Jedro

Pritožbeno sodišče presodi tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva. Postopanje pritožbenega sodišča v nasprotju s prvim odstavkom 395. člena ZKP ne predstavlja vselej bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kočevju je s sodbo I K 965/2010 z dne 19. 3. 2010 obsojeno M. K. spoznalo za krivo kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in ji z uporabo določb 2. točke 42. člena in 4. točke 43. člena istega zakonika izreklo 2.000,00 EUR denarne kazni, plačljive v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je dolžna povrniti stroške kazenskega postopka in plačati sodno takso. Z isto sodbo je obdolžene T. M., M. V. in I. G. po določbi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 261. člena v zvezi z 25. členom KZ ter po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka in potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada zagovornikov obremenjujejo proračun.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 965/2010 z dne 12. 5. 2010 zavrnilo pritožbo obsojene M. K. in njene zagovornice ter okrožnega državnega tožilca kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenka dolžna plačati sodno takso.

3. Zagovornica je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da izreče oprostilno sodbo ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje pred drugim sodnikom.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, navaja, da do prekoračitve obtožbe, ki jo zahteva očita sodbi, kljub spremembam v opisu dejanja, ki se očita obsojenki, ni prišlo. V konkretnem primeru tudi ni mogoče trditi, da bi sodišče spremenilo opis dejanja zunaj meja dogodka, ki je bil predmet obravnavanja pred sodiščem. V tem pogledu tudi sodbi pritožbenega sodišča ni mogoče veliko očitati. Ugotavlja tudi, da je v obravnavanem primeru drugostopenjsko sodišče pritožbo glede očitkov, ki so bili navedeni v pritožbi, zavrnilo, obrazložilo pa precej manj natančno kot je to storila pritožba.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojenki in zagovornici, ki se o njem nista izjavili.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z razlogi drugostopenjske sodbe. Po navedbah zahteve sodba pritožbenega sodišča nima nobenih razlogov glede pritožbenih ugovorov o zavrnitvi predloga za izločitev listin, o tem, da o zavrnitvi izločitve listin ni bil izdan pisni sklep z možnostjo pritožbe in o pritožbenih trditvah, da je na glavni obravnavi 9. 6. 2009 predlog za izločitev sodnice le-ta zavrnila in ne zavrgla. Nadalje zahteva opozarja, da v drugostopenjski sodbi ni razlogov o pritožbenih navedbah, ki se nanašajo na bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. in 3. točke prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka 371. člena ZKP ter na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je potrditvi zahteve tudi podana, ker so razlogi drugostopenjske sodbe v nasprotju z vsebino zapisnika o glavni obravnavi, protispisni so razlogi drugostopenjske sodbe, da niso z ničemer izkazane in konkretno obrazložene pritožbene navedbe, da bi se z izvedbo zavrnjenih dokaznih predlogov obrambe lahko ugotovilo drugačno dejansko stanje, razlogi obeh sodb so si med seboj v nasprotju in so zato nerazumljivi in nelogični. Podana je tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je prekoračena obtožba, hkrati pa izrek sodbe, ki ne vsebuje druge blanketne norme, kot se navajajo v obrazložitvi, nasprotuje razlogom (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Kazenski zakon je po stališču zahteve kršen, ker nista bili pravilno uporabljeni določbi 261. člena in 20. člena KZ.

7. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP presodi sodišče druge stopnje navedbe pritožbe ter navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Po razlagi te določbe, sprejeti v procesni teoriji (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV založba, Ljubljana 2004) in tudi v sodni praksi pritožbeno sodišče presodi tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva ter jih ustrezno obrazloži. Zato postopanje pritožbenega sodišča v nasprotju s prvim odstavkom 395. člena ZKP ne predstavlja vselej bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ali gre za odločilna dejstva, od katerih je odvisna ocena zakonitosti izvedenega postopka ali uporabe kazenskega zakona, se presoja v vsakem konkretnem primeru.

8. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo razloge, zaradi katerih je zavrnilo zagovorničino zahtevo za izločitev listinskih dokazov. Sklepalo je, da ne gre za listine iz 83. člena ZKP in za primer iz drugega odstavka istega člena ter da so stranke imele možnost zahtevati izločitev listin že pred glavno obravnavo. Prav tako je utemeljilo, zakaj je zavrnilo zahtevo za izločitev zapisnika o zaslišanju priče P. N. Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbene navedbe v zvezi z zavrnitvijo zahteve za izločitev listin in prav tako v zvezi z odločitvami, ki se nanašajo na zahteve za izločitev sodnice (sodba sodišča druge stopnje, zadnji odstavek na drugi strani in prvi odstavek na tretji strani sodbe). Glede na razlago, ki sta jo sprejeli nižji sodišči v zvezi z zavrnitvijo zahteve za izločitev dokazov in razpravljajoče sodnice ter glede na postopkovne določbe, ki predpisujejo postopanje v nastalem položaju, je sodišče druge stopnje z opravljeno presojo in tudi z njeno obrazložitvijo zadostilo zahtevam določbe prvega odstavka 395. člena ZKP. Ob tem je namreč povsem jasno, iz katerih razlogov sodišče ni izdalo pisnega sklepa v zvezi z zavrnitvijo zahteve za izločitev listin.

9. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 2. 4. 2009 (list. št. 332 in 333) je razvidno, da je zagovornik obdolženega T. M. predlagal izločitev razpravljajoče sodnice iz razloga po 4. a točki 39. člena ZKP in prav tako izločitev predsednika in podpredsednika sodišča. Sodišče je glavno obravnavo preložilo in nato je predsednik višjega sodišča zahtevo za izločitev zavrgel (list. št. 336 in 337), po pooblastilu predsednika sodišča pa je okrajni sodnik R. P. zahtevo za izločitev razpravljajoče sodnice zavrnil (list. št. 338 in 339). Na glavni obravnavi 9. 6. 2009 (list. št. 346 in 347) je sodišče prve stopnje ponovno odločilo o predlogu za izločitev listin in tudi o zahtevi za izločitev sodnice. Po drugem odstavku 41. člena ZKP smejo stranke izločitev sodnika zaradi razloga iz 4. a ali 6. točke 39. člena med glavno obravnavo zahtevati le, če je razlog nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej pa le, če stranki ni bil in tudi ni mogel biti znan. Po šestem odstavku 41. člena ZKP stranka v zahtevi za izločitev ne more znova navajati razlogov, ki jih je uveljavljala že v prejšnji zahtevi, ki je bila zavrnjena. Četrti odstavek 42. člena ZKP predpisuje, da se lahko sklep, s katerim se zavrne zahteva za izločitev, izpodbija s posebno pritožbo, če je tak sklep bil izdan po vložitvi obtožbe pa samo v pritožbi zoper sodbo. Zahteva za izločitev se med drugim zavrže, če gre za ponavljajočo zahtevo.

10. Glede na takšen postopek izločanja in procesno situacijo, ki izhaja iz kazenskega spisa, odločitev razpravljajoče sodnice po vsebini pomeni zavrženje zahteve za njeno izločitev. Morebitno nepravilno in nezakonito zavrženje takšne zahteve na glavni obravnavi stranka ne more izpodbijati s posebno pritožbo, temveč le s pritožbo zoper sodbo. Kljub ohlapnejši obrazložitvi v sodbi sodišča druge stopnje, po navedenem ni mogoče sklepati, da so z zahtevo za varstvo zakonitosti očitane pomanjkljivosti takšne narave, da predstavljajo zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Posebej še, ker vsebina razlogov ne kaže, da je pritožbeno sodišče pri presoji zakonitosti prvostopenjske odločitve o zahtevi za izločitev prezrlo okoliščine, ki so za takšno oceno odločilne.

11. Po podatkih kazenskega spisa je sodišče opravilo glavno obravnavo 7. 7. 2009 ter jo preložilo na 15. 9. 2009. Iz odredbe z dne 4. 8. 2009 (list. št. 383) je razvidno, da je sodišče narok za glavno obravnavo preložilo na 17. 9. 2009, ki jo je zaradi odsotnosti zagovornice in prič preložilo na 30. 10. 2009. Glavno obravnavo z dne 8. 3. 2001 (list. št. 534) je sodišče zaradi preteka treh mesecev začelo znova in na njej izvajalo dokaze. Ker glede na takšno stanje stvari že v osnovi ne more biti podana kršitev načela neposrednosti, dejstvo, da sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo kako presoja pritožbeni ugovor v tej smeri, ne predstavlja postopkovno kršitev, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP).

12. Sodišče prve stopnje je 17. 9. 2009 v navzočnosti zagovornice, vendar v obsojenkini odsotnosti, izven glavne obravnave zaslišalo priče B. K., A. G. in D. D. Vse tri priče so bile zaslišane na glavni obravnavi 8. 3. 2010 (list. št. 547 – 550), na kateri je bila navzoča tudi obsojenka, zaradi česar niso bile kršene določbe, na katere opozarja zahteva. Zato glede očitka, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do istih kršitev, uveljavljanih s pritožbo, velja enak zaključek kot v primeru navedb, ki zadevajo kršitev načela neposrednosti.

13. Povsem posplošene so navedbe, da drugostopenjska sodba ne vsebuje obrazložitve o pritožbenih razlogih v zvezi z zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Sodišče druge stopnje je v uvodnem delu obrazložitve navedlo, da je sodišče prve stopnje pravilno in natančno ugotovilo dejansko stanje, izvedlo vse potrebne dokaze in svoje zaključke prepričljivo obrazložilo. S takšnim sklepanjem se je načelno opredelilo do dejanskih zaključkov prvostopenjskega sodišča in tudi do presoje dokazov. Sodišče druge stopnje se sme sklicevati na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in tudi na oceno izvedenih dokazov, pri čemer oceni tiste pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejstva, odločilna za presojo, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje. V tem pogledu sodba pritožbenega sodišča ni tako pomanjkljivo obrazložena, da bi bilo mogoče sklepati na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

14. Iz zapisa v zapisniku o glavni obravnavi (list. št. 585) sledi, da je sodišče prebralo, vpogledalo oziroma na kratko obrazložilo vsebino listinskih dokazov, med ostalim tudi zakonske določbe Zakona o maturi, Pravilnika o maturi, Izpitnega reda in Pravilnika o varovanju izpitne tajnosti. Temu je sledilo še branje posameznih določb predpisov, ki jih je predlagala zagovornica. Sodišče druge stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je sodišče na glavni obravnavi dne 18. 3. 2010 prebralo tudi zakonske določbe izpitnega reda, je izhajalo iz navedbe v zapisniku o glavni obravnavi. Ne gre torej za protispisnost, ki jo uveljavlja zahteva. Sodišče prve stopnje je sprejelo razlago določb 261. člena KZ in sklepalo, da je kaznivo dejanje storjeno s prestopitvijo mej uradnih pravic v zvezi z maturo (prvi odstavek na 17 strani prvostopenjske sodbe), ne pa z izrabo uradnega položaja. Pri tej razlagi je izhajalo iz vsebine določb 22. člena Izpitnega reda, ki jih je povezalo tudi z določbo 8. člena istega predpisa. Temeljni očitek obsojenki je, da je kot predsednica šolske maturitetne komisije ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 54. člena Zakona o maturi, drugim odstavkom 44. člena Pravilnika o maturi in drugim odstavkom 2. člena Pravil o varovanju izpitne tajnosti pri maturi. Na kakšen način je obsojenka kršila te določbe, je v izreku pravnomočne sodbe opredeljeno z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin. Bistvenega pomena je očitek o njeni odločitvi, da se že zapečateni vrečki z gradivom izpita angleškega jezika ponovno odpreta, kar je bilo tudi storjeno. Kot utemeljeno ugotavlja pravnomočna sodba, takšen poseg glede na strogo predpisano postopanje v nobenem primeru ni bil dovoljen. Zato in ker se je sodišče sklicevalo na določbo 8. člena Zakona o izpitnem redu pri razlagi ostalih določb, ne gre za zatrjevano kršitev, če tudi na glavni obravnavi potrditvah vložnice zahteve na to določbo izrecno ni opozorilo in je ni prebralo.

15. Sodišče druge stopnje je pritožbene navedbe glede prvostopenjske zavrnitve dokaznih predlogov obrambe zavrnilo kot neutemeljene. Glede na ustavno in sodno prakso, sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, kar pomeni, da samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Zavrnitev dokaznih predlogov mora ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov utemeljilo, sodišče druge stopnje pa je tudi presodilo pritožbene navedbe v tej smeri. Sklepalo je, da obrambi ni uspelo izkazati pravne relevantnosti ponujenih dokazov ter da so predlagani dokazi po vsebini taki, da ne spreminjajo stanja stvari in takega zaključka ne morejo izpodbiti pritožbene navedbe, v katerih niti ni konkretno obrazloženo, na katera že ugotovljena pravno relevantna dejstva bi lahko odločilno vplivala izvedba predlaganih dokazov.

16. Glede na to in glede na vsebino pritožbenih navedb (3. in 4. stran pritožbe), ni mogoče sklepati, da sodišče druge stopnje pri obravnavanju tega vprašanja ni celovito presojalo utemeljenosti dokaznih predlogov. Treba je namreč izhajati že iz nakazanega bistva obsojenki očitanega in s pravnomočno sodbo ugotovljenega ravnanja, na katero ne morejo odločilno vplivati dejstva, ki naj bi se ugotavljala z izvedbo predlaganih dokazov. Zato ni podlage za sklepanje, da je zaradi zavrnitve dokazov ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno, kar da je imelo za posledico nezakonitost in nepravilnost izpodbijane sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

17. Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, da so si razlogi sodb nižjih sodišč med seboj v nasprotju in da so nerazumljivi ter nelogični v zvezi z ugotovitvijo, da je obsojenka vedela in bila seznanjena s postopkom odprave tehničnih napak. Razlogom, ki jih vsebujeta prvostopenjska sodba (15. in 16. str. sodbe in drugostopenjska sodba 4. in 5. stran), ni mogoče očitati nerazumljivosti in tudi ne nasprotij v njih samih zaradi okoliščin, ki jih navaja zahteva. Ob upoštevanju ugotovljenih odločilnih dejstev je tudi zaključek obeh nižjih sodišč, da obsojenka ni ravnala v dejanski zmoti, utemeljen.

18. Zahteva uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da je prvostopenjsko sodišče brez podlage razširilo obseg očitkov, ki jih je vseboval obtožni predlog. Sodna praksa je zavzela stališče, da lahko sodišče spremeni opis dejanja, ki je vsebovan v obtožbi in je pri tem ne prekorači vse do takrat, ko spremenjeni opis ostane v mejah dejstvene podlage obtožnice ali obtožnega predloga, to je v mejah dejstev in okoliščin, na katera se opira obtožba in iz katerih izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja.

19. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je izvršitveno obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku 261. člena KZ pravno opredelilo kot prestop meje uradnih pravic in ne kot izrabo uradnega položaja. Navedlo je tudi, da je po spremembi obtožnega predloga na glavni obravnavi 18. 3. 2010 (list. št. 589) tudi samo popravilo opis dejanja v zvezi z dosledno uporabo vrečk namesto kuvert in glede dopolnitve izpitnih pol namesto odgovorov. Sodišče druge stopnje je zavrnilo navedbe, s katerimi je pritožba uveljavljala navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Zavzelo je stališče do spremembe, ki zadeva abstraktni del opisa kaznivega dejanja in vseh ostalih sprememb. Dejansko jih je ocenilo kot takšne, ki bistveno ne posegajo v opis dejanja, vsebovan v obtožnem predlogu. Presodilo je tudi vse ostale pritožbene navedbe, povezane z razlogi prvostopenjske sodbe.

20. Navedena presoja sodišč prve in druge stopnje je glede na vsebino obtožnega predloga (spremembe na glavni obravnavi 8. 11. 2007 in na glavni obravnavi 18. 3. 2010) in njegove spremembe utemeljena, zaradi česar ni mogoče slediti sicer obširnim izvajanjem zahteve za varstvo zakonitosti. Ni podana prekoračitev obtožbe s tem, ko je sodišče ob bistveno nespremenjenem dejanskem opisu presodilo, da je obsojenka prestopila meje uradnih pravic, ker gre za eno od alternativnih oblik izvršitve istega kaznivega dejanja. Sodišče z vsemi ostalimi spremembami tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bistveno poseglo v dejansko podlago v obtožnem predlogu. Slednje velja tudi za spremembo, ki se nanaša na dopolnitev izpitnih pol (namesto dopolnitev odgovorov). S tem se bistvo obsojenki očitanega dejanja ni spremenilo in zato tudi ne njen pravni položaj, v katerem bi bile okrnjene njene obrambne pravice. Zato kršitve postopka in ustavne kršitve, na katere zahteva opozarja, niso podane.

21. Z navedbo, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker nista pravilno uporabljeni določbi 261. člena in 20. člena KZ, zahteva nakazuje na kršitev iz druge točke 372. člena ZKP. Po eni strani ocenjuje, da obsojenka ni storila kaznivega dejanja naklepno, po drugi strani pa, da je bila v dejanski zmoti. Takšno stališče zahteva izpeljuje iz lastne presoje okoliščin, povezanih z vprašanjem obsojenkinega védenja o postopku odprave tehničnih napak. V razlogih sodbe (prvostopenjska sodba v prvem odstavku na 16. strani) se je sodišče v zvezi s to okoliščino dovolj jasno opredelilo do obsojenkinega zagovora (in zagovora obdolženega M.) in utemeljilo, zakaj ga ne sprejema. Zato ni mogoče pri presoji obsojenkinega naklepa izhajati iz hipotetičnih situacij, ki jih prikazuje zahteva. Slednje velja tudi za zatrjevano dejansko zmoto. Zato kršitev kazenskega zakona ni podana.

22. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zahteva. Zato je zahtevo zagovornice obsojene M. K. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

23. Ker je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je ob upoštevanju obsojenkinih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov spisa, odločilo, da je dolžna plačati sodno takso, kot strošek, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).