Jedro

Sporni računi in njim priložene listine (poročila o analizah vzorcev, iz katerih pa ni razvidno, kdo je te analize dejansko opravil) so vsebovali take pomanjkljivosti, da na njihovi podlagi strokovna oseba, ki ni sodelovala pri poslovnih dogodkih, ne bi(ni) mogla popolnoma jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznati naravo in obseg poslovnih dogodkov (SRS 21.9). V nadaljnjem ugotovitvenem postopku pa dejanski obstoj poslovnih dogodkov, na katerih naj bi temeljili sporni računi, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bil potrjen.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revident) zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Velenje z dne 30. 6. 2006, s katero je davčni organ prve stopnje revidentu odmeril in naložil plačilo: davka od dobička pravnih oseb za leto 2004 v znesku 5,084.196 SIT s pp (točka I.1 izreka); davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2005 v znesku 16,863.994 SIT s pp (točka I.2 izreka); zapadlih mesečnih obrokov akontacij davkov od dohodkov pravnih oseb za januar, februar in marec leta 2006 v znesku 4,215.999 SIT s pp (točka I.3 izreka). V točki II izreka je davčni organ prve stopnje ugotovil mesečni obrok akontacije davkov od dohodkov pravnih oseb za leto 2006 v višini 1,713.369 SIT. Tožena stranka je z odločbo z dne 3. 8. 2009 revidentovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom obeh davčnih organov, in se glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim, nanje na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje. Zavrne tožbene ugovore, ki se nanašajo na: nepravilno uporabo materialnega prava; kršitve davčnega postopka; sposobnosti (predstavništva) družbe C. v Sloveniji glede veljavnega sklepanja pogodb in drugih pravnih poslov; revidentov predlog za izvedbo glavne obravnave.

3. Zoper citirano sodbo je revident vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zmotne uporabe materialnega prava. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Davčnima organoma očita številne kršitve določb Zakona o davčnem postopku in Zakona o splošnem upravnem postopku. Sodišče prve stopnje teh kršitev ni ugotovilo in odpravilo. Izpodbijana sodba ni odgovorila na več izrecnih tožbenih ugovorov in nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato se sploh ne more preizkusiti, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje bi za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja moralo postaviti izvedenca finančne in rudarske stroke. Podrobno pojasnjuje potrebnost odhodkov, ki se nanašajo na stroške analize vzorcev premoga in njihovo neposredno povezanost s prihodki. Poudarja, da je bila pogodba sklenjena z družbo C. in ne njenim predstavništvom. Glede na to, da je navedena družba tuja pravna oseba, pravnih razmerij med revidentom in navedeno pravno osebo ni mogoče presojati na podlagi slovenskega materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku ter odpravi odločbi obeh davčnih organov in vrne zadevo prvostopenjskemu davčnemu organu v ponovni postopek oziroma podrejeno, da reviziji ugodi, razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša revizijske stroške.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavanem primeru revidentu naloženi premalo plačani davek za leti 2004 in 2005 presega 20.000 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Davčni organ prve stopnje je pri revidentu opravil davčni inšpekcijski nadzor obračunavanja in plačevanja davka od dobička pravnih oseb za leto 2004 in davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2005. Davčni organ revidentu ni priznal odhodkov po prejetih računih dobavitelja C. za poslovni leti 2004 in 2005. Sporni računi so bili izdani na podlagi pogodbe z dne 16. 8. 2004, ki jo je revident sklenil z družbo C. in naj bi se nanašali na analize premoga iz različnih odjemnih mest deponije v Š. Iz računov je razvidna vrednost računov, plačilni pogoji, banka na Češkem, na katero se računi plačujejo, kraj izdaje računov (W.), datum izdaje računa ter podpis predsednika (A. B.), na računih pa ni bilo žiga podjetja. Priloge računov so bila poročila o opravljenih analizah družbe C. po posameznih odvzetih vzorcih. Računi so bili dejansko plačani na banko na Češkem.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentu odhodki na podlagi spornih računov družbe C. (za leto 2004 v skupni višini 22,552.427,25 SIT in za leto 2005 v višini 67,455.976,15 SIT) utemeljeno niso bili priznani na podlagi določb 11. in 12. člena (v nadaljevanju ZDDPO), 20. člena Zakona o davku od dobička pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-1) ter SRS 21. in 22. 10. Plačilo za opravljene storitve je mogoče davčno obravnavati kot odhodke, kadar so v zvezi z njimi izpolnjeni vsi predpisani pogoji, ki omogočajo preizkus izkazanih storitev. Vpisi knjigovodskih podatkov v poslovne knjige morajo biti opravljeni na podlagi verodostojnih knjigovodskih listin, ki so sestavljeni v skladu s SRS 21. Gospodarski subjekti so na podlagi prvega odstavka 51. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) dolžni voditi poslovne knjige in izdelati letna poročila v skladu z določbami zakonov in drugih predpisov ter ob upoštevanju računovodskih standardov in načel ter splošnih računovodskih predpostavk, ki jih izdaja z zakonom pooblaščena organizacija. Podrobno je glede verodostojnosti knjigovodske listine in njeni nujni povezanosti s poslovnim dogodkom, na katerem temelji, materialne določbe pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, zato jih Vrhovno sodišče ne ponavlja. Dodaja samo, da je za davčno priznanje odhodkov treba izpolnjevati predpisane pogoje, ki jih za to določa slovenska zakonodaja (ki je usklajena z zakonodajo Evropske unije) in v tem kontekstu se presojajo tudi predložene listine.

11. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča so v obravnavanem primeru sporni računi (s podatki, kot je navedeno v točki 8 te sodbe) in njim priložene listine (poročila o analizah vzorcev, iz katerih pa ni razvidno, kdo je te analize dejansko opravil) vsebovali take pomanjkljivosti, da na njihovi podlagi strokovna oseba, ki ni sodelovala pri poslovnih dogodkih, ne (ni) bi mogla popolnoma jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznati naravo in obseg poslovnih dogodkov (SRS 21.9). V nadaljnjem ugotovitvenem postopku pa dejanski obstoj poslovnih dogodkov, na katerih naj bi temeljili sporni računi, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni bil potrjen.

12. Na podlagi izčrpnih in obsežnih ugotovitev prvostopnega davčnega organa je po presoji Vrhovnega sodišča dovolj dejanske podlage (na ugotovljeno dejansko stanje je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 vezano) za pravilno uporabo materialnega prava: ZDDPO, ZDDPO-1 in SRS. Posamezna ugotovljena dejstva so po vsebini take narave, da bi bilo z izvedbo drugih posrednih dokazov nemogoče ovreči dvom glede dejanske oprave storitev. Nerazumljivo namreč je, da nihče od sodelujočih v poslovnih dogodkih davčnemu organu ne bi mogel povedati naziva laboratorija v Avstriji, v katerem naj bi bile analize izvedene, in da ravno tako nihče ni znal pojasniti, kdo sploh je izvajal odvzeme vzorcev na deponiji premoga v Š. in prevoze teh vzorcev do laboratorija. Vrsto neskladij je razvidnih tudi iz razgovorov s predstavnikoma T. Š., predstavnikom družbe C. in zastopnikom revidenta. Ob takih ugotovitvah je dvom davčnih organov v obstoj poslovnih dogodkov popolnoma utemeljen, zato niti v davčnem niti v sodnem postopku ni bilo nikakršne potrebe po postavljanju izvedencev finančne in rudarske stroke, niti za izvedbo drugih dodatnih dokazov.

13. Reviziji predloženo izvedensko mnenje Inštituta za računovodstvo, revizijo in davščine predstavlja revizijsko novoto v smislu 87. člena ZUS-1, saj se ne nanaša na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Poleg tega je predloženo izvedensko mnenje nepopolno, saj v njem manjka več strani, med drugim tudi podpis izvajalca.

14. Neutemeljeno je tudi revidentovo sklicevanje na bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje sicer res ni odgovorilo na vse tožbene ugovore, se je pa (po presoji Vrhovnega sodišča) v zadostni meri opredelilo do vseh za odločitev pravno pomembnih tožbenih navedb. Ni pa obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev v zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene (360. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). To velja tudi za revizijski ugovor, ki se nanaša na obračun obresti in višino obrestne mere. Navedenega revident v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo ni izpodbijal, v tožbi pa je ta ugovor povsem pavšalen, zato se po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišča do tega ni bilo dolžno izrecno opredeljevati.

15. Tudi revizijsko sodišče se je glede na določbe 360. člena v zvezi s 383. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 opredelilo samo do revizijskih navedb, ki so (glede na stališča v tej sodbi) bistvene za odločitev, do nerelevantnih in pavšalnih revizijskih ugovorov pa se ni opredeljevalo.

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1. 17. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).