Jedro

Predstojnica organa je skladno s svojimi pristojnostmi zakonito odločila o tožnikovi trajni premestitvi na drugo delovno mesto zaradi potreb delovnega procesa, pri čemer je tožena stranka dokazala, da je bila premestitev res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitosti in smotrnosti dela organa. Tožnik je za uradniško mesto po premestitvi izpolnjeval vse pogoje, pri čemer je že pred premestitvijo opravljal delo v istem nazivu. Zato izpodbijani sklep o premestitvi ni nezakonit.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se odpravi sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije opr. št. ... z dne 27. 10. 2010, ter da se odpravi sklep MOP ..., opr. št. ... z dne 17. 8. 2010. V nadaljevanju je zavrnilo zahtevek, da je tožeča stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja za delovno mesto Vodja območne enote - gradbeni inšpektor - svetnik, ki bi mu šle, če ga tožeča stranka ne bi premestila na drugo delovno mesto. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožeča stranka dolžna tožniku za obdobje od 1. 1. 2010 obračunati razlike med pripadajočimi plačami za delovno mesto vodja Območne enote - gradbeni inšpektor - svetnik, in dejansko prejetimi bruto plačami in dodatki, od posameznih mesečnih zneskov razlik poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plače in dodatkov, ter mu za isto obdobje izplačati pripadajoče neto razlike plač in dodatkov za vsak mesec, v 15 dneh od prejema te sodbe, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače do plačila, vse pod izvršbo. Odločilo je, da tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 608,30 EUR stroškov postopka, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo in navaja, da sodišče prve stopnje ni niti v ponovljenem postopku upoštevalo načela kontradiktornosti in načela enakega varstva pravic in ni upoštevalo izvedenih dokazov obeh strank, zaradi česar je tožnik prepričan o pristranskosti prvostopnega sodišča. Po 3. točki 1. odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZJU) je mogoče, da se zaradi delovnih potreb javni uslužbenec lahko premesti na prosto uradniško delovno mesto oz. strokovno - tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, vendar mora ocena temeljiti na resnih in utemeljenih razlogih, na podlagi predhodno opravljenih poizvedb o delu delavca, ki se ga namerava premestiti in raziskavi, da bo s tako premestitvijo res zagotovljeno učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Sodišče navaja, da za odločitev v sporu ni pomembno, da je bila tožniku poskušena vročitev aneksa v lokalu 28. 7. 2010, pri čemer gre za neprimernost take vročitve. Tako tudi razlog za njegovo premestitev ni bil v zagotovitvi učinkovitejšega in smotrnejšega dela organa, temveč v šikaniranju in degradiranju tožnika. V tem delu je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče se do teh navedb tožnika ni opredelilo, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče poenostavljeno zaključuje, da neopredelitev kraja opravljanja dela v sklepu z dne 17. 8. 2010 ne predstavlja kršitve, ki bi imela za posledico nezakonitost sklepa. V 2. odstavku 150. člena ZJU je jasno določeno, da mora sklep o premestitvi zaradi delovnih potreb vsebovati kraj in dan začetka dela na drugem delovnem mestu ter pravice in obveznosti, povezane z novim delovnim mestom. ZJU tudi določa, da mora biti kraj naveden v sklepu in ne morebiti v nekem internem aktu, npr. v aktu o sistemizaciji, iz katerega naj bi bilo razvidno, da naj ne bi šlo do spremembe kraja opravljenega dela. Če naj bo premestitev zakonita, je treba ob izdaji sklepa vedeti, kakšne zakonite cilje se zasleduje. Izpodbijana sklepa ne vsebujeta razlogov za premestitev, zato sta nezakonita. Četudi se sodna praksa Vrhovnega sodišča RS in konvencija MOD, ki jo omenja prvostopno sodišče nanaša na prenehanje delovnega razmerja, pa to ne pomeni, da je pri vseh ostalih postopkih v zvezi z delavci vključno s premestitvijo mogoče odločati arbitrarno, samovoljno, nezakonito in brez obstoja resnih in utemeljenih razlogov za izvedbo postopka. Res je, da mora delodajalec razloge v zvezi s premestitvijo dokazati v sodnem postopku, vendar pri tem ni ključna zgolj izpoved predstojnika, pač pa je potrebno presojati tako listine kot izpovedbe predstojnika, tožnika in vseh prič. Izpoved predstojnika ne more biti ključen dokaz tudi iz razloga, ker že po naravi stvari pričanje predstojnika, ki je izdal sklep, ne more biti verodostojno, saj je zainteresiran za izid postopka. Izpovedba predstojnika ne more nadomestiti pomanjkljive obrazložitve v samem sklepu o premestitvi in tudi ne odpraviti nezakonitosti akta o premestitvi. Ker sodišče ni uporabilo 8. člena ZPP, je podana bistvena kršitev določb postopka relativne narave po 1. odstavku 339. člena ZPP, saj je neuporaba tega člena nedvomno vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče je sicer izvedlo dokaz z zaslišanjem prič A.A., B.B., C.C. in D.D., opredelilo se je tudi do izjave E.E. z dne 6. 11. 2010, vendar pa izjav in izpovedi prič nezakonito ni upoštevalo, izpovedbe celo povzema samo delno in povsem izpusti tiste dele, ki so v korist tožniku. Če je ena predstojnica za obdobje tik pred prihodom predstojnice, ki je premestitev izvedla, ugotovila učinkovitost tožnika, to lahko pomeni zgolj, da ni bil razlog premestitve v neučinkovitosti dela tožnika, pač pa v drugih razlogih. Bivša predstojnica E.E., ki je bila predstojnica od leta 2006, ko je tožnik nastopil funkcijo vodje pa do 2009, je izpovedala, da je bila UE ena boljših UE v državi. O tožniku je priča E.E. povedala, da se je stanje enote potem, ko je bil tožnik postavljen za vodjo, izboljšalo, da je enota funkcionirala, da je bil tožnik dober vodja z ocenami sposobnostmi, da se v njenem mandatu, ko je bil tožnik vodja lotilo izvršb, da se je videlo da enota dela. Glede predstojnice F.F. pa je jasno podala mnenje, da je bila ta predstojnica napačno kadrovana, da ni imela avtoritete in jo je hotela doseči z menjavami, pri čemer tožnik ni bil edini zamenjani vodja. Vodenje UE G. je specifično in rezultatov v njej ni mogoče primerjati z nobeno drugo enoto niti s slovenskim povprečjem (pri čemer inšpektorji sploh nimajo norme, kot je povedala sama predstojnica). Izpoved same predstojnice kot tudi izpoved priče H.H. je, da se učinkovitost tudi po premestitvi tožnika ni spremenila (izboljšala). To je za predmetno zadevo še kako bistveno. Tožena stranka ni niti navajala niti dokazovala, kako oz. na kakšen način naj bi se s premestitvijo tožnika sploh izboljšalo delo organa. Priča A.A. je potrdil vsakodnevno sodelovanje z OE G. od dne, ko je prišel tožnik. Tudi priča B.B. je povedal, da je bil tožnik motiviran, da se ni bal svojega inšpektorskega položaja, da se je na I. začelo govoriti, da je inšpekcija pričela delati, ko je prišel tožnik, da so bile izvedene celo tedenske izvršbe. Priča C.C. je tako potrdil, da so se po prihodu F.F. „začele dogajati čudne zadeve“. Tožena stranka tako nikakor ni uspela dokazati, da je bil glavni motiv premestitve povečati učinkovitost OE G., pri čemer je sodišče povsem spregledalo vse dokaze, ki jasno kažejo na premestitve tožnika zaradi osebnih preferenc vodje. Sodišče je povsem zanemarilo in zminimaliziralo dokaze tožnika, do katerih se je v ponovljenem postopku sicer opredelilo, vendar jih je povzelo le delno, s čemer je bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Podana ni absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče je izvedlo vse predlagane dokaze tožnika, pri čemer je ugotovilo tudi vsa odločilna dejstva potrebna za odločitev. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da ni podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ki določa, da je le-ta podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, še zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njen niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Razlogi sodbe so jasni in prepričljivi ter temeljijo na izvedenih dokazih, pri čemer neopredelitev do vseh tožnikovih navedb ne predstavlja navedene absolutne bistvene kršitve. Razlogi sodbe tudi niso med seboj v nasprotju.

Zmoten je očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo po zatrjevanju tožnika sodišče prve stopnje storilo s tem, da ni vestno in skrbno presodilo njegovih navedb in dokazov v spisu, temu posledično pa nepravilno ugotovilo odločilna dejstva. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene. V obravnavani zadevi po presoji pritožbenega sodišča dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena namreč ne more temeljiti zgolj na enem posameznem dokazu, temveč na vestni in skrbni presoji vsakega posebej, vseh skupaj in celotnega dokaznega postopka. Trditve tožnika, da sodišče ni sledilo metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP, ki od sodišča terja vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter uspeha celotnega postopka, niso utemeljene, tožnik pa z njimi v resnici izpodbija pravilnost dokazne ocene.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku po napotilih pritožbenega sodišča izvedlo dokaze, ki sta jih predlagali obe stranki ter zaslišalo A.A. (vodjo UE J.), B.B. (trenutno vodjo območne enote K.), C.C. (takratnega vodjo projektne skupine L.) in D.D. (avtorico časopisnega članka „...“) ter prebralo izpovedi tožnika in prič iz prvotnega postopka, in sicer F.F. (predstojnice tožene stranke, ki je odločala o tožnikovi premestitvi), M.M. (vodjo inšpekcije N. in tožnikovega nadrejenega v času premestitve), H.H. (premeščenega na tožnikovo prejšnje delovno mesto), E.E. (bivše tožnikove predstojnice, ki jo je zamenjala F.F.) in O.O. (takratno vodjo službe za skupne in pravne zadeve). Sodišče je izvedlo tudi dokaze s prečitanjem vseh predloženih listinskih dokazov, ki so jih predložile pravdne stranke.

Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZJU) v 147. členu ureja pogoje za premestitev in določa, da se javni uslužbenec v okviru istega delodajalca premesti na drugo delovno mesto zaradi delovnih potreb (brez soglasja) ali s soglasjem oz. na lastno željo, pri čemer je premestitev lahko trajna ali začasna, začasna premestitev pa lahko traja največ dve leti (1. odstavek 147. člena ZJU). Premestitev je mogoča na ustrezno delovno mesto, za katero javni uslužbenec izpolnjuje predpisane pogoje in ga je sposoben opravljati. Uradnika je mogoče trajno premestiti le na uradniško delovno mesto, ki se lahko opravlja v nazivu iste stopnje, razen če je premestitev izvedena iz razloga nesposobnosti za uradniško delovno mesto ali iz poslovnega razloga (2. odstavek 147. člena ZJU). Uradnika je mogoče premestiti tudi na zahtevnejšo delovno mesto, če izpolnjuje pogoje za imenovanje v najnižji naziv, v katerem se opravljajo naloge na takem delovnem mestu in druge pogoje za tako delovno mesto (3. odstavek 147. člena ZJU). ZJU v 148. členu določa omejitve premestitev in določa, da premestitev zaradi delovnih potreb ni dopustna v času začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni, med nosečnostjo in med starševskim dopustom. ZJU tudi v 149. členu določa, da zaradi delovnih potreb se javni uslužbenec premesti na prosto uradniško delovno mesto oz. strokovno - tehnično delovno mesto pri istem ali drugem organu, če predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejšo oz. smotrnejše delo organa (3. alinea 1. odstavka 149. člena ZJU). Premestitev zaradi delovnih potreb se opravi s sklepom o premestitvi, če javni uslužbenec s premestitvijo ne soglaša, sklep o premestitvi zaradi delovnih potreb v okviru istega organa izda predstojnik, v drug organ pa sporazumno predstojnika obeh organov. Sklep o premestitvi zaradi delovnih potreb vsebuje kraj in dan začetka dela na drugem delovnem mestu ter pravice in obveznosti, povezane z novim delovnim mestom (2. odstavek 150. člena ZJU).

Neutemeljena je pritožbena navedba o kršitvi načela kontradiktornosti in načela enakega varstva pravic, saj je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, ki jih je predlagal tožnik ter tožniku dalo tudi vse možnosti, da se je izjasnil o vseh dejanskih in pravnih stališč tožene stranke, prav tako pa ni bilo kršeno načelo enakega varstva pravic, saj ZJU predpisuje dvostopenjsko odločanje, kot procesno predpostavko pred sodnim varstvom, s čemer se preveri pravilnost prvotne odločitve in je torej javnemu uslužbencu zagotovljeno posebno varstvo pravic že pri delodajalcu, prav tako pa zagotovljeno sodno varstvo, pri čemer je v konkretnem primeru celo dokazno breme za zakonitost premestitve bilo na delodajalcu. Dejstvo, da se tožnik ni posebej izjasnjeval pred komisijo za pritožbe na njegove pravice ne vpliva, saj je imel pravico, da pojasni vse svoje pomisleke pred sodiščem prve stopnje v kontradiktornem postopku.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejansko in pravno argumentacijo sodišča prve stopnje, pri čemer iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil tožnik s sklepom z dne 17. 8. 2010 z dnem 1. 10. 2010 trajno premeščen v okviru istega organa z delovnega mesta vodja območne enote G. - gradbeni inšpektor, na katerem je opravljal naloge v uradniškem nazivu III stopnje inšpektor svetnik na delovno mesto gradbenega inšpektorja svetnika v istem nazivu. Tožnik s podpisom aneksa k pogodbi ni soglašal, zato je bila premestitev opravljena s sklepom, tj. na podlagi 3. točke 1. odstavka 149. člena ZJU. Tožnik je za uradniško mesto po premestitvi izpolnjeval vse pogoje, pri čemer je že pred premestitvijo opravljal delo v istem nazivu. Pri navedenem niti ni šlo za spremembo kraja opravljenega dela, kar je razvidno tudi iz akta o sistemizaciji, pri čemer je tudi v obrazložitvi odločitve naveden razlog, in sicer so to delovne potrebe organa oz. ocena predstojnika o zagotovitvi učinkovitejšega in smotrnejšega dela, kar je sodišče z izvajanjem predlaganih dokazov preizkušalo v predmetnem postopku.

Pritožbene navedbe tožnika, da mu ni bila dana možnost in kršena pravica do obrambe zaradi neobrazloženosti sklepov se v bistvu lahko nanaša na primere, ko delavcu preneha delovno razmerje, če mu ni omogoča zagovor. Tako je v zadevi VIII Ips 320/2008 z dne 9. 3. 2010 sprejeto stališče glede zagovora v postopku prenehanja delovnega razmerja. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožniku ni bila kršena pravica do obrambe, saj kot že navedeno ZJU predpisuje dvostopenjsko odločanje, kot procesno predpostavko pred sodnim varstvom, s čemer se preveri pravilnost prvotne odločitve in je torej javnemu uslužbencu zagotovljeno posebno varstvo pravic po določilih 1. odstavka 150. člena ZJU pa ima predstojnik organa pravico, da delavcu glede na potrebne delovnega procesa premešča na drugo delovno mesto, pri čemer pa je seveda ta pravica omejena in mora biti potrebna zaradi zagotovitve učinkovitosti dela organa. Sodišče je sicer kot že navedeno izvedlo vrsto dokazov, ki jih je predlagal tožnik in skladno z določili 8. člena ZPP tudi natančno pojasnilo, katera dejstva je štelo za dokazana, na podlagi svojega prepričanja in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega uspeha postopka. Predstojnica F.F. je prepričljivo izpostavila, da je v OE G. ugotovila problem v zvezi z neprisotnostjo tožnika na terenu, pri čemer so določene priče ocenile OE G. kot najslabšo OE. S premestitvijo si je tako predstojnica F.F. prizadevala doseči večjo učinkovitost OE G.. Tako pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je upoštevalo izjave predstojnice ter prič, ki sta jih predlagali tožnik in tožena stranka in pri tem ugotovilo, da ni šlo za samovoljo in arbitrarno odločitev predstojnice, pri čemer pa dejanske premestitve drugih javnih uslužbencev nimajo vpliva na rešitev spora premestitve tožnika in tudi ne pomenijo šikaniranja vseh zaposlenih. Pritožbene navedbe o tem, da sodišče ni upoštevalo načina poskušanja vročitve aneksa k pogodbi o zaposlitvi tožniku na povsem neobičajen način ne kaže ne nezakonitost sklepov o premestitvi, saj sodišče ni presojalo aneksa k pogodbi o zaposlitvi in načina njegovega vročanja. Tako je predstojnica organa skladno s svojimi pristojnostmi zakonito odločila o tožnikovi trajni premestitvi na drugo delovno mesto zaradi potreb delovnega procesa, pri čemer je tožena stranka dokazala, da je bila premestitev res potrebna zaradi zagotovitve učinkovitosti in smotrnosti dela organa, tako da izpovedbe prejšnjih nadrejenih vodij ne morejo biti relevantne za odločitev, sodišče pa se je prepričalo o objektivnih razlogih za premestitev. Sodišče je nenazadnje ugotovilo med drugim tudi, da je bilo v OE izdano manj odločb in sicer 5-10 na leto, medtem ko je bilo povprečje v Sloveniji 20 odločb na leto, v OE P. pa 30-50 odločb letno. V OE G. tudi v letu 2009 ni bila izrečena nobena denarna kazen za prekrške, veliko zadev je bilo tudi zastaranih. Takšen način reševanja zadev pa zagotovo vpliva na kršitelje, saj ugotovijo, da sistem ne učinkuje zadostno in učinkovito. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da so za pravilno rešitev zadeve irelevantni.

Sodišče je pravilno odločilo o stroških postopka na podlagi določil 154. in 155. člena ZPP. Ker tožnik v pravdi ni uspel, mora toženi stranki povrniti stroške postopka in sicer tiste, ki so bili za pravdo potrebni. Sodišče je pri odmeri pravilno upoštevalo Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.