 20/1 Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in kmetij (ZDKZ) tudi s posebno tožbo ne bo mogel uveljavljati izstavitve listine, ki je ni tu zahteval. Citirano zakonsko določilo namreč ne dopušča, da se vrednost dela, ki se izloča iz zapuščine, dodeli v naravi, temveč se izplača s strani dediča, ki je dedoval kmetijo. V tem primeru pa bo s strani sodišča prve stopnje ugotovljeni delež 4/10 na navedenih zemljiščih pomemben za osnovo za izračun izplačila tožniku na navedenem pravnem temelju in zato ne bo potrebna posebna pravda.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ugotovljeni prispevek tožnikov k ohranitvi in povečanju vrednosti zapuščine, je torej pravilna. Navedbe v pritožbi tožene stranke, ki se sklicuje na pridobitev lastnine na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih z novimi nasadi in podobno, ne more vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Gre za povsem drug temelj, ki se v tej pravdi ne ugotavlja. Pri prvi tožnici je pravna podlaga skupno pridobivanje zakoncev po že citiranem določilu člena 59/2 ZZZDR, pri drugem tožniku pa za izločitev iz zapuščine s strani zapustnikovih potomcev, ki so z njim skupaj živeli in sicer po členu 32 ZD. Pritožbi pravdnih strank, ki se nanašata na doslej obravnavano odločitev sodišča prve stopnje, torej nista utemeljeni.

Utemeljena pa je pritožba tožeče stranke proti tistemu delu sodbe, s katerim je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo zahtevek, po katerem naj bi se ugotovilo, katere predprejemke je od pokojnega očeta dobila druga tožnica in zahtevek za nadaljnjo ugotovitev, da je bila dedno odpravljena.

Kot je bilo že zgoraj rečeno glede prvega toženca F.S., velja tudi glede druge toženke, da kakršnakoli ugotovitev o dedni odpravljenosti ne bo imela vpliva na dedovanje po oporoki, v kolikor se nanaša na zemljišče, ki ni zajeto v zaščiteni kmetiji. Tudi dedič, ki je dedno odpravljen, lahko deduje na podlagi oporoke, ne more pa uveljavljati nujnega dednega deleža. Predprejemki bodo pomembni pri izplačilu toženkinega dednega deleža, ki se nanaša na zaščiteno kmetijo.

Predvsem je sodišče prve stopnje iz zmotnih razlogov zavrnilo ta del zahtevka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Štelo je namreč, da vse, kar je druga toženka prejela od pokojnega očeta, ni prejela z namenom, da bi se ji to štelo v dedni delež, ker zapustnik tega namena ni imel, pri čemer se je oprlo na določilo člena 46/3 ZD, katerega razlago šteje pritožba tožeče stranke za zmotno. Vendar pa pride v danem primeru, ker gre za zaščiteno kmetijo, v poštev določilo člena 15 ZDKZ. To določa v 1. odstavku, da se dedičem, ki ne dedujejo kmetije (in zato dedujejo denarno vrednost nujnega deleža) všteje v dedni delež vse, kar se sicer vračuna v dedni delež po splošnih predpisih o dedovanju, ne glede na zapustnikovo voljo. Torej tudi, če bi po izrecni zapustnikovi volji predprejemkov drugi toženki ne bilo všteti v dedni delež, bi to sodišče glede na citirano zakonsko določilo vseeno moralo storiti.

Zaradi te zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, koliko in kaj je druga toženka dejansko prejela od zapustnika kot darilo. Tako je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na določilo člena 370 Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je bilo treba prvostopno sodbo v navedenem obsegu razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje glede tega dela zahtevka v novo obravnavanje in odločitev.

Sodišče prve stopnje bo pri ponovnem odločanju v zadevi odločilo tudi o pravdnih stroških, tako tistih na prvi stopnji, kot tudi pritožbenih (člen 166 ZPP).